Ko je v zadnji številki Svobodne Slovenije izšel članek o poslovitvi svetovno znane argentinske glasbeno humoristične skupine – ansambla neformalnih inštrumentov – Les Luthiers, so me nekateri znanci opozorili na dejstvo, da je slovenska skupnost v Argentini tudi imela svojo lastno verzijo; in z izgovorom, da sem bil tudi sam soudeležen pri tem početju, so me nagovorili češ, spodobilo bi se in pravično bi bilo, da bi tudi o tem kdo kdaj kje kaj napisal. Argument se mi je zdel predrzen, a zadosti prepričljiv in sem se torej uklonil volji ljudstva.

Skupina LeLudje je nastala po inciativi in zaslugi mojega očeta Mihe Gaserja, neumornega humorista, ki se je vedno trudil da bi s humorjem in zabavo popestril vsakdanjik naše slovenske skupnosti. Čeprav je bil dober “resen” igralec, je vedno raje prevzel komične vloge. Režiral je in postavljal na Pristavski oder komedije kot Molièrevega Namišljenega bolnika, lastno komedijo Pri rdečem jelenu, spevoigro Kovačev študent in še mnogo drugega. Še berila pri sveti maši je bral drugače – bolj hecno – kot ostali.

Tokrat je imel v načrtu čisto nekaj novega in posebnega – predstavo, kjer bi se slovenska skupnost v Argentini zabavala s tem, da bi se ponorčevala iz same sebe.  Zbral je skupino pristavskih nadebudnih  fantov in nas navdušil, da bomo po zgledu Les Luthiers tudi mi sestavili podobno skupino, imenovala naj bi se LeLudje in bi lahko nekaznovano se (blago) norčevala iz slovenske skupnosti, njenih običajev in veljakov. Mladi, neizkušeni in slave željni kot smo takrat bili smo temu nasedli, in skupina je pričela s nekaterimi malimi nastopi, na primer na Pristavskemu mladinskemu dnevu, potem tudi na “centralnemu” mladinskemu dnevu in na mladinskemu pevsko-glasbenemu festivalu, kjer smo prvikrat nekaj predstavili ˝resni˝ publiki, namreč študijo opere “La Clemenza di Tito” (zelo kratka predstavitev, ker smo hitro ugotovili da diktator Tito klemence – usmiljenja – ni imel nič).  

Vsi ti kratki nastopi so bili samo priprave na prvi samostojni celovečerni  nastop novembra 1980 na Pristavi. Prav tako kot pri naših vzornikih Les Luthiers je bila naša zasedba spremenljiva, tam nekje med šestimi in osmimi izvajalci, vključno z menoj, ki sem bil napovedovalec in povezovalec. Za ta glavni nastop nas je bilo osem; jaz sem bil še srednješolec, edini mulec med starejšimi, polnoletnimi fanti, ki so živeli že pravo “odraslo” življenje – super je bilo. Še danes se spominjam krasnega vzdušja pri vajah, kako zabavno je bilo ustvarjati naše neformalne inštrumente in koliko težav je imela moja mama Anka kot glasbena direktorica skupine, saj nas večina ni imela prav veliko posluha ali izkušenj s petjem ali inštrumenti. Ni nam manjkalo piva niti empanadas (takrat še ni bilo delivery, smo kar sami hodili ponje v picerijo “para llevar”).  Imeli smo se imenitno.

Zasedba  ˝imenitnih intelektualcev, ki sestavljajo temelj in vrhunec kulturnih in intelektualnih podvig človeštva˝ (dobesedni citat) za to samostojno premiero na Pristavi  je bila sledeča: von Čopenštajn Avgust (Gusti Čop), monsieur Matijá Povšé (Matjaž Pavšer),  sir Andrew Pidgeon (Andrej Golob), dottore ingegnere Giovanni Kokola (Ivko Kokalj), tovarišč Ivan Kopačerof (Janez Kopač), kyrie Martin Kurnikolopulos (Martin Kurnik), licenciado José Čambergo (Jože Čamernik) in moja malenkost kot povezovalec in Pató Borés (razlaga sledi).  

