OkrOgle  obletnice

.

.

Plebiscit o samostojnosti Slovenije (1991)           

Pred 30 leti, 23. decembra 1990 se je v Sloveniji vršil  “Plebiscit o samostojnosti Slovenije”, eden velikih zgodovinskih korakov do končne osamosvojitve Slovenije. Na plebiscitu so slovenski volivci odločali o vprašanju: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”

Rezultati so bili razglašeni 26. decembra: Plebiscit je imel 93,2 odstotno udeležbo. 1.289.369 volivcev (95%) je glasovalo Z , kar predstavlja 88,5% vseh takratnih volilnih upravičencev.

Izid plebiscita je zavezoval slovensko politično oblast, da v pol leta uresniči plebiscitarno odločitev.

.

.

POT DO PLEBISCITA

Po smrti Josipa Broza – Tita na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je Jugoslavija iz ekonomskih, socialnih in političnih razlogov začela razpadati. V Sloveniji so se krepila številna družbena gibanja, pojavljale so se nove želje po samostojnosti ali spremembi statusa Slovenije v Jugoslaviji. Začele so nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem komunizma (Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska obrtniška stranka in druge).

31. maja 1988 je Služba državne varnosti aretirala publicista revije Mladina Janeza Janšo, podčastnika Jugoslovanske armade Ivana Borštnerja in novinarja Mladine Davida Tasiča in Francija Zavrla ter jih dan kasneje izročila v vojaški pripor. Obtoženi so bili izdaje vojaške skrivnosti (v reviji Mladina so namreč objavili afero prodaje jugoslovanskega orožja Ugandi in Etiopiji, kjer je divjala državna vojna). Ta »Proces proti četverici« je spodbudil nezadovoljstvo slovenske javnosti in ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic.

8. maja 1989 pesnik Tone Pavček na protestnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani prebere »Majniško deklaracijo« z zahtevo po suvereni slovenski državi in njenem svobodnem odločanju o zunanjih povezavah.

.

.

8. januarja 1990 se več opozicijskih nekomunističnih strank združi v Demos (Demokratična opozicija Slovenije): Slovenska demokratična zveza (DZS), Socialdemokratska stranka Slovenije (SDZS), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Liberalna stranka, Zeleni Slovenije, Slovenska kmečka stranka, Samostojna obrtniška stranka in Sivi partnerji.

8. aprila 1990 so bile v Sloveniji prve povojne demokratične in večstrankarske volitve. Hkrati s parlamentarnimi so potekale tudi predsedniške volitve. V drugem krogu je zmagal Milan Kučan kot predsedniški kandidat. Na parlamentarnih volitvah je s 55% zmagal Demos, ki je dobil večino v družbenopolitičnem zboru (47 sedežev od 80) in zboru občin (50 glasov od 80). Predsednik novega parlamenta je postal dr. France Bučar, predsednik vlade pa Lojze Petrle. Zunanji minister je postal dr. Dimitrij Rupel, notranji Igor Bavčar in obrambni Janez Janša.

Nova vlada je s pomočjo ustavnih sprememb in Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije 2. junija 1990 krepila avtonomne pristojnosti, hkrati pa odpravljala veljavnost zvezne zakonodaje na ozemlju Republike Slovenije ter tako pripravljala pot na osamosvojitev. Do prvih pobud za plebiscit je prišlo v času prvega večjega konflikta z Jugoslovansko armado. Vojaški svet JLA je namreč ukazal vsem republiškim poveljstvom Teritorialne obrambe, naj izročijo celotno orožje vojašnicam JLA.

Do novih zaostritev z JLA je prišlo oktobra 1990, ko so njeni pripadniki nasilno zasedli republiški štab TO v Ljubljani. Od zaukazane izročitve orožja je namreč slovenska vlada z novimi ustavnimi amandmaji razglasila suverenost pri odločanju o služenju vojaškega roka in poveljevanju TO v času miru. Hkrati pa so skrivaj organizirali t.i. Maneversko strukturo narodne zaščite, ki se je ob koncu leta vključila v TO. Vodil jo je Tone Krkovič, usmerjala pa sta jo ministra Bavčar in Janša. Nove napetosti z JLA in težave pri pripravi nove ustave pa so vodile k preobratu. Vodilni v Demosu dr. France Bučar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik so zaključili, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sil, temveč nacionalni projekt, v katerem mora imeti oblast podporo večine politične in širše javnosti. Zdaj aktualno idejo o plebiscitu so predstavili 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, kjer so predstavili tudi 23. december kot dan plebiscita, pa tudi plebiscitno vprašanje: “Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”

Pri opozicijskih prenoviteljih je datum izzval neodobravanje in so predlagali, da bi se datum preložil na kasnejši čas. Pri sprejemanju zakona o plebiscitu je prišlo še do zapleta o temu, kolikšna večina naj določi izid. Koalicija je vztrajala, naj bo za veljavnost plebiscita dovolj že 50% večina volilnih upravičencev, opozicija pa, da bi veljavnost določala ¾ večina volilnih upravičencev. V posredovalni vlogi se je v okviru nočnih usklajevanj 14. novembra 1990 znašel predsednik predsedstva Milan Kučan. Izkupiček usklajevanj je bil predlagan datum za izvedbo plebiscita 23. december, za veljavnost plebiscita pa je bila potrebna ¾ večina volilnih upravičencev. Plebiscitni zakon je bil sprejet z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Usklajevanja so se končala uspešno, do podpisa sporazuma pa je kljub temu prišlo šele 6. decembra.

