Ob obisku Argentine kot turist si je Aleksander Grm vzel dva dni časa tudi za obisk slovenskih društev. Največ časa je namenil Slovenski vasi, obiskal pa je tudi Naš dom v San Justu.

V soboto, 18. julija, je v Slovenski vasi pripravil predavanje, v katerem je predstavil kratek pregled slovenske zgodovine kot izhodišče za njeno boljše razumevanje. O tem dogodku je že poročal Dani Grbec v Svobodni Sloveniji, LXXXV – št. 16, 2. avgusta t. l.

Ker Aleksander študira obramboslovje, je jamski vodnik in ljubiteljski zgodovinar, smo mu postavili še nekaj konkretnih vprašanj.

RF: Aleksander, kaj pravzaprav študiraš in kakšen je namen oziroma usmeritev tega študija?

AG: Ja, obramboslovje je interdisciplinarna družboslovna veda, kjer se učimo predvsem o politiki, zgodovini, vojaški geografiji, pravu in varnostnih študijah. Veliko se ukvarjamo z vprašanjem, kaj je vojna, zakaj do nje pride in kako jo je mogoče preprečevati oziroma obvladovati. To področje preučuje polemologija.

Pri vojaški zgodovini analiziramo pomembne bitke, vojaške inovacije in prelomnice. Učimo se, kako so se razvijale vojske, kdaj so začeli množično uporabljati določeno orožje in kako so posamezne bitke vplivale na nadaljnji potek zgodovine.

Pri vojaški geografiji pa spoznavamo, kako na obrambo vplivajo teren, podnebje in geografska lega države. Obravnavamo tudi različne teorije, kot sta geografski determinizem in posibilizem. Poleg tega pri politiki spoznavamo politične sisteme, različne družbene in politične ideje ter delovanje države.

RF: Kako bi na kratko opisal, v čem je bistvo tega usposabljanja? Omenil si med tvojim predavanjem tudi West Point.

AG: V Sloveniji nimamo vojaške akademije, kot je recimo West Point v Združenih državah Amerike. Imamo pa na Fakulteti za družbene vede študij obramboslovja, ki je bolj teoretično usmerjen in daje znanje o obrambi države, varnosti, vojski in mednarodnih odnosih.

Med študijem imamo možnost opravljati tudi praktično usposabljanje. Fakulteta organizira približno štirinajstdnevni vojaški tabor, ki običajno poteka v eni izmed vojašnic, pogosto v Bohinjski Beli. Poleg tega se lahko posameznik odloči tudi za prostovoljno služenje vojaškega roka, kjer pridobi precej več praktičnega vojaškega znanja.

Če te vojaški poklic pritegne, lahko po študiju nadaljuješ šolanje v Šoli za častnike Slovenske vojske in postaneš častnik. Obramboslovci pa se lahko zaposlijo tudi na Ministrstvu za obrambo, v Slovenski vojski, Civilni zaščiti, Upravi za zaščito in reševanje ter drugih ustanovah s področja varnosti.

RF: Na predavanju pa si govoril o zgodovini. Očitno gre za področje, ki te še posebej navdušuje.

AG: Ja, res je. Zgodovina mi pomeni res veliko. Zelo rad berem zgodovinske knjige, raziskujem različna obdobja in se o zgodovini pogovarjam z ljudmi. Nekako me spremlja že vrsto let in me vedno znova navdušuje, ker nam pomaga bolje razumeti, zakaj je svet danes takšen, kot je.

V zadnjem času me še posebej zanimajo politične ideje in politična filozofija. Veliko berem avtorje, kot so Machiavelli, Thomas Hobbes in ostale zgodovinske osebnosti, saj je zanimivo spremljati, kako so njihove ideje vplivale na razvoj držav in družb.

Seveda pa ne moremo mimo Svetega pisma. Ne glede na to, ali je človek veren ali ne, je to ena najvplivnejših knjig v zgodovini zahodne civilizacije. Če želiš razumeti evropsko zgodovino, kulturo in razvoj političnih ter moralnih idej, je njegovo poznavanje zelo koristno. Številne vrednote in razprave, ki so zaznamovale Evropo, so namreč nastajale tudi pod njegovim vplivom.

