POMLADNI KONCERT v Mendozi

»Ljubezenske pesmi«: popotovanje skozi ljubezen v slovenski pesmi


V soboto, 26. septembra 2026, je v Slovenskem domu v Mendozi potekal že tradicionalni Spomladanski koncert, ki sta ga pripravila Slovenski pevski zbor iz Mendoze in Slovenski oktet iz Mendoze. Oba sestava vodi Diego Bosquet, za vokalno pripravo pa skrbi Mariana Ruiz Díaz.

Kot vsako leto sta zasedbi tudi tokrat oblikovali program okoli izbrane teme. Tokratni naslov se je glasil Ljubezenske pesmi (»Canciones de amor«) in je poslušalce povabil k raziskovanju številnih odtenkov ljubezenskega čustva skozi slovensko glasbo. V preteklih letih je bil koncert posvečen ljudskim pesmim in cerkveni glasbi. Tokrat pa je bila ljubezen rdeča nit repertoarja, ki je združil ljudske pesmi, ponarodele avtorske skladbe in dela iz različnih slovenskih pokrajin. Čeprav je ljubezen univerzalno čustvo, namreč vsaka kultura najde svoje lastne načine za njeno izražanje. Izbrane pesmi niso razkrile le nežnosti in veselja zaljubljencev, temveč tudi pričakovanje, ljubosumje, ločitev, žalovanje in nenazadnje ljubezen do domovine.

Koncert se je pričel s pesmijo Dan ljubezni, za katero je besedilo napisal Dušan Velkavrh, glasbo Tadej Hrušovar, priredbo pa Engelbert Logar. Ta slovita popevka, slovenska zabavna pesem festivalskega značaja, je leta 1975 zastopala Jugoslavijo na Pesmi Evrovizije. Njeno sporočilo pravi, da je med neštetimi dnevi in nočmi, ki jih preživimo, eden tak, ki lahko za vedno spremeni naše življenje: tisti, v katerem odkrijemo ljubezen. Svetel uvod je lepo pozdravil občinstvo in napovedal vzdušje celotnega srečanja.

Dalje se je program poglobil v bolj zapletene odtenke ljubezenskih odnosov. V prekmurski ljudski pesmi Zrejlo je žito v priredbi Lojzeta Krajnčana zorenje narave tvori nasprotje s čakanjem dekleta, ki še ni našlo svojega ljubega. Ponavljanje besede »zrejlo« poudarja ta paradoks: zdi se, da vse dozori ob svojem času, razen ljubezni, po kateri hrepeni dekle.

Čakanje dobi boleč ton v ljudski pesmi Se davno mrači, ki jo je priredil Julij Savelli. Noč se spušča, luna sije in končno napoči jutranja zarja, a ljubega ni od nikoder. Dekle naposled spozna, da je zapuščeno, in se vda v usodo ter mu zaželi srečo z drugo.

Nasprotno pa pesem Če ti ne boš moj Emila Adamiča izraža veliko bolj dramatično čustvo: dekle pravi, da če ne more pripadati svojemu izbrancu, naj raje hladna prst postane njena postelja. Ljubezen tu nastopa kot absolutna strast, ki lahko trpljenje prižene do skrajnih meja.

Eden najbolj pomenljivih preobratov v repertoarju se je zgodil s pesmijo Imel sem ljube dve na besedilo Luke Habetovega in glasbo Josipa Ipavca. Kar se sprva zdi kot zgodba o izgubljeni ljubezni, na koncu razkrije drugačen pomen: druga ljuba, ki ji mladenič obljublja še globljo ljubezen, je njegova domovina. Tako se pesem, ki navidez govori o vezi med dvema človekoma, preobrazi v izpoved domoljubja.

Slovo in ločitev sta zavzela osrednje mesto v drugem delu glasbenega popotovanja. Koroška ljudska pesem iz Roža So še rožce u hartəlnu žavovale v priredbi Jožeta Leskovarja je bila odpeta v domačem narečju. Rožice na vrtu sočustvujejo z bolečino zaljubljencev, medtem ko dekle prosi veter, naj razkadí meglo, da bi lahko s pogledom pospremila svojega fanta, ki odhaja, potem ko mu je v znamenje ljubezni podarila šopek (pušeljc). Narava tu ni le preprosto ozadje, temveč izraža in spremlja človeška čustva.

V ljudski pesmi Nocoj pa, oh, nocoj v priredbi Frana Venturinija ima ločitev konkreten vzrok: fant mora k vojakom. Svojo ljubo skuša potolažiti z obljubo, da se bosta spet srečala čez sedem let, kolikor je trajala vojaška obveznost v avstro-ogrski vojski. Toda dekle tega upanja ne zmore deliti; negotovost sedanjega trenutka je težja od obljube prihodnjega snidenja.

Razpoloženje postane še bolj otožno s prekmursko ljudsko pesmijo Venci beili v priredbi Franceta Marolta, ki velja za eno najbolj znanih slovenskih pogrebnih pesmi. Dekle joka ob grobu svojega ljubega: drugi pogrebni venci so oveneli, njen pa ostaja zelen, ker ga zaliva s svojimi solzami. Izvedba je ponudila tudi priložnost za razmislek o ustnem izročilu in spreminjanju ljudskih pesmi. Naslov namreč skriva pomembno besedilno različico: druge starejše različice vsebujejo obliki »vejli« ali »venu« (namesto »beili«), ki se nanašata na venenje in še okrepita žalostni, pogrebni pomen pesmi.