Publika je bila raznolika, precej je bilo mladih, nobeden pa ni vedel pravzaprav kaj pričakovati. Večer sam je bil razdeljen na dva dela. Prvi je nosil pompozni naslov: pevsko glasbeni in literarni, drugi pa, je bil temu enakovreden kritični in simfonično glasbeni. Po podrobni predstavitvi vseh članov skupine smo  kot zgodovinsko zanimivost predvajali dva kupleta iz starih predvojnih časov: prvi je bil ˝Japonček˝ (še danes mi zveni v glavi refren – Mili moj Japonček 🎵, sladki moj bombonček 🎵) ki ga je zapel Gusti Čop in je  pripovedoval o nezgodah Japončka, ki je zalotil nezvesto ženo pri dejanju in naredil harakiri. Drugi pa je bil ˝Stari fijakar˝ ki ga je pel danes že pokojni Janez Kopač. Kaj je fijakar, boste vprašali. Fijakar je bila oseba, ki se je ukvarjala s prevozom ljudi v kočiji s konji. Nekakšni taksisti starih časov, ko še ni bilo avtomobilov. Kuplet je bil izvajan v pristni stari ljubljanščini -˝Hijaho, staro kluse, hijaho, 🎵 hijaho, mal potegn pa bo šlo, 🎵 Če se vleku boš kot smrt, 🎵 pa nouš dubu nč za žrt, 🎵 Hijaho, staro kluse, hijaho.˝ Kljuse je star, onemogel konj, če morda ne veste.

Sledila je recitacija  Prešernove Lepe Vide v „raznih jezikih“: poleg slovenščine (Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala…) še v sloveangleščini (Biuti Vaid is on de murje stéišen, per murje steišen in plenice préišen…), slovefrancoščini (La bel vidá sir mar stalá, sir mar stalá, plenis pralá…), slovelaščini (La bella Vida e per mare stala, per mare stala, pleničkelle prala…), slovenemščini (Aine Zauber Fida is an mer geštanden, an mer geštanden, kinderverše pranden…), sloveruščini (Krasnaja Vidočka pri mare stalá je, spokojnu v devičanstvu rubljé pralá je…) in seveda tudi v slovežanščini (La linda Vida je na orilji stala, in na piedrah je panjale prala). 

Za konec prvega dela je pevski zbor LeLudje zapel podoknico ˝Nocoj pa oh nocoj˝, kjer so med kiticami fantje navidezno razpravljali o lastnosti Rodetovih in Miklavčevih deklet, čeprav se je nazadnje izkazalo, da so govorili o krvavicah in pečenicah izpod rok preje omenjenih gospodov, mojstrov tedanjih kolin. 

Kronist pravi: ˝Občinstvo je sledilo nastopu z veselim smehom in aplavzov pri odprti sceni ni manjkalo.˝

V drugem delu sem bil pa jaz na vrsti, kot kritik in vseznalec Pató Borés (razlaga za mlajše: Tato Bores je bil tedaj splošno znani argentinski humorist, ki je na televiziji vsako nedeljo zvečer imel daljši monolog, kjer je neusmiljeno norce bril iz argentinskih politikov). Po njegovem vzgledu sem tudi jaz (na pamet in brez prišepetavanja, lepo prosim) v dvajsetminutnem monologu analiziral slovensko skupnost, lokalne navade in veljake, ter nepregledno število  (po podatkih iz obvestil v naših časopisih — nad 100)  prireditev, sestankov, sej raznih ustanov, društev, krožkov in organizacij, pa tečajev, šol, pevskih in igralskih vaj od januarja do novembra 1980. Seveda je vse to napisal moj oče Miha, jaz sem si samo na pamet naučil in zdrdral pred občinstvom, kar je imelo ogromen efekt. Veliko je bilo krohota in smeha, včasih kar nekaj presenečenja. Šale so bile blagohotne in nedolžne, a nemalokrat nepričakovane, posebej za tistega, ki ga je zadelo kot strela iz jasnega. Včasih je trajalo kar sekundo ali dve, da je občinstvo vic dojelo: še sedaj imam v spominu kako smo prekrstili gospoda Antona Bidovca v ˝zorro gris slovenske skupnosti˝. To bo najbrž  treba tudi razložiti: v tistem času smo pravili ˝zorros grises˝ sivo uniformiranim redarjem, ki so urejali promet v Buenos Airesu. Gospod Bidovec pa je urejal »promet« pri mašah v kapeli v Slovenski Hiši – ˝k obhajilu prihajamo po dva in dva po sredini in odhajamo po straneh…˝ Vzdevek se je tako prijel, Bog nam odpusti, da so ga uporabljali še dolga leta. 

Za konec večera je „orkester Le Ludje“ pripravil še „zaključni“ koncert. Na glasbilih posebne sorte: na lubeničnem trombosonatofonu (trobenta v lubenici), kretničarskoročičnem baserosonarofonetofonu, ki ga je priredil po lastnih „načrtih“ Gusti Čop in je bil zapleten mehanizem, s katerim si lahko igral na harmoniko s pedali in premikanjem ročajev, podobno kot so včasih kretničarji usmerjali vlake; na manj kompliciranem flašetoroviejofonu, kariljon narejen iz steklenic vina Toro Viejo,  in še manj kompliciranih harmoniju za eno roko,  kitari za dve roki,  trombonu za eno roko in ena usta in  sladki flavti za ena usta in dve roki ter tolkali „ad libitum“, smo zaigrali pristni slovenski Jager pa jaga in Izidor ovčice pase.

Premiera je doživela velik uspeh. Tako velik, da smo manj kot mesec dni kasneje morali predstavo ponoviti na odru Slomškovega doma v Ramos Mejíi. Predstava je bila enaka, razen ˝lokalnega˝dela mojega monologa, ki ga je Miha seveda priredil za ramoško situacijo in osebe.

Pozneje smo predstavo ponovili, če me spomin ne vara, tudi v San Justu, San Martinu in v Carapachayu. To so bili naši zlati časi. Bili smo slavni, čeprav ne bogati. Skupina je v različnih zasedbah nastopala kar nekaj let, največkrat na mladinskih dnevih, zadnjikrat pa, se mi zdi, za petdesetletnico Šole Franceta Prešerna na Pristavi.

Še zdaj imam topel spomin na te naše podvige. Ne samo jaz. Še zdaj, štirideset let kasneje, tukaj v Sloveniji, ko smo se argentinski Slovenci zbrali za neko priložnost – ne vem več, katero – , se mi približa znan gospod na obisku iz Argentine, takrat že osemdesetletnik, me pogleda v oči in mi reče kot pozdrav: ˝Ah… LeLudje.˝in se nasmehne.

Mislim, da bi bil moj pokojni oče vesel, da se ga – nas – tako spominjajo.  

Marko Gaser

Pesem o fijakarju.

Jest pa moje staro kluse rada se spominjava,
kok je blo u starih cajtih, k aktivista sva še bla.
Jest sm se s cilindrom klajnu, fuks je pa pred mano stau,
kadar sm pa kunčaft dubu, eno sm mu z gajžlo dau.

Hija ho, staro kluse, hija ho,
hija ho, mau potegn pa bo šlo,
če se vleku boš kot smrt, pa nouš dubu nč za žrt,
hija ho, staro kluse, hija ho.

Enkrat sem pa ohcet vozu, to smo nobl se držal,
ona je bel krancl mela, pa čeprav sej že poznal.
Takrat sm pa z mojim fuksom vozu čist ta narbl počas
in na tihem sm si mislu, tlele bo pa kmal en špas.

Hija ho, staro kluse, hija ho,
hija ho, mal potegn, pa bo šlo.
Če se bomo fejst držal, bomo krst še dočakal,
Hija ho, staro kluse, hija ho.

Enkrat sem pa birmo vozu, to je bla pa huda reč,
botrca je bla debela, kokr kakšna kmečka peč.
Gor na voz na nbeno vižo se ni mogla skobacat.
Kaj sm hotu, to sem storu, gor porinu sem jo odzad.

Hija ho, staro kluse ….
Če ma kdo stodvejst kil, nej na fjakarja na sil,
Hija ho…

Enkrat enga sm povozu, takrat zginu bi najraj,
ker je tisti ta povožn biu lublanski policaj.
Prec pobrau se je pa reku “zdej pa z mano ričet jest”!
Kaj sem hotu, to sem storu sem pelu sebe u arrest.

Hija ho, staro kluse…
Zdej se vozm kt baron, hmau sedeu bom pa u pržon,
Hija ho…

Cel živlene jest sm vozu in l’dje so me plačval,
zdej pa neki bo narobe, bojo me zastojn pelal.
Moja pot bo gor na britof, od sveta slovo bom uzel,
u trugi čist na mir bom ležu in potihem si bom pel.

Hija ho, staro kluse, hija ho,
Hija ho, Korl vozu več na bo,
Prv štacjon bo Sveti Križ, drug štacjon pa paradiž,
hija ho, staro kluse, hija ho.

Zapel Mitja Žitnik, ko je bil leta 1964 v Buenos Airesu, na obisku pri svojem očetu Rudiju Žitniku