Pred 75 leti se je v kraju Lanús pri Buenos Airesu ustanovilo naselje “Slovenska vas”. 16. maja 1949 je msgr. Janez Hladnik z lastnico zemljišča podpisal prvo kupno pogodbo: prvih 42.000 kvadratnih metrov je bilo na razpolago, da so slovenski begunci prišli do svojega zemljišča ter si zgraditi nov dom.

Msgr. Hladnik se je po drugi svetovni vojni zavzel za sprejem in nastanitev slovenskih protikomunističnih beguncev v Argentini. Od predsednika Perona je dobil dovoljenje, da Argentina sprejme “do 10.000 ali več” slovenskih beguncev. Novonaseljenci so hitro dobili delo v Buenos Airesu in okolici, želeli so pa priti do lastnega doma. Hladnik si je tako zamislil možnost zemlje za skupno naselitev: “Božja previdnost, ki nas vodi često po nedoumljivih potih, je imela pripravljeno za nas primerno zemljo prav v bližini, kjer smo že pred 2 letoma kupili nekaj stavbišč za poedince in tudi za našo skupnost. Na dražbi je bil travnik, nad 4 ha velik. Najprej smo pozvali rojake, da si zemljo ogledajo, da ne bodo pozneje nasedali lažem, češ, da je tam močvirje, da je nezdravo, da je na koncu sveta. Res je šlo mnogo mož na ogled in vsi so bili očarani. Sklep je bil storjen: Gremo na dražbo! Na poziv, da prineso vsi interesenti predvidenih 10 odstotkov kupnine, se je odzvalo dovolj interesentov, da  smo tvegali kupčijo, ki smo jo dne 31. marca res dobili; bila je v trgovskem pogledu zelo dobra poteza, a še mnogo več vredna kot moralno spričevalo Slovencem, ki so s tem dokazali zavest skupnosti in zaupanje do svojega vodstva. 

Pokazalo se je, da tisto zemljišče ne bo zadostovalo za naše potrebe. Zato smo poskušali priti v posest sosednje zemlje. Uspelo nam je skleniti pameten dogovor z lastnikom najprej za 3 ha zemljišča, in ker je bilo še premalo, še za nadaljnih 6 ha. 

Še vedno so bili nekateri na delu s sumničenjem, čes da je tam slaba lega in kdo ve kaj še vse, toda zdrava pamet je zmagala nad vsemi nasprotniki. Ko je bila prva zemlja dne 11. septembra razdeljena med prve kupce, je bil to dan popolnega triumfa slovenske poštenosti in razsodnosti. Najprej smo opravili molitev in blagoslov zemljišča v prisotnosti kakih 500 rojakov. Malo nas je res skrbelo, če pri delitvi ne bo prišlo do kakih sporov. Do takrat je namreč vsak kupec vedel le to, kolika površina stavbišča mu gre, ne pa, kateri kos bo njegov. Pa smo se tako lepo po bratsko pomenili, da je ves dogodek potekal v vzornem redu in v splošnem veselju. Kakor je božji mir družil rojake ta dan, tako bo božji blagoslov spremljal vse to delo tudi še nadalje. — Istočasno se je pa prijavilo še neverjetno veliko kupcev, tako da je postalo kazno, da smo dovolj močni, da kupimo celoten travnik od soseda. Krasna lega zemljišča, bližina mesta in prometa, želja po skupnosti in pa neverjetno nizka cena (saj pride zemlja kakih 60 odstotkov ceneje, kot so jo plačali sosedje tam okoli) — so bili zadosti močni razlogi, da so se odločili za nakup vsi oni rojaki, katerim gospodarski pogoji to dopuščajo. 

Zemljišče leži kakih 10 km ravne črte od središča glavnega mesta, s katerim ima dobre prometne zveze. Naravno ima prav dobre zveze tudi z vso okolico. Bodoča Avenida ACCESO SUDESTE (podaljšana Avenida GENERAL PAZ) ter Avenida SANTA FE, ki sta obe nujna potreba in že sedaj v gradbenem načrtu, bosta v kratkem postali dejstvo. Tako bo tisti košček slovenske zemlje postal v resnici centrum našega verskega, kulturnega in socialnega življenja. Cerkev, šola, prosvetni dom, športno igrišče, družabni dom itd., to so naloge, ki bodo stopile v bližnji bodočnosti pred nas. Toda ni nas strah. Vse bo šlo z božjo pomočjo! Najprej moramo pokriti dolg. Celoten račun za vse zemljišče je res precejšen, toda nad polovico je že pokritega.”