RF: Kot skorajšnji zgodovinar in bodoči obramboslovec – kako gledaš na ponovno zaostrovanje razkola med levico in desnico v Sloveniji? Čemu pripisuješ oživljanje vprašanj o dogodkih med drugo vojno, za katera bi človek pričakoval, da bi bila že zgodovinsko razrešena?

AG: Najprej bi popravil eno stvar. Nisem zgodovinar, ampak laični ljubiteljski zgodovinar. Zgodovina me zelo zanima, vendar se z njo ne ukvarjam poklicno.

Kar se tiče razkola med levico in desnico v Sloveniji, se mi zdi, da se ni začel šele med drugo svetovno vojno. Njegove korenine so po mojem mnenju precej starejše. Deloma jih lahko iščemo že v času reformacije in protireformacije, ko so se na Slovenskem začela oblikovati različna idejna in svetovnonazorska razhajanja.

Če govorimo o drugi svetovni vojni, mislim, da gre za eno najbolj občutljivih obdobij naše zgodovine. Pogovarjal sem se tako s potomci partizanov kot tudi z ljudmi, katerih družine so bile povezane z domobranstvom. Obe strani imata svoje poglede, ki pogosto izhajajo iz družinskih izkušenj in spomina.

Sam menim, da je bila resničnost precej bolj kompleksna, kot jo pogosto prikazujejo preproste oznake ali delitve. Vojna je bila izjemno težko obdobje, v katerem so ljudje sprejemali različne odločitve iz različnih razlogov. Na obeh straneh so bili ljudje, ki so iskreno verjeli, da ravnajo prav, hkrati pa so se na obeh straneh zgodili tudi dogodki, ki jih danes lahko obžalujemo.

Med obiskom slovenske skupnosti v Argentini sem opazil, da obstajajo zelo različni pogledi na to obdobje. Enako velja tudi v Sloveniji. Zato se mi zdi pomembno, da smo pripravljeni poslušati drug drugega in priznati, da zgodovina redko ponuja povsem enostavne odgovore.

Verjamem, da bodo prihodnje generacije ta vprašanja doživljale nekoliko manj čustveno. Ne zato, ker bi zgodovina izgubila pomen, ampak zato, ker bo od teh dogodkov minilo vedno več časa. To se je zgodilo že velikokrat. Tudi Slovenci smo bili skozi zgodovino v številnih vojnah in spopadih. Čeprav so bile njihove posledice nekoč zelo boleče, danes nanje gledamo predvsem kot na del zgodovine in ne več kot na osebni spor.

Mislim pa, da moramo paziti, da zaradi oddaljenosti od dogodkov ne zapademo v zgodovinsko amnezijo. Pomembno je, da zgodovino poznamo, jo raziskujemo in se iz nje učimo, ne pa da jo uporabljamo predvsem za nove delitve.

Sam sem imel zanimivo izkušnjo, da sem bil v Sloveniji včasih deležen očitkov, da sem pri določenih temah preveč naklonjen eni strani, medtem ko so mi v Argentini nekateri rekli ravno nasprotno – da je bila moja predstavitev preveč naklonjena drugi strani. To mi je pokazalo predvsem to, kako občutljiva tema je to še vedno.

Zato mislim, da je naloga zgodovine predvsem iskati dejstva, jih postavljati v širši kontekst in biti pripravljen poslušati tudi argumente, s katerimi se morda ne strinjamo. Le tako lahko o teh vprašanjih govorimo mirno in spoštljivo.

RF: A ima ta razdvojenost kakšen vpliv v vojski?

AG: Meni se zdi, da so politično različni ljudje povsod, ne glede na to, ali govorimo o vojski, policiji ali katerem koli drugem poklicu. To je povsem normalno v demokratični družbi.

Slovenski vojaki so profesionalci. Ob nastopu službe prisežejo zvestobo Republiki Sloveniji in njenemu ustavnemu redu. Njihova naloga je obramba države in izvajanje zakonitih ukazov. Če bi bil ukaz nezakonit ali v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom, obstajajo postopki in dolžnost, da se takšen ukaz zavrne.

Zato mislim, da politična prepričanja sama po sebi ne določajo, kako bo nekdo opravljal svojo službo. Ne glede na to, ali je nekdo bolj levo ali bolj desno usmerjen, je kot vojak zavezan prisegi in obrambi svoje države.

