Malo z zamudo (»Mejor tarde que nunca«, kot pravi pregovor), se oglasim s poročilom o slovenskem vodilnem arhitektu druge polovice 20. stoletja – Edvardu Ravnikarju. Letos mineva 30 let od njegove smrti. Edvard Ravnikar, izjemen arhitekt, je pustil neizbrisen pečat v svetu arhitekture, njegovo delo pa je zaznamovano z izvirnostjo, inovativnostjo ter izjemno estetsko in funkcionalno vrednostjo. Ni bil le arhitekt, ampak tudi urbanist, profesor, mentor in intelektualec. Njegovo »fizično« delo je mogoče videti (in tudi otipati, zakaj pa ne) po vsej Sloveniji, medtem ko njegovo intelektualno zapuščino najdemo v številnih esejih, kritikah in člankih, ki izpostavljajo njegov pogled na odnos med arhitekturo in ljudmi, med prostorom in življenjem.

Ko sem se preselila in peš raziskovala Ljubljano, mi je hitro pritegnila pozornost bencinska črpalka na Tivolski cesti. Točilna mesta so pozicionirani pod neke nadstrešnice, ki spominjajo na gromozanske dežnike (marele, po domače). V trenutku se mi je zdelo, kot da sem se teleportirala do obale Río de la Plate v Vicente López, ko sem prvo leto na faksu obiskala “dežnike” arhitekta Amancia Williamsa.

Bencinske črpalke so ponavadi steklene, neprivlačne strukture, prekrite z brezdušno nadstrešnico. Na Tivolski cesti pa je ta dežnikasta konstrukcija prav nasprotno – daje občutek, kot da počivamo pod listjem drevesa, oblakom ali seveda, pod dežnikom. Armiranobetonske konoidne nadstrešnice imajo 19-metrski razpon, vsaka pa je podprta samo z enim stebrom. Zaradi razdalje med stebri zgleda, da zgornji del lebdi nad nami. Ob kakšnem močnejšem sunku vetra bi pričakovali, da se bodo lupine malo zamajale, a se to, seveda, ne zgodi. Kdo je arhitekt, ki je to projektiral? – sem pomislila. Moram se pozanimati.

In ogromno presenečenje je bilo, ko sem izvedela, da je isti arhitekt projektiral tudi kompleks Trg Republike. Kompleks je bil zgrajen med letoma 1961 in 1983 kot rezultat natečaja. Sprva poimenovan Trg Revolucije, je vključeval upravne, poslovne in kulturne javne zgradbe ter postal novo mestno središče v Ljubljani. To območje je postalo osrednje politično, kulturno in gospodarsko središče Slovenije. Proces gradnje in dinamika interakcije med akterji na gradbišču sta zanimiva in vredna časa za prebrati več o tem. Tukaj je povezava do zanimivega članka revije Outsider.

Ko sem prispela v Slovenijo sem si ogledala Trg Republike in se mi je zdel, po pravici povedano, grd in neprivlačen. Glavni del tega kompleksa je prazen, brez duše siv trg, ki samo poudarja dve stolpnici ter gostinsko-trgovski center Maximarket. Za eno od omenjenih stolpnic se skriva Kulturni center Cankarjev dom, pod trgom pa podhod, v katerem so trgovine in garažna hiša.

Ampak mnogokrat je prvi vtis zelo površen. Sprehodila sem se po trgu, obiskala podzemno pasažo, ki povezuje veleblagovnice Maximarket s Cankarjevim domom, doživela številne prireditve v njihovih dvoranah ter se udeležila shodov ali protestov. In s časom sem začela čutiti pravi čar tega mestnega središča. Prostornost in odprtost trga sta ključni del projekta. Omogočata, da se v njem in okoli njega odvija širok nabor aktivnosti: kulturne, umetniške, družabne, bodisi na prostem ali v zaprtih prostorih, bodisi množične ali bolj intimne, v toplih poletnih dneh in tudi v dolgih in mrzlih večerih pozimi. Kompleks je hkrati prazen, a poln prostorov in prav zaradi tega ponuja številne priložnosti. 

Zame je najbolj pomemben in zanimiv objekt Cankarjev dom. Iz trga ne izgleda tako velik, saj je večji del objekta arhitekt postavil pod površjem. Vendar pa kompleks obsega 36.000 m2, sestavljen iz več dvoran in prostorov, med katerimi so Gallusova dvorana, Linhartova dvorana, Klub CD, razstavni prostori ter več manjših konferenčnih in sejnih dvoran. Cankarjev dom je večnamenski kulturni kompleks, ki gosti različne dogodke, kot so gledališke predstave, koncerti, operne produkcije, plesne predstave, razstave, kongresi, konference in druge kulturne prireditve. Je torej masivna trdnjava slovenske kulture. Stavbno telo je oblikovano razgibano, sledi notranji prostorski organizaciji. Enotna fasadna obloga iz belih plošč carrarskega marmorja daje stavbi umirjen in homogen videz.

Ne samo, da so dvorane polne glasbe, glasov in umetnosti, ampak tudi sama stavba je mozaik simbolov. Vhod v Cankarjev dom s Trga Republike vodi v veliko sprejemno dvorano, ki povezuje Trg Republike in Prešernovo cesto. Iz zunanje strani nas nadstrešek, ki nas zaščiti pred vetrom in dežjem, spominja na gledališko zaveso – povabljeni smo, da stopimo noter, na oder. Tako nismo samo gledalci, ampak tudi igralci.

Ob stopnišču, ki vodi iz velike sprejemne dvorane do prvega preddverja, si lahko ogledamo čudovito opečno steno, v kateri je oblikovano drevo. Ta stena se za 90 stopinj obrne, in drevo se spremeni v gozd ali park. Poveže nas z zunanjim Parkom Sveta Evrope, prej imenovanim Kidričev Park. Prvotni park je bil skrajšan zaradi gradnje Cankarjevega doma, a je še vedno bogato območje, kjer rastejo velika in vitalna drevesa redkih vrst, kot so tulipanovec, ginko, pevešava rdečelistna bukev, platane in japonska sofora. Park je del okolja, ki služi tudi kot kulisa predsedniški palači, ki stoji v neposredni bližini. Park Sveta Evrope je v zadnjih letih postal tudi priljubljeno prizorišče kulturnih prireditev, sprejemov in drugih dogodkov ter živahen prostor za druženje, obogaten z gostinsko ponudbo.

Ravnikarjev način dela je bil zaznamovan z izjemno predanostjo in vizionarstvom. V ospredje je postavljal funkcionalnost prostora, hkrati pa je iskal inovativne načine za združevanje arhitekture z naravnim okoljem. S svojim pedagoškim pristopom je navdihnil in oblikoval številne mlade arhitekte, spodbujal kreativnost ter jih usmerjal k iskanju novih idej in rešitev. Njegova pedagogija je poudarjala pomen raziskovanja in eksperimentiranja ter spodbujala dialog med tradicijo in sodobnostjo.

Skupaj z izjemno arhitekturno zapuščino je Edvard Ravnikar pustil trajen pečat v svetu arhitekture, ki še danes navdihuje arhitekte po vsem svetu. Njegova dediščina ostaja živa in relevantna, saj spodbuja inovativnost, estetsko dovršenost ter funkcionalnost v arhitekturi.

Nadia Jan