Po kupni pogodbi so sledili postopki za odobritev razdelilnega načrta. Leta 1952 je izšla pismena odobritev provincialne in občinske uprave. “Po končnem razdelilnem načrtu se nahaja v vsem kompleksu 299 stavbišč,” je poročal gospod Hladnik. “V manzani J je šolski prostor s površino 1520 m2, v H prostor za cerkev in cerkveno hišo s površino 1498 m2 oz. 360 m2, v G športni prostor s površino 7880 m2. Ker je bilo treba po zahtevi zakonskih predpisov podariti Provinci za ceste potrebni svet — 31.825 m2 in za fiskalno rezervo (za policijo, šolo, zdravstveni zavod ali kaj podobnega) 3% od celotnega zemljiškega kompleksa, so v manzani D štirje loti javnega zemljišča v skupni meri 1956 m2. Kot javno zemljišče upošteva Provinca tudi prostor za cerkev. Tako je koncem koncev prešlo v last zasebnikov 290 stavbišč, ki merijo skupno 85.582 m2.”

Tri leta kasneje je v Slovenski vasi v 79 hišah živelo 262 slovenskih prebivalcev, od teh je bilo 125 otrok do 14 leta.

Novonaseljenci so najprej ustanovili “olepševalno društvo” (sociedad de fomento Villa Eslovena), katerega namen je bil vzdrževati zveze z občino, posredovati pri občini v prid vaščanom, pogajati se z občinskimi oblastmi glede elektrike, vode, tlakovanja cest, nasaditve drevja in drugih potrebnih del. Položili so cementne plošče za dostojen dohod do prometnih zvez, izkopali so jarke ob cestah, ki so služili za odtok vode iz hiš in odvod vode ob deževnih dneh, posadili so okoli 100 dreves ob cestah.

Hladnikov dom

Novonaseljenci še niso bili dokončali svojih stanovanjskih hiš, pa so že začeli razmišljati o graditvi skupnega doma. Že na proslavi narodnega praznika, 29. oktobra 1952 so se odločili za gradnjo. Z zidavo doma so začeli leta 1955: na narodni praznik 25. maja so se zbrali vaški tesarji in krovci in še isti dan zgradili streho za dom. Takoj se je začela pestra dejavnost: slovenska osnovna šola, pevski zbori, gledališka skupina. Ob domu so prizidali kapelo, v kateri so že decembra 1956 imeli slovensko polnočnico. Slovesna blagoslovitev doma je bila 20. januarja 1957. Obrede je opravil škof Rožman ob svojem tretjem obisku v Argentini.

Sčasoma so odborniki začeli misliti na večji prostor, saj je prvotni dom bil zelo majhen. Leta 1966 so odobrili gradnjo, pri kateri so sodelovali prostovoljci, med temi tudi mladina. Že marca 1968 se je nov dom delno otvoril, leta 1969 se je v nove prostore preselila tudi osnovna šola. Hladnikov dom je bil dograjen leta 1973. Slovesna blagoslovitev doma je bila 29. julija 1973, blagoslovil pa ga je tedanji župnik Andrej Prebil CM.

Prihod in delo lazaristov

Po drugi svetovni vojni so med množico slovenskih beguncev našli novo domovino tudi nekateri duhovniki Misijonske družbe – lazaristi. Najprej so dobili zatočišče pri argentinskih sobratih, potem pa so se odločili, da se bodo nastanili v Slovenski vasi: 24. decembra 1956 so se tam naselili duhovniki Ladislav Lenček, Franc Buh in Janez Petek ter brat Janez Grabnar.

Leta 1957 so že začeli graditi misijonsko hišo in cerkev. Hiša je bila dograjena leta 1958, cerkev Marije Kraljice pa leta 1959. To je prva slovenska cerkev v Južni Ameriki in v njej so še danes vsakodnevne slovenske maše.

Lazaristi so ustanovili župnijsko osnovno in srednjo šolo, zgradili športno dvorano, pokriti plavalni bazen, Misijonski zavod (ki je deloval do leta 1987, od leta 1995 pa je spremenjen v tehnično šolo). Zgradili so tudi tiskarno (Editorial Baraga) in dom za starejše občane.

Sanje msgr. Hladnika (z izjemo avenije Acceso Sudeste) so se uresničile: Slovenska vas je postala (in je še vedno) center slovenskega verskega, kulturnega in socialnega življenja na južnem delu Buenos Airesa.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, J.Hladnik – Od Triglava do Andov