Pred 30 leti – 27. aprila 1994 – je v Buenos Airesu umrl prelat dr. Alojzij Starc, goreč duhovnik, skrben dušni pastir, delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini med leti 1986 in 1994 in dolgoletni urednik verskega tednika Oznanilo in revij Duhovno življenje in Božje stezice.

Dr. Alojzij Starc je bil rojen 19. junija 1926 v Žlebiču pri Ribnici na Dolenjskem. Pri 12 letih mu je umrla mama, oče pa se je znova poročil in imel še 2 sina. Po osnovni šoli v Ribnici je študiral klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. V tistih letih je postal član Katoliške akcije, pri kateri se je kot mlad fant oblikoval. Med revolucijo je vstopil k domobrancem in se maja 1945 umaknil pred partizani na Koroško, vendar je bil kmalu prepeljan s civili v begunska taborišča v Italiji. Na begunski gimnaziji v Senigalliji je leta 1947 končal srednjo šolo in maturiral. Po prihodu v Argentino je aprila 1948 vstopil v slovensko begunsko semenišče v San Luisu, se leta 1952 preselil s semeniščem v Adrogue in bil 29. novembra 1953 v La Plati posvečen v duhovnika. Dve leti kasneje je na slovenski teološki fakulteti v Adrogueju promoviral za doktorja bogoslovja.

Po novi maši ga je msgr. Anton Orehar povabil na slovensko dušnopastirsko središče v Buenos Airesu. Tako je dobrih 40 let deloval kot duhovnik med rojaki.

Dolga leta je bil hišni duhovnik pri slovenskih šolskih sestrah na Paternalu, nato pa 25 let pri redovnicah krščanske ljubezni v Mataderos, ki so vodile dom za ostarele.

Po smrti duh. svetnika Škulja je bil od leta 1958 do 1960 dušni pastir rojakov v San Martinu, po smrti Janeza Kalana poldrugo leto dušni pastir v Ramos Mejii, med leti 1963 in 1972 je deloval med rojaki, ki so prišli v Argentino v času med obema vojnama, od leta 1969, ko je zbolel in nato umrl Janko Mernik, pa je bil do leta 1988 dušni pastir v San Justu.

Za duhovne vaje in obnove je večkrat obiskal rojake v Mendozi in v Barilochah. Od leta 1960 do 1973 je bil glavni urednik revij Duhovno življenje in Božje stezice, tedensko glasilo Oznanilo pa je urejal kar 35 let prav do zadnje številke pred svojo smrtjo.

Z msgr. Antonom Oreharjem je tesno sodeloval pri gradnji in organizaciji Slovenske hiše s cerkvijo Marije Pomagaj in pri raznih ustanovah in organizacijah. Na več krajih je poučeval verouk. Sodeloval je pri Zvezi slovenskih srednješolcev in srednješolk, iz katere je nastal Srednješolski tečaj. Desetletja in tudi prav do zadnjega je bil zvezni duhovni vodja mladinskih organizacij, Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije, dolga leta je bil asistent Slovenskega akademskega društva in še posebej je bil z vsem srcem glavni asistent pri Slovenski katoliški akciji.

Po smrti msgr. Oreharja (ki je bil vodja slovenskega dušnega pastirstva v Argentini 40 let) sta slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, tedanji ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo predlagala dr. Alojzija Starca cordobskemu naškofu in kardinalu Raúlu Franciscu Primatesti in on ga je s privolitvijo argentinskega škofovskega odbora za izseljence 17. maja 1986 imenoval za delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini.

To odgovorno nalogo je dr. Starc z vso vestnostjo in požrtvovalnostjo opravljal 8 let. Leta 1987 ga je papež Janez Pavel II. na pobudo nadškofa Šuštarja odlikoval z naslovom prelat.

