Pred 70 leti je v Buenos Airesu umrl ravnatelj Bogumil Remec, javni in politični delavec, ki je – vedno zvest krščanskim načelom – pripomogel k političnem, kulturnem, socialnem in gospodarskem razvoju v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja. Tesno je sodeloval z dr. Janezom Evangelistom Krekom, v Ljubljani je ustanovil prvo slovensko trgovsko šolo. Bil je tudi vodilni član Slovenske ljudske stranke ter eden najožjih sodelavcev dr. Korošca. Predvsem pa se je posvečal raznim gospodarskim organizacijam – bil je predsednik Upravnega odbora Zadružne zveze, predsednik nadzornega sveta Zadružne gospodarske banke, podpredsednik upravnega odbora Vzajemniške posojilnice in hotelske družbe Union. Bil je ustanovitelj Narodnega odbora za Slovenijo. Pred komunističnim režimom se je umaknil v Avstrijo, nato v Rim, končno se je odločil za izseljenstvo v Argentini. V Buenos Airesu je obnovil Slovensko akademsko starešinstvo in bil prvi predsednik tega društva. Umrl je 7. februarja 1955.

ŽIVLJENJSKA POT RAVNATELJA REMCA

Bogumil Remec se je rodil 14. avgusta 1878 v Trstu. Njegov oče Franc Remec je bil poštar in velik narodnjak.Ko je Bogumil bil star 5 let mu je oče umrl za jetiko in vsa skrb za njegovo vzgojo je padla na njegovo mater, ki ga je vzgojila v strogo krščanskem duhu. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študije v matematiki in naravoslovju pa je nadaljeval na Dunaju. Še kot študent je bil na Dunaju med ustanovitelji in predsedniki prvega slovenskega katoliškega društva “Danica”. V tem društvu je bil vrstnik kasnejših škofov dr. Gnidovca in dr. Srebrniča. 

Vrnil se je v Ljubljano, kjer je tesno sodeloval z dr. Janezom Evangelistom Krekom. Bil je med ustanovitelji in prvi predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. Svojo prvo službo kot učitelj je dobil na gimnaziji v Kranju, kjer se je poročil z Marijo Debevec, poznejšo avtorico znanih slovenskih kuharskih knjig in organizatorko slovenskega katoliškega ženstva (https://svobodnaslovenija.com.ar/marija-remec-1869-1956/). Z Marijo sta imela 6 otrok, sina Bogumila (duhovnik-jezuit) in 5 hčerk: Vladimira, Vera, Mara, Lada in Bara (https://svobodnaslovenija.com.ar/502-8/).

Na pobudo dr. Janeza E. Kreka je v Ljubljani ustanovil prvo slovensko trgovsko šolo in postal njen ravnatelj. Prepričan je bil, da si bo slovenski narod ustvaril lepšo gospodarsko bodočnost le s temeljito gospodarsko izobrazbo.

Poleg svojega dela kot ravnatelj je bil odbornik raznih gospodarskih in zadružnih organizacij, ki jih je ustanovil dr. Janez E. Krek ter bil njegov in Koroščev zaupnik in tesen sodelavec.

Po letu 1918 je postal vodilni član Slovenske ljudske stranke. V prvi slovenski vladi je prevzel poverjeništvo za notranje zadeve. Bil je med ustanovitelji Narodnega odbora za Slovenijo. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odboru vaških straž, ki je vodil njihovo denarno oskrbo. 

Ko se je 3. maja 1945 sestalo na Taboru v Ljubljani slovensko narodno zastopstvo pod predsedstvom Franceta Kremžarja, je bil ravnatelj Remec  izvoljen za predsednika vrhovne trojice iz predstavnikov Slovenske ljudske stranke, Demokratske stranke in Socialdemokratske stranke. 

Ker ta vlada ni uspela in je razvidel, da bo na vlado prišel komunizem, se je umaknil na Koroško, potem v Rim in končno v Argentino, kjer je našel zaposlitev v botaničnem vrtu v Buenos Aires. Vključil se je v slovensko katoliško in kulturno življenje in bil član Narodnega odbora za Slovenijo ter Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. 