Po mojem mnenju je tudi normalno, da v demokraciji obstajajo različni politični pogledi. Prav raznolikost mnenj omogoča razpravo, razvoj idej in demokratično odločanje. Težava nastane takrat, ko ni več prostora za različna mnenja in obstaja samo ena dovoljena politična možnost. Takrat ne govorimo več o polni demokratični razpravi.

RF: Kaj točno pa delaš kot jamski vodnik?

AG: Kot jamski vodnik vodim obiskovalce po Županovi jami. Med ogledom jim predstavim, kako je jama nastala, razložim razliko med stalaktiti, stalagmiti in stalagnati, povem nekaj o netopirjih ter drugih posebnostih podzemnega sveta.

Obiskovalcem predstavim tudi zgodovino jame. Županova jama je zanimiva tudi zato, ker so v njej snemali prizore za filma Kekec in Vinnetou. Poskušam, da ogled ni samo sprehod skozi jamo, ampak da ljudje odidejo z novim znanjem in zanimivo izkušnjo.

Za to imam tudi opravljeno licenco jamskega vodnika, zato lahko obiskovalce uradno vodim po jami.

RF: In kot zgodovinar? Vemo, da imaš eno spletno stran, na kateri objavljaš.

AG: Ja, zgodovina me že dolgo zanima, zato sem pred nekaj leti odprl tudi YouTube kanal, kjer objavljam kratke zgodovinske posnetke. Moj cilj je, da zahtevnejše zgodovinske teme preberem, jih preverim v različnih virih, nato pa jih na čim bolj preprost in razumljiv način predstavim širši javnosti.

Med najbolj gledanimi so bili posnetki o partizanih in domobrancih. To je očitno tema, ki je v Sloveniji še vedno zelo občutljiva. Ti videi so dosegli veliko ogledov, hkrati pa sem prejel tudi precej kritik in različnih mnenj. To me niti ni presenetilo, saj gre za obdobje, ki pri ljudeh še vedno vzbuja veliko čustev.

Moj namen ni razdvajati ljudi ali dokazovati, da je bila ena stran popolnoma dobra, druga pa popolnoma slaba. Moj cilj je predvsem približati zgodovino ljudem in jih spodbuditi, da si sami ustvarijo čim bolj celovito sliko.

Tudi sam sem se med raziskovanjem velikokrat naučil kaj novega. Preden sem se bolj poglobil v to obdobje, sem imel o nekaterih stvareh precej poenostavljeno predstavo. Šele z branjem različnih virov sem ugotovil, kako organizirane so bile posamezne vojaške formacije in kako kompleksno je bilo dogajanje med vojno. Enako velja za partizansko gibanje, kjer me je navdušilo, kako so poleg vojaškega delovanja organizirali tudi stvari, kot je bila bolnica Franja. Ravno zato se mi zdi zgodovina zanimiva – ker nas pogosto prisili, da presežemo svoje prve predstave in pogledamo na dogodke širše.

Link: https://www.youtube.com/@ZgodovinaNaKratko

RF: Kakšen vtis si odnesel s kratkega srečanja s slovensko skupnostjo v Buenos Airesu?

AG: Najbolj me je presenetilo to, kako dobro se je v Buenos Airesu ohranila slovenska kultura. Imate slovenske šole, učite se slovenski jezik, ohranjate naše običaje in simbole ter ste zelo narodno zavedni. Res sem bil navdušen nad tem, koliko truda vlagate v ohranjanje slovenske identitete, čeprav ste tako daleč od Slovenije.

Zelo lep vtis je name naredila tudi Slovenska hiša. Imate telovadnico, gledališče, gostinski del in prostore, kjer se ljudje družijo. Vidi se, da to ni samo stavba, ampak kraj, kjer skupnost živi.

Še bolj pa me je navdušila vaša gostoljubnost. Povsod, kamor sem prišel, ste me lepo sprejeli, me pogostili, skupaj smo se pogovarjali in smejali. Zaradi tega sem se počutil skoraj kot doma.

Zanimivo mi je bilo tudi to, da me je Slovenska vas na trenutke spominjala na Slovenijo. Cerkev, druženje po maši, pogovori ob kavi – vse to me je spomnilo na kraje, od koder prihajam tudi sam. Takšne podobnosti človeka res presenetijo.

