Spoštovana gospa Marjana Pirc Ahlin:
V poročilu o obletnici Slovenskega doma Carapachay v Svobodni Sloveniji ste navedli, da je moja voščilnica bila neprijetna. Na žalost včasih resnica prinese tudi kakšno neprijetnost. Vsekakor moramo vedno govoriti resnico. Ko sem dejal:“Slišali smo že komentarje o asimilaciji in odpiranju doma celotni družbi. To je napaka.” , sem govoril resnico. Vi pišete, da je ta trditev napačna. O tem se je govorilo na zadnjem Občnem zboru v vašem Domu, ko so nekateri člani predlagali odprtje doma za vso soseščino. Osebno sem to slišal in tega ne morete zanikati. O tem sem govoril in ne o mešanih zakonih ali prepovedi sprejema argentinskih partnerjev Slovencev in Slovenk.
Da bo vsem jasno, kaj sem rekel, objavljam celotni pozdrav:
Spoštovani gostje, dragi člani in prijatelji karapačajskega doma!
Danes vam v imenu Zedinjene Slovenije voščimo ob novem jubileju. Skupaj z vami se tega jubileja veselimo in smo nanj ponosni.
Slovenski dom Carapachay je del slovenske skupnosti, ki je posajena po velikem Buenos Airesu in notranjosti Argentine in s katero nas vežejo korenine izvora. Dom je bil zgrajen istega leta, ko sem se rodil, in v njegovi družbi sem preživel vse otroštvo. Kot večina tukaj prisotnih imam nešteto spominov na ta ljubljeni dom. Ti spomini se dotikajo naših src in nas
kličejo, da ga cenimo tudi v prihodnosti. Toda sčasoma se nam razkrije konkretna resničnost, v kateri se moramo naučiti krmariti.
Bistveno je, da ne izgubimo slovenščine in vrednote, ki so nam jih zapustili naši predniki. To je duša vsake slovenske skupnosti po svetu; če se to zgodi, ostane le prazna lupina, brez duše. Slišali smo že komentarje o asimilaciji in odpiranju doma celotni družbi. To je napaka. Vključiti se moramo v družbo, v kateri živimo, a hkrati ohraniti svoje bistvo, svoj jezik, kulturo in zgodovino ter s tem obogatiti družbo, v katero je usoda postavila to slovensko diasporo.
Da bi to dosegli, si moramo, kot sem že neštetokrat rekel, pomagati med domovi, ne glede na to, kje v Buenos Airesu živimo. Vsi si delimo isto realnost in le skupaj, s skupnimi spomini, si lahko gradimo prihodnost.
Vse najboljše Carapachay in še na mnoga leta!!!
Na skoraj vsakem pozdravu ponavljam – in bom še naprej ponavljal: Slovenski domovi bodo Slovenski domovi, dokler se ne bo izgubila slovenščina. Slovenski jezik je bistvo našega obstoja kot Slovenci na koncu sveta. In vsi Slovenski domovi moramo “porivati” skupaj in si pomagati med seboj.
S spoštovanjem,
inž. Jure Komar
predsednik Zedinjene Slovenije