Smrt in slovo sta bila prisotna tudi v pesmi Bom šel na planince Miroslava Vilharja v priredbi Mateja Hubada. Delo pripada tradiciji avtorskih pesmi, ki so sčasoma ponarodele in postale del slovenskega ljudskega zaklada. Med koncertom je bila izvedba razdeljena na dva dela, kar je omogočilo pripoved zgodbe o njenem nastanku: po izročilu naj bi Vilhar, ko se je peljal skozi Zagorje blizu svojega doma, zaslišal pogrebne zvonove. Novica o smrti mladega dekleta, ki jo je poznal, naj bi ga spomnila na neke ljudske verze, ki jih je nato uglasbil. Prvi del so torej ti ljudski verzi, ki se jih je Vilhar spomnil, avtor pa je dodal še tretjo kitico, ki jo je v celoti ustvaril sam. Drugi del zborovske izvedbe je obsegal prav to novo kitico. S podobo rožic na grobu in srca, ki ob njem poči od bolečine, je še poglobil elegično razsežnost pesmi.

Po tem posebej čustvenem delu je ljudska pesem Tiha noč v priredbi Davida Bajde (tenorista v zboru in oktetu ter kitarista) ponudila nov pristop k repertoarju. Naslednja skladba Dekle na vrtu zelenem sedi je združila oba sestava, kot solistka pa je nastopila Mariana Ruiz Díaz. Priredba Marka Bajuka prinaša posebnost: solistični glas ne nosi zgolj glavne melodije, temveč razvija samostojno linijo nad zborom, kar ustvarja značilno zvočnost. Različica, izbrana za koncert, se konča srečno, z obljubo poroke med mladima, kar je v izrazitem nasprotju z zgodbami o ločitvi in smrti iz prejšnjih pesmi ter celo z drugimi različicami te iste pesmi.

Spored je dosegel vrhunec s pesmijo Jnjen čeua jti gna’, ljudsko iz Bile v Reziji, ki jo je priredil Pavle Merkù, ugledni etnomuzikolog, posvečen preučevanju in zbiranju slovenske ljudske glasbe v obmejnih pokrajinah med Slovenijo in Italijo. Pesem slika pastirski prizor: dekle žene krave na pašo in upa, da bo srečala svojega fanta, ki pase ovce in koze. Ko prepozna prisotnost fantove črede, zakliče značilni »lala joli lile«, dogovorjeni znak med zaljubljencema, da bi se lahko našla. Skladbo sta skupaj izvedla zbor in oktet, uradno pa je sklenila redni del koncertnega programa.

Ob navdušenju občinstva, ki je zahtevalo dodatek, je oktet zapel V dolini tihi, ljudsko pesem, ki je zaslovela s posnetkom Ansambla Lojzeta Slaka in pevskega kvinteta Fantje s Praprotna iz leta 1965. Besedilo pripoveduje o obžalovanju dekleta, ki je skrivalo svoja čustva in zdaj gleda svojega fanta odhajati, ne da bi on kdaj izvedel, da je bila ljubezen obojestranska. Nasprotje med žalostnim besedilom in vedrim značajem, s kakršnim se pesem običajno poje, lepo pokaže, kako lahko diskografska razširjenost in slogovna preobrazba spremenita dojemanje ljudske pesmi ter jo vključita v zvočnost slovenske narodno-zabavne glasbe.

Kot drugo pesem zunaj programa sta oba sestava skupaj zapela Ljubim te, Slovenija Ota Pestnerja v priredbi Jurija Mušiča. Po raziskovanju tolikih oblik medčloveške ljubezni je zadnja pesem to čustvo razširila na domovino prednikov in skupno identiteto. Izbira je imela še posebej globok pomen na večer koncerta v dvorani Slovenskega društva v Mendozi, kjer glasba predstavlja živo vez med kulturo prednikov in rodovi, ki jo ohranjajo daleč od Slovenije.

Spomladanski koncert Ljubezenske pesmi je bil navsezadnje veliko več kot le niz ljubezenskih pesmi. Skozi dela iz različnih obdobij, pokrajin in izročil je program razkril bogastvo slovenske glasbene kulture ter sposobnost njenih pesmi, da izrazijo univerzalna čustva, ne da bi pri tem izgubile svoje jezikovne, zgodovinske in kulturne posebnosti. Izmenično nastopanje Slovenskega pevskega zbora iz Mendoze in Slovenskega okteta iz Mendoze ter njune skupne izvedbe so povezali spored v enotno celoto, ki je prepletla ljubezen in izgubo, spomin in upanje, ustno izročilo ter glasbo, ki jo širijo sodobni mediji.

Spomladansko srečanje je znova potrdilo vlogo zborovske glasbe kot prostora kulturnega prenašanja in skupnostnega povezovanja: kot način, kako ohranjati slovensko dediščino živo in jo hkrati deliti z vsemi, ki so ji pripravljeni prisluhniti.


Diego Bosquet









Please follow and like us: