September je pomemben mesec saj proslavljamo blaženega škofa Antona Martina Slomška ter učiteljski dan.

Lepo je, da se združimo pod božjim blagoslovom in skupaj prosimo, naj bi še v bodočnosti delali skupaj za ohranjevanje slovenskega jezika in ljubezniji do Boga in slovenskega naroda.

Prav na pomladanski dan, v soboto 21. septembra, kakor da bi nas narava vabila, da obnovimo moči in z veseljem darujemo talente za skupnost, smo se zbrali učenci in učitelji vseh šol v Slovenski hiši, da bi skupaj praznovali Slomškovo proslavo.

V cerkvi Marije Pomagaj je g. Toni Burja daroval sv. mašo, pri kateri smo molili za vse učitelje. Lepo je videti, kako se združijo moči med družinami in šolo, da bi naši mali še naprej čutili ljubezen do domovine, jezika ter kulture.

G. Toni nam je med pridigo svetoval, preko zgodbe o vrani in lisici, da naj ostanemo dobri in zvesti.

V vsaki šoli je lepo videti, kako se med seboj ljubimo in si drug drugemu dobro želimo. Vsa šolska družina se združi pred oltarjem, ne glede na domove, z isto ljubeznijo, ki je naše prve vzgojitelje ter otroke podala na to lepo pot poučevanja materinega jezika. Naj edino ta ljubezen vodi še naprej vsako delo ter poplača ves trud katehetov, učiteljev ter staršev, ki vsako soboto znova vstopijo v razrede.

Pri maši je bilo zelo lepo slišati družine iz Rožmanove šole, ki so s skupnim petjem vabile vse, naj slavimo Boga in z njimi za konec zapeli pesem o blaženem Antonu Martinu Slomšku. Naj nam bodo njegove besede “sveta vera bodi nam luč, materin jezik pa ključ” kot spodbuda, da hodimo po pravi poti poučevanja.

Po kratkem odmoru na toplem sončku smo se zbrali v dvorani škofa Rožmana, kjer je vse zbrane pozdravil šolski referent g. Marcelo Brula.

Prešernova šola nam je prikazala igro „Moj Feliks”. Vsi šolski otroci so nastopili s petjem, plesom in igranjem. Dinamična igra je objela vse gledalce, saj so se stalno gibali po dvorani med publiko in peli iz različnih kotičkov: tako je Feliksovo potovanje vse popeljalo v različne kraje sveta.

Kdo je Feliks? smo se spraševali. To je Metkin plišasti zajček, ki ga je izgubila na letališču. Zelo jo je skrbelo, kje je in kaj dela. Nekega dne Metka prejme Feliksovo pismo. Cela družina je z zanimanjem čitala pripovedovanja o lepih krajih, katerih si ni bilo treba predstavljati, ker smo jih navdušeno gledali na diapozitivah. Pisal ji je iz Londona, iz Pariza, iz Ljubljane, Rima, pa še iz Kaira in Kenije. Tudi v New Yorku je bil. Koliko krajev in običajev smo spoznali z njim!

Meseca decembra, na Miklavžev večer, pa družinica zasliši zvonec in se mala fanta prestrašita češ, da so parklji. A očka odpre vrata in zagleda Feliksa. Vsi se razveselijo, še posebno pa Metka. Večina otrok se je spraševalo, kako je Feliks lahko potoval po svetu, a to je skrivnost, ki bo ostala med Metko in Feliksom.

Med igro so nas otroci poučili o znamenitostih vsakega kraja. Spoznali smo kulturo, kulinariko, glasbo in glavne turistične atrakcije.

Slišali smo tudi petje odraslih, ki nas je odpeljalo do teh držav. Znova je družina zelo važen steber pri poučevanju materinega jezika, in ko se moči združijo, ko otroci vidijo in slišijo zgled staršev, je to prva šola in pričevanje tega zaklada, ki smo ga podedovali.

Predno smo odšli smo se zahvalil Prešernovi šoli, voditeljici, učiteljicam, režiserju, pomočnikom staršem in otrokom.

Otroci so izredno, sproščeno in navdušeno odigrali svoje vloge, toliko dela je dobilo plačilo s priznanjem, oziroma z močnim ploskanjem. A najbolj pomembno je to, da so nam z veseljem uresničili cilj: podarili so nam nepozabno Slomškovo proslavo. Najlepša hvala vsem pridnim rokam in radodarnim srcem!

Imejmo besede Antona Martina Slomška za zgled: “Materin jezik je prvi božji dar. Zanj moramo skrbeti, da ga častimo, radi slovensko govorimo, prepevamo in se veselimo.”

Dodajmo pa še to, da naj se kot ena sama slovenska skupnost med seboj ljubimo, si pomagamo in še naslednje rodove navdušujemo, da bo še mnogo let slovenska šola na argentinskih tleh tako lepo cvetela in veselje sejala.

UČITELJSTVO JEGLIČEVE ŠOLE, ABC PO SLOVENSKO