Dr. Starc je na mesečnih dušnopastirskih sejah obravnaval vsa tekoča dušnopastirska vprašanja in z dušnimi pastirji načrtoval delo za naprej. Z odborom Slovenske hiše je vodil slovensko cerkev Marije Pomagaj in Slovensko hišo. Vodil je glavne verske slovesnosti, ob obletnicah obiskoval vsa slovenska verska središča v Velikem Buenos Airesu, letno vodil romanje v Mendozi in obiskoval tudi rojake v Barilochah, Rosariu, Cordobi, San Luisu, Mar del Plati in Miramaru. Zelo pri srcu mu je bil tudi verski tisk, tako Oznanilo kot Duhovno življenje in Božje stezice, posredoval je Ognjišče iz Kopra in priporočal Misijonska obzorja. Toplo je ponovno priporočal molitev za beatifikacijo naših svetniških kandidatov Barage, Slomška, Gnidovca, v težjih problemih pa se priporočal mučencu Lojzetu Grozdetu. Sodeloval je tudi z vsemi ustanovami in organizacijami slovenske skupnosti. Še posebej so mu bili pri srcu cerkev Marije Pomagaj s Slovensko hišo, bolniki, mladina in Katoliška akcija.

Dr. Starc je umrl v Buenos Airesu 27. aprila 1994, pokopan je bil na pokopališču v San Justu, od 25. aprila 2015 pa počiva v slovenski cerkvi Marije Pomagaj.

O dr. Starcu so pisali:

“Rad je bil duhovnik in je bil iskreno pobožen, osebno skromen, prijazen do vseh, dušnopastirsko moder in odgovoren, neutrudno požrtvovalen, kljub težaven veder in optimističen, zvest učenju Cerkve, zavzet, da sta zgled in misel škofa Rožmana in msgr. Oreharja živa med našimi ljudmi kot tudi zgled in učenje sedanjih slovenskih škofov.” (Jože Škerbec, naslednik dr. Starca kot delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini)

“Skozi vso duhovniško dobo je bil duhovni vodja Slovenske katoliške akcije v Argentini. Teden za tednom je obiskoval seje, sestanke, vodil mesečne duhovne obnove. Ko je bilo treba začenjati znova, je začel znova; ko je bilo delo težko, je še vedno zaupal v pomoč laikov in spodbujal vedno k organiziranemu delu na apostolskem področju. Kakor je vse življenje hotel učiti samo to, kar uči sveta Cerkev, do katere je bil spoštljiv tudi v vsakdanjem pogovoru, je hotel poslušati papeža in škofe, ki nenehno spodbujajo duhovnike za apostolat laikov v Katoliški akciji. Zadnje čase se je z velikim zaupanjem obračal v molitvi k mučencu Lojzetu Grozdetu, da bi Bog blagoslavljal apostolsko sodelovanje laikov.” (Milan Magister)

“V ponedeljek zvečer sva se zadnjič  srečala. Pred cerkvijo Marije Pomagaj sva si segla v roke in ko je videl, da se mi mudi na sejo,  se je pošalil: „Pa dobro sejte, da bo kaj zraslo!” To je bilo njegovo zadnje naročilo. „Sejte, dobro sejte!” Tako je sejal on vse življenje. Sejal je dobro seme. A pri tem ni čakal na zadoščenje, ki ga dajo vidni sadovi, tudi ni pričakoval priznanj, čeprav ga je nehvaležnost bolela. Vztrajal je, ker je vedel, da Bog potrebuje sejalcev, a tudi, da je On tisti, ki daje rast. Vanj je neomajno zaupal.” (dr. Marko Kremžar)

“Bil je svetniški garač. Nam vsem v zgled, nam je bil v oporo. Nam vsem blizu, je bil naš brat. Nam vsem, prav vsem v zgled.” (prof. Tine Vivod)

“Prizadeval si je, da bi slovenska mladina ostala zvesta Bogu in narodu. Kljub vsemu drugemu delu, ki ga je dr. Starc imel kot vrhovni duhovni voditelj za skupnost v Argentini, si je vedno vzel čas tudi za mladino. Z velikim razumevanjem in potrpljenjem je mladino vedno spremljal. Ko so mladim pojenjale moči in ni bilo volje do dela, je njegova iniciativa in njegova vztrajnost rešila težki položaj.” (Ivana Tekavec)

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Ognjišče, Duhovno življenje