5. decembra ob 20. uri nas je, kot vsako leto, obiskal sveti Miklavž. Letošnji obisk je bil poseben zame, saj sem imel privilegij, da sem dogajanje spremljal iz DJ kabine. Prosili so me, da bi skrbel za novo zvočno opremo, ki smo jo pridobili s podporo Urada za Slovence po svetu.
Kot dižej sem lahko angelčkom, ki vedno skrbijo za glasbo, ponudil veliko boljše ozvočenje. Izbrali so res nebeško glasbo za vstop svetega Miklavža in njegovih spremljevalcev.
Seveda so v kabino prišli tudi parklji in mi zažugali, naj jim predvajam noro rokenrol glasbo, da so lahko z verigami in hrupom naredili svoj nori vstop z utripajočimi rdečimi lučmi.
Po prijaznem uvodu je sveti Miklavž klical pridne otroke na oder. Otroci so z veseljem sodelovali, odgovarjali na njegova vprašanja in prepevali ljudske pesmi: Marko skače, Moj očka ima konjička dva in druge. Tudi molili so, čudovito, vse v prelepi slovenščini. Nato so prejeli svoja darila in izrazili hvaležnost svetemu Miklavžu.
Otroci so se počutili zaščiteni pred neumnostjo parkljev, ko so naredili znamenje križa.
Ko je Miklavž začel klicati odrasle, so parklji lahko počeli svoje vragolije in nekatere od njih odpeljali v svoje bivališče, da bi jih prestrašili. Nekaterim so celo sezuli copate in nogavice. Tudi mene so prišli iskat, ko me je sv. Miklavž poklical. Moje darilo je bilo skromno; to pomeni, da nisem bil dovolj priden. Prihodnje leto se bom bolj potrudil.
Jere Žitnik