Seveda sem opazil tudi, da imajo ljudje različne poglede na zgodovino, predvsem na obdobje druge svetovne vojne. To je povsem razumljivo, saj gre za temo, ki je še danes zelo občutljiva tako v Sloveniji kot med Slovenci po svetu. Kljub različnim pogledom pa sem dobil občutek, da vse povezuje želja po ohranjanju slovenskega jezika, kulture in skupnosti.

Domov tako odhajam z zelo lepimi vtisi. Spoznal sem veliko prijaznih ljudi, videl, kako močno se lahko ohranja slovenska identiteta tudi daleč od domovine, in za to izkušnjo sem vam iskreno hvaležen.

RF: In kakšen vtis sta nate naredila mesto Buenos Aires ter slapovi Iguazú?

AG: Buenos Aires se mi je zdel izjemno zanimivo mesto, predvsem zato, ker sem tam v praksi videl veliko stvari, o katerih se učimo na fakulteti, predvsem družbeno neenakost.

Recimo Palermo je zelo urejen del mesta. Veliko zelenih površin, čiste ulice, lepo vzdrževani parki in zelo prijetno okolje. Nekateri deli Buenos Airesa so res zelo razviti in dajejo vtis velikega evropskega mesta.

Ko pa greš iz središča proti obrobju, začneš opažati precejšnje razlike. V nekaterih predelih so življenjske razmere bistveno težje, infrastruktura je slabše razvita in vidi se, da ljudje živijo precej skromneje. Prav ta kontrast med bogatejšimi in revnejšimi deli mesta se mi je zdel najbolj zanimiv.

Tudi na poti proti severu Argentine sem opazil velike razlike v razvitosti posameznih krajev. Nekatere ceste so bile zelo dobre, druge precej slabše, presenetilo pa me je tudi, kako malo je železniškega prometa glede na velikost države. Ob tako veliki površini bi si človek predstavljal bolj razvito železniško omrežje.

Slapovi Iguazú pa so me popolnoma navdušili. Hudičevo grlo je res nekaj neverjetnega. Ko stojiš tam in vidiš količino vode, ki se zliva čez rob, šele dojameš, kako mogočna je narava. V Sloveniji sicer imamo zelo lepe slapove, vendar česa primerljivega z Iguazújem nimamo.

Navdušila me je tudi tamkajšnja narava. Prvič sem videl tukane v naravnem okolju, zelo zanimivi pa so bili tudi koatiji, ki se brez strahu sprehajajo med obiskovalci. Res so prikupne živali, čeprav jih ni dobro hraniti, ker so divje. Prav ta kombinacija mogočnih slapov, tropskega gozda in živali naredi Iguazú eno najlepših naravnih znamenitosti, kar sem jih obiskal.

Če potegnem črto, sem iz Argentine odnesel veliko lepih spominov. Spoznal sem prijazne ljudi, videl zelo raznolike pokrajine in dobil boljši vpogled v to, kako različna je lahko ena sama država. To je bila izkušnja, ki se je bom še dolgo spominjal.

RF: Videli smo te tudi v filmu Exodus 1945: Naša kri. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

AG: Ja, res je. V filmu Exodus 1945: Naša kri sem igral ranjenega domobranca. Do tega je prišlo precej zanimivo.

Pred tem sem pri drugem filmskem projektu igral vojaka Rdeče armade v prizorih, povezanih s poljsko-sovjetsko vojno. V filmski zgodbi se vojakom na fronti prikaže Marija, zaradi česar se prestrašijo in umaknejo. Med snemanjem sem ustvarjalce vprašal, ali nameravajo v prihodnosti snemati tudi prizore z domobranci. Povedali so mi, da imajo takšen projekt v načrtu, zato sem jih prosil, naj me pokličejo, če bodo potrebovali igralce.

Približno dve leti pozneje so me res poklicali in povabili k sodelovanju pri filmu Exodus 1945: Naša kri. V njem sem igral ranjenega domobranca. Načrtovano je bilo, da bi snemal tri dni, vendar sem bil takrat močno prehlajen, zato sem po dveh dneh moral oditi domov.

Kljub temu je bila to zelo zanimiva izkušnja. Prvič sem od blizu videl, kako nastaja zgodovinski film, koliko ljudi sodeluje pri snemanju in koliko dela je potrebnega, da nastane le nekaj minut filmskega prizora.

RF: Aleksander, najlepša hvala za pogovor. Želimo ti prijetno nadaljevanje potovanja in upamo, da se kmalu spet srečamo v naših krajih.

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek