»Če čas pomaga pozabi, prosim ta čas, naj me reši pozabe…«

Kdo bi si bil mislil, po osemdesetih letih, na ledeno mrzlo nedeljsko jutro, slišati otroške in odrasle glasove zlite v molitev rožnega venca?

Da, za vas, mučenci in mučenke, tu ali tam, povsod kjer se odločimo, da pričamo o vašem mučeništvu.

Letošnji mesec junij je bil prežet z močno doživetimi pokloni žrtvam vojne in komunistične revolucije, žrtvam množičnih pobojev in žrtvam prisilnega zdomstva, tako v Sloveniji ob jami pod Macesnovo gorico, kot po slovenskih domovih v Argentini in drugod po svetu. Na Slovenski Pristavi v Castelarju je za to poskrbela Tatjana Rožanec s pomočjo ekipe, sestavljene prav za ta poklon. 

Sveto mašo je prvič daroval v našem domu duhovnik Pavel Erjavec. Vodili so jo in peli šolski otroci ob spremstvu učiteljic. Kaj lepšega, kot z njimi zapeti pod vodstvom Marjanke Ayerbe in ob strunah kitare v rokah Matjaža Rožanca.

Prof. Veronika Kremžar Rožanec, katere celotni govor posebej objavljamo, nam je osvežila spomin in nas poučila o dogodkih s podatki, ki so sad pripovedi preživelih prič. Resnica teh krutih časov je zaživela pred nami ob tekstu, s katerim je Albi Klarreich povezoval akademijo ob projekciji videoposnetkov, ki je bila v rokah Matjaža Rožanca. Literarna besedila Ivana Korošca in dr. Marka Kremžarja so  podali Viki Selan, Matej Modic, Damijan Pavšer in otroci višjih razredov Prešernove osnovne šole: Fran Oblak, Maia Eiletz, Sofi Rottemberg, Mia Štrubelj, Valentina Klarreich in Ludmila Pisano.
Prof. Veronika Kremžar Rožanec, katere celotni govor posebej objavljamo, nam je osvežila spomin in nas poučila o dogodkih s podatki, ki so sad pripovedi preživelih prič. Resnica teh krutih časov je zaživela pred nami ob tekstu, s katerim je Albi Klarreich povezoval akademijo ob projekciji videoposnetkov, ki je bila v rokah Matjaža Rožanca. Literarna besedila Ivana Korošca in dr. Marka Kremžarja so  podali Viki Selan, Matej Modic, Damijan Pavšer in otroci višjih razredov Prešernove osnovne šole: Fran Oblak, Maia Eiletz, Sofi Rottemberg, Mia Štrubelj, Valentina Klarreich in Ludmila Pisano.

Da si zagotovimo ohranjanje pravega spomina, sta pristavski predsednik Bine Magister ml. in Dani Čop odkrila spominsko ploščo, na kateri je zapisano: 

» 1945 – 2025. Ob 80-letnici prisilnega odhoda naših prednikov iz rodne domovine, ko je ob koncu II. svetovne vojne Slovenija padla pod komunistično tiranijo, se Slovenci v Argentini s spoštovanjem in ponosom spominjamo žrtev komunistične revolucije, padlih v boju in vseh Slovencev, ki so bili primorani bežati, da bi rešili življenje in  ostali zvesti Bogu in narodu. Buenos Aires – Argentina – Junij 2025«

Ti, on, ona, jaz… Nekdo se jih bo spomnil in nas opomnil, da smo tudi po njihovi zaslugi to, kar smo: Slovenci in njih potomci, ki upamo, da pride čim prej čas ustreznega pokopa in jim bomo lahko postavili svečko na grob.

Dragi mučenci in mučenke!

Vi za nas, mi za Vas! Tudi po osemdesetih letih!

Počivajte prerojeni v božji in tudi človeški slavi!

Marija Snežna Batagelj Klemenčič

____________________

Govor | Prof. Veronika Kremžar Rožanec

Zbrali smo se danes, da se spomnimo na 12 tisoč izvensodno pomorjenih Domobrancev po končani drugi svetovni vojni. Spomnimo se tudi na civiliste, ki so bili takrat prav tako žrtve komunistične totalitarne vlade.

Ko se je pred 80 leti končala druga svetovna vojna, se je večina veselila, da je zavladal mir, da so se vojaki vrnili domov, ponovno so se srečale družine. Konec vojne je pa drugim prinesel še veliko gorja. V Jugoslaviji je bilo sicer konec okupacije, a ne nasilja: začela je komunistična diktatura. Veliko družin se je takrat ločilo, ko so mnogi šli v begunstvo. Na slovenskih tleh se je začelo strašno pobijanje.

Zato mi ne praznujemo obletnice konca vojne, a se spominjamo žrtev komunističnega režima in obeležujemo obletnico begunstva.

______

Maja 1945 so komunisti dosegli svoj cilj: z revolucijo so prišli na oblast.