Umrl je 7. februarja 1995. Pokopan je bil najprej na pokopališku Chacarita, potem prenesen v skupno pepelnico v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu.

RAVNATELJ REMEC KOT POLITIK

Leta 1916 se je Bogumil Remec posvetil političnemu delovanju v Slovenski ljudski stranki. Leta 1917 je bil v prenovljeni strankini organizaciji izvoljen za njenega tajnika. Leta 1918 je bil izvoljen v predsedstvo Narodnega sveta potem pa postal poslevodeči podpredsednik SLS in dolga leta najožji sodelavec dr. Korošca. V prvi slovenski vladi je prevzel poverjeništvo za notranje zadeve. Kot poverjenik za notranje zadeve je s svojo odločnostjo in čudovito mirnostjo v tedanjih prevratnih dneh popolnoma obvladal položaj. V SLS se je lotil organizacije srtranke ter jo tudi izvedel.Prevzel je mesto predsednika Mestnega odbora – SLS v Ljubljani.

Bil je med ustanovitelji Narodnega odbora za Slovenijo ter na ustanovno spomenico dal prvi svoj podpis pod psevdonimom Janez Kmet.

Ko se je 3. maja 1945 sestalo na Taboru v Ljubljani slovensko narodno zastopstvo pod predsedstvom Franceta Kremžarja, je bil ravnatelj Remec postavljen za predsednika vrhovne trojice iz predstavnikov SLS, demokratske in socialdemokratske stranke. To je bila tedaj najvišja slovenska oblast.

RAVNATELJ REMEC KOT GOSPODARSTVENIK

Na pobudo dr. Janeza Evangelista Kreka je v Ljubljani ustanovil prvo slovensko trgovsko šolo ter postal njen ravnatelj.

Bil je med ustanovitelji tednika “Jugoslovan”, kamor je pošiljal svoje članke tudi Ivan Cankar.

Postal je odbornik in  vodja v raznih gospodarskih in zadružnih organizacijah, ki jih je ustanovil dr. Janez E. Krek:

• Predsednik Upravnega odbora in član Izvršnega odbora Zadružne zveze
• Predsednik Nadzornega sveta Zadružne gospodarske banke
• Podpredsednik Upravnega odbora in pisarniški ravnatelj Vzajemne posojilnice
• Podpredsednik Upravnega odbora hotelske in stavbne družbe Union d.d.
• Predsednik Upravnega odbora tovarne zaves Štora d.d.
• Predsednik Zadruge Stadion
  
  

RAVNATELJ REMEC KOT KATOLIŠKI VODJA

Bogumil Remec je bil med prvimi zavedno katoliškimi slovenskimi akademiki na Dunaju. Redno se je udeleževal kongregacijskih sestankov. Bil je tudi med ustanovitelji prvega slovenskega katoliškega akademskega društva “Danica” na Dunaju in eden njenih prvih predsednikov.

Na 2. Katoliškem shodu v Ljubljani leta 1900 je nastopil s samostojnim referatom v smislu Krekovega socialnega programa.

Po končanem študiju na Dunaju je v Ljubljani bil soustanovitelj in dolgoletni predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva.

Po prihodu v Argentino je tudi tam obnovil Slovensko katoliško akademsko starešinstvo in bil prvi predsednik tega društva.

Kot najbolj reprezentativna osebnost med slovensko emigracijo je avgusta leta 1952 vodil Slovenski katoliški shod v izseljenstvu. Zaključil ga je z besedami “Srce domovini – dušo pa Bogu”.

O RAVNATELJU REMCU SO PISALI:

“Živel je v življenju iz božje resnice, ki je včasih trda, čeprav je kratka kakor beseda Bog. Iz očetne hiše preko akademskih let, kasneje profesor in ravnatelj med študenti in pozneje med inteligenco v akademskem starešinstvu. Tudi njemu, in posebej njemu, je bilo včasih trdo, ko je trpel zaradi svojega nazora, kateremu se ni nikdar odpovedal. Bog mu je to zvestobo plačal nekoliko že na tem svetu, ko mu je ohranil res krščansko družino, ko mu je v družini obudil duhovnika, danes jezuita p. Bogomila. Dal mu je hčere, ki so ostale zveste veri, krščanskemu življenju. V javnem življenju pa je videl toliko tistih, ki so po njegovem življenju šli pravo pot in jo ohranili v vrstah izobražencev, kateri mnogi morajo biti prav njemu hvaležni za to srečo. V življenju pa je tudi trpel iz božjega nauka, vsa leta, posebej še takrat, ko je po drugi svetovni vojni moral pustiti ženo in oditi v izgnanstvo in začeti delo, katerega ni bil vajen. Pa zato ni nikdar potožil, da je izgubil službo, naslove, pokojnino, nikdar obžaloval, da je tako delal in zato moral v izgnanstvo. Večkrat je v razgovoru rekel “Naj se zgodi božja volja, vse naj potrpim za prejšnje življenje, če je tako potrebno” – Msgr. Anton Orehar – direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini

“Bogumil Remec je bil molčeča trdnjava. Kadarkoli je kdo napadal naš tabor, pa naj so bili to Avstrijci ali katerikoli drugi sovražniki pozneje, vedno je udarjalo po Remcu, čudovito je to prenašal. Mirno in stoično. Zmagoval je in nihče ga ni uklonil. Največjo zmago pa je dosegel kot izseljenec v Argentini. Komunisti se skušajo na kakršenkoli način znebiti svojih nasprotnikov. Zlasti so veseli, če izseljenci propadejo, ali jih usoda izseljencev zlomi. Kdor je v zadnjih letih videl  Remca s kakšno stoično mirnostjo je brez ozira na svojo preteklost in položaje hodil vsak dan kot delavec na delo v Botanični vrt preko 70 let star, mora priznati, da je bila ta njegova mirnost, žilavost in vztrajnost zmaga nad tistimi, ki so ga oropali domovine. Iz njegovih ust nikdar ni prišla beseda tožbe ali pritožbe. Klonil ni. Remec navidez ni bil čustven. Le kadar je govoril o Sloveniji, o domovini, je njegova beseda dobila drug zvok.”  – Miloš Stare, predsednik Narodnega odbora z Slovenijo in urednik Svobodne Slovenije

“Poleg vseh izrednih odlik, ki so Remca krasile, sta bili njegova zlata poštenost in nesebičnost med najlepšimi. Vedno je ostal čistih, neomadeževanih rok, tako da spada v vrsto tistih mož, ki jih posebej hvali Sv. pismo: “Blagor možu, ki se ni omadeževal, ki ni hrepenel po zlatu in ni stavil svojega upanja v denar in zaklade”

Ravnatelj Remec je bil lik zvestega, navdušenega, kremenitega pristaša Slovenske ljudske stranke. Ni bil morda njen ideolog kakor Krek ali Korošec, toda bil je njen sotvorec in somišljenik v najčistejšem smislu besede, iz katerega mišljenja in dela je dihalo mišljenje in delo stranke. Vedno je smatral delo stranke za praktično izvedbo krščanskih socialnih načel v javnem življenju. Zato je upravljal vse javne službe s toliko vestnostjo. Biti zvest strankinim načelom je smatral za svojo vestno in častno zadevo. Pri njem ni bilo nobenega odmika na desno ali na levo. Pod vidikom strankinih načel je moglo kaj biti le belo ali črno. Za svoje politične ideale se nikdar ni boril s pozavnami, pač pa resno, vztrajno, z žilavo neustrašenostjo, pripravljen na vsako žrtev. Kako bije srce stranke, si mogel pri ravnatelju Remcu čutiti bolj izrazito kot pri kateremkoli voditelju.” – dr. Ivan Ahčin, slovenski teolog, katoliški sociolog in politik

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, Primorski slovenski biografski leksikon, Nova slovenska zaveza