Pred nekaj dnevi se je v slovenski skupnosti vnela polemika. Pa ostanite mirni, dragi bralci, ni bilo nič tako hudega: sveti Miklavž je namreč obiskal vse slovenske domove, enega pa je obiskal brez spremstva parkeljnov. Baje so ga izrecno prosili, naj letos parkeljne pusti doma.
Na sindikatu parkeljnov so ogorčeni in trdijo, da so vedno bili del spremstva svetega Miklavža, da tako opozarjajo otroke, naj bodo pridni.
V zadnjih letih se pojavlja vprašanje, kdaj strah pred parkeljni preseže meje zdrave vzgoje. Parkelj bi moral biti opozorilo, ne pa povzročati travme. Poznam kar nekaj primerov otrok, ki zaradi parkeljnov nočejo več iti na prihod sv. Miklavža. To pa ni namen tradicije. Strah pred parkeljni naj bi bila le blaga vzorna metafora, nikakor pa ne orodje za zastraševanje. Prihod svetega Miklavža mora biti priložnost, da se starši pogovorijo z otroki o lepem vedenju, prijaznosti, hvaležnosti in spoštovanju.
Kaj pa vi mislite, dragi bralci?
Tudi o parkeljnih sem zasledil nekaj pregovorov ter ljudskih rekov in frazemov:
- Grd kot parkelj. (slovenski frazem)
- Bodi priden, sicer pride parkelj. (avstrijski pregovor)
- Kjer parkelj ne more, pošlje babo. (slovenski pregovor)
- Parkelj pozna grehe, Miklavž pa otroke. (slovenski pregovor)
- Ko parkeljni rožljajo, zima ni daleč. (slovenski vremenski rek)
- Kjer parkelj zvoni, tam vest ne spi. (ljudski pregovor)
- Parkelj hodi za grehom, ne pred njim. (slovenska folklorna modrost)
- Za pridne Miklavž, za poredne pa parkeljni. (slovenski rek)
Izbral: Jože Jan