Revolucijo so sprožili, ko je bila Slovenija zasedena od treh okupatorjev. Takrat, ko so se najprej katoliški krogi in nato drugi demokratični Slovenci tajno organizirali za boj proti okupatorju, je Komunistična partija Slovenije pod krinko osvobodilnega boja začela revolucijo.

Narodnoosvobodilna borba je bila le izgovor. Dejstvo, da so ustanovili Osvobodilno fronto šele potem, ko je Nemčija prelomila pogodbo in napadla Sovjetsko zvezo je dokaz, da osvoboditev Slovenije pred okupatorji ni bil glavni cilj. Šli so v boj za oblast, da bi zrušili »stari družbeni red« in zgradili novo kolektivistično družbo, kjer ne bi bilo svobode ne prostora za Boga.

Zato so hoteli imeti monopol nad uporom in so prepovedali katerikoli boj izven Osvobodilne fronte. Niso priznali pravice upora že prej ustanovljenimi Slovenski, Sokolski in Narodni legiji. Osvobodilna fronta naj bi bila fronta, kjer bi sodelovali tudi liberalci in krščanski socialisti, v resnici pa je bila le orodje komunistične partije. Tako je povedal Albert Svetina, nekdanji partizan, in leta 1945 pomočnik načelnika OZNE:

»Kot partijski sekretar sem bil v okrožju, kjer sem skrbel in vodil odbore OF /…/. V okrožju ni bilo odbora OF, kjer Partija ne bi imela glavne besede, pa tudi drugače je vse odbore OF na vsak način vodila Partija. Ona jih je organizirala in jih vodila pod krinko OF. /…/. Koalicija v odborih OF je bila le na papirju. Razlik med Partijo in O.F. ni bilo.«¹

Komunisti so ignorirali navodila jugoslovanske vlade v begunstvu, ki je naročala naj se »/…/ ustavijo vsi napadi in vsa sabotažna dejanja posameznikov, da bi ostalo prihranjeno prelivanje krvi nedolžnega prebivalstva. Ni še bila ura za borbo, zato varujte kri našega naroda!«² je bilo navodilo vlade v zdomstvu. Zaradi represalij, ki so sledile, so z akcijam proti okupatorju storili večjo škodo Slovencem kot zasedbenim silam.

Komunisti so tudi začeli z likvidacijami lastnih rojakov. Svetina je tudi povedal zakaj: »Vsak se je moral odločiti po načelu, ali si z nami ali proti nam. Kdor ni bil z nami, je bil proti nam in s tem obsojen na smrt. Do prvih pobojev med Slovenci je prihajalo prav zato, ker Partija ni nikomur pustila, da bi svoje mišljenje in svojo nacionalno pripadnost izražali zunaj Partije in zunaj njene diktature v OF.”³

Tukaj imamo relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta. Ko je bil star 20 let, na poti domov, so ga partizani ustavili v Mirni. Mislili so, da je kurir in ga zato zasliševali, ga kruto mučili in nato ubili. To ni bila izjema. To je bil komunistični način ustrahovanja nasprotnikov, da se drugi ne bi upali nastopiti proti njim.

Ker jih okupator ni branil, kot je bil dolžan po mednarodnem pravu, so se Slovenci organizirali v Vaške straže. Leta 1943, ko ni bilo več vaških straž, pa v Domobrance. Danes tudi nekateri nekdanji partizani priznajo, da je bilo to samoobramba pred komunističnem nasiljem.

Ob koncu druge svetovne vojne so komunisti s pomočjo Sovjetske Zveze prevzeli oblast v Jugoslaviji. Domobranci in tisoče civilistov se je umaknilo čez mejo misleč, da bodo tam le nekaj tednov. Njihovo pričakovanje, da bodo dobili pomoč zaveznikov, se ni uresničilo. Domobrance v Vetrinju so Angleži izdali in vrnili v Jugoslavijo v gotovo smrt.

Komunisti so vedeli, da so bili domobranci nedolžni, zato jih niso sodili.

Že pred koncem vojne je Tito odločil da bodo, če pridejo na oblast, vse nasprotnike pobili. Tudi to je povedal Albert Svetina, da je »rekel Ivan Maček /…/: ‘Tito je s pomočjo sovjetske misije odločil, da za politične nasprotnike ni milosti, da zanje ne bodo uporabljali sodišč, da zanje ne bo sodb, ampak da bodo samo likvidirani’.«⁴

Tako so naredili po vojni z dvanajst tisoč vrnjenimi Domobranci in stotinami civilistov. Zanje je bilo samo mučenje in streljanje.

France Dejak, eden od rešenih iz Kočevja, je tako opisal zadnji del poti v smrt: »Tam so nas razvezali in ukazali, da se slečemo do nagega. Med slačenjem in vso pot do jame so nas partizani, ki so stali narazen nekaj metrov drug od drugega, pretepali in pretepali. Veliko fantov je že med potjo omagalo in obležalo; nekateri verjetno tudi že mrtvi, drugi pohabljeni; potem so jih kar zmetali v brezno, nekaj gotovo še živih.

Ko sem se slačil, so po meni mlatili. Imel sem na sebi samo še srajco in spodnje hlače in sem prvemu ušel, potem pa padal v roke drugemu in tretjemu, vse do jame. Pot je bila posuta z grobim na novo stolčenim kamenjem, služila pa je tudi kot kažipot, kam moramo. Tako sem pritekel do brezna. Tam me je partizan vprašal, od kod sem in iz katere enote, ter dejal, da ga moram gledati v oči. Kasneje sem ugotovil, da je bil namen tega ugotoviti, kdo ima kaj zlatih zob. Tistega, ki jih je imel, so potegnili na stran in mu jih izbili. Tudi v sami jami sem videl, da so vanjo padali fantje z razbitimi glavami in čeljustmi.«⁵

Vedeli so, da izvršujejo zločin, zato so se tako trudili, da bi zakrili morišča. 

V Kočevskem rogu so takoj začeli brisati sledi za poboji. Milan Zajec, drugi od preživelih morije v Kočevju je opisal kako so po treh dneh pobijanja minirali kraj: 

»Približno čez eno uro je bila zelo močna eksplozija, ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče. Nihče izmed nas ni dobil nobene poškodbe, samo enemu je počil bobenček v ušesu zaradi močnega zračnega pritiska. Tema je bila takoj tako gosta, da niti odprtine nismo mogli videti, zaradi dima. Čez nekaj časa smo spet zapazili svetlobo in smo bili veseli, da nismo popolnoma zasuti. Kmalu zatem je bila druga, tretja, četrta in peta detonacija, vse hujše od prve. Skale so se valile v jamo, kar je povzročilo strašno votlo bobnenje. Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo.«⁶

Zakrivanje sledi z miniranjem se je nadaljevalo v petdesetih letih in tudi kasneje. Po miniranju so med leti 1952 in 1960 okoli brezna zasadili smreke. 

Kljub vsemu prizadevanju, pa se je zvedelo za pomore. Mi smo lahko slišali ali brali pričevanja nekaterih, ki so ušli iz koncentracijskih taborišč, ali so se čudežno rešili iz jam.

V Sloveniji se o tem ni smelo govoriti. Danes, po 80 letih pomorov in po 34 letih svobodne Slovenije, pa so odkrili na njenem ozemlju okrog 800 vojnih morišč, ki pričajo o zločinu.

Tudi laži se odkrivajo. Že omenjeni Albert Svetina je izjavil: »Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila /Narodnoosvobodilna borba/ in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije.«⁷

Kljub temu pa slovenska država še ni obsodila teh zločinov.

______

Včasih nas vprašajo, zakaj bi se po 80 letih še vedno spominjali teh dogodkov. Nekateri nam pravijo naj pozabimo na preteklost, naj o tem ne govorimo, zato da bo mir, naj gledamo v prihodnost, ne pa nazaj. A kako naj ima dobre sadove družba, ki se gradi na temeljih laži, prevare ter prikritega in ne obsojenega zločina?

Naša Pristavska skupnost je nastala iz begunstva zaradi komunistične diktature. Med nami imamo vsi žrtve revolucije. Veliko naših sorodnikov so pobili, drugi so bili zaprti, nekaterim so ukradli premoženje, vse so primorali zapustiti domovino, da so ohranili svobodo, vero in življenje.

Ne poznam nikogar med svojci žrtev, da ne bi odpustil, da bi sovražil hudodelce. Smo odpustili. Ne iščemo maščevanja, a ne pozabimo. Ne smemo in ne bomo pozabili. Dokler se ne obsodi zločina, dokler se širi laž, smo dolžni govoriti resnico o revoluciji, o medvojnih in povojnih dogodkih v Sloveniji. Naj nam blaženi Alojzij Grozde pomaga pri tem poslanstvu.
Ne poznam nikogar med svojci žrtev, da ne bi odpustil, da bi sovražil hudodelce. Smo odpustili. Ne iščemo maščevanja, a ne pozabimo. Ne smemo in ne bomo pozabili. Dokler se ne obsodi zločina, dokler se širi laž, smo dolžni govoriti resnico o revoluciji, o medvojnih in povojnih dogodkih v Sloveniji. Naj nam blaženi Alojzij Grozde pomaga pri tem poslanstvu.

1. Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma. ↩︎
2. Svobodna Slovenija, štev 1, 22. novembra 1941. ↩︎
3. Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma. ↩︎
4. Albert Svetina, Od  osvobodilnega boja do banditizma, cit. v Tine Velikonja, Kramljanje ob knjigi Alberta Svetina, Nova Slovenska zaveza, štev 55. 29. dec. 2004. ↩︎
5. Ušli so smrti, Mohorjeva založba, Vetrinje pri Celovcu, strani 175-176. ↩︎
6. Ušli so smrti, Mohorjeva založba, Vetrinje pri Celovcu, strani 54 – 55. ↩︎
7. Albert Svetina, cit v H.M. Nova 24 TV, 10. septembra 2017. ↩︎