Slovenska politika je stopila složno na pot samoodločbe, s čimer pa se je povečala tudi javnomnenjska podpora plebiscitu. V naslednjih tednih so politiki različnih barv skupaj obiskovali slovenske kraje in predstavljali 23. december 1990 kot dan odločitve.

18. decembra 1990 je predsedstvo SFRJ plebiscit razglasilo za protiustaven, Zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj. Kljub nasprotovanju zveznih organov, pa je 23. decembra odprlo vrata okoli 4250 volišč. Glasovali so vsi polnoletni državljani Jugoslavije s poslovno sposobnostjo in stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prvič so lahko oddali svoje glasove tudi oskrbovanci v domovih, zavodih, bolnišnicah, pa tudi zaporniki in priporniki. Plebiscita so se udeleževali tudi zdomci in izseljenci na obisku v domovini, ki so za to pred glasovanjem dobili potrdilo na občinskem organu za notranje zadeve, saj niso bili vpisani v volilne imenike.

.

.

PLEBISCIT, ODPRTA POT DO OSAMOSVOJITVE

Plebiscit o slovenski samostojnosti in neodvisnosti je potekal 23. decembra 1990. Vprašanje na glasovnici je bilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Glasovanja se je udeležilo 1.289.369 volilnih upravičencev ali 93,2 odstotka. Za samostojno Slovenijo je glasovalo 88,5 odstotka volilnih upravičencev, proti jih je bilo 57.800, 12.412 glasovnic pa je bilo neveljavnih.

Tako je Janez Janša opisal dogodke v času plebiscita in njegovo pomembnost:

“Zvečer, 9. novembra 1990, je predsednik Demosa dr. Jože Pučnik šel na neko zborovanje na Štajersko in tam povedal, da bomo šli na plebiscit. Naslednji dan je bil vihar. Mnogi se še spomnite, da je bilo v slovenskih medijih veliko napadov. Če pogledate časopisje 10. in 11. novembra 1990 vidite, da je bilo zelo malo podpore tej ideji pri tako imenovani novinarski srenji. Tudi v tistem delu politike, ki so bili v opoziciji, so bili zgolj napadi. Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je dejal, da kdo je ta Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit. Nekaj dni je kazalo, da ne bo nič, ampak še večji prepir znotraj. No, potem pa so na dan začeli prihajati rezultati javnomnenjskih raziskav, kjer se je pokazalo, da slovensko ljudstvo podpira plebiscit. In ne samo to, ampak tudi da podpira samostojno Slovenijo. Potem je opozicija obrnila ploščo, saj bi mi šli poleg, če bi naš predlog upoštevali. Začela so se pogajanja za ta zakon o plebiscitu. Škoda, da to ni bilo posneto, saj mogoče je bilo, pa je kdo drug snemal in tega nikdar ni pokazal, ker je to potekalo v prostorih predsedniške palače. Tam smo doživeli vse živo, od tega da plebiscit ja do tega, da počakajmo na toplejše čase, spomladi je bolj primerno. Potem je bila en teden debata, kakšna večina. Opozicija ali levica, karkoli so pač bili, so predlagali nemogočo večino. Dve tretjini vseh, pa 80 procentov vseh, pa 100 procentov vseh, samo da rezultat ne bi bil tak, da bi bila odločitev pozitivna. Na koncu je vendarle zaradi pritiska javnosti, ki se je večal, prišlo do nekega kompromisa. Demos je popustil, pristal je na večino vseh, dal je glas tudi tistim, ki ne bi šli na referendum, kar se nikjer ne dogaja, če pogledamo podobne prakse po svetu. In potem je nekaj časa kazalo, da je slovenska politika okrog tega enotna, mnogi so upali, da kvorum nikoli ne bo dosežen. Potem, ko je prišel 23. december in 26. december, ko so bili rezultati praktično uradni, je bilo jasno, kot je dejal dr. Jože Pučnik Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Vprašanje je bilo samo, kako to odločitev udejanjiti.

Prave težave s tako imenovano enotnostjo, ki jo zdaj slavimo v tem prazniku, so se začele po razglasitvi rezultata plebiscita, ko je levi del politike, ne čisto vsi, ampak večinski del, da je vrag vzel šalo. Začeli so nasprotovati vsem konkretnim ukrepom za uveljavitev slovenske osamosvojitve, še posebej ukrepom za zavarovanje slovenske osamosvojitve, tako da smo ključne zakone sprejeli z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Tisti, ki se bodo na državnih proslavah hvalili z veliko enotnostjo, so vsi glasovali proti tem zakonom, če pogledate spiske in magnetograme teh zakonov. Ovirali so sprejetje proračuna, sprejeli smo ga šele konec marca, tako da ni bilo sredstev niti za vojaško usposabljanje, ki smo ga načrtovali v začetku januarja. Sredstva za zasilno oborožitev so prišla z veliko zamudo in cel projekt dejanske osamosvojitve je bil pod vprašanjem. Zaradi vseh teh nasprotovanj je šlo za zamujanje pri nekaterih zadevah. Bila je prava kampanja proti obrambnim ukrepom. Štirje člani predsedstva, trije podpredsedniki vlade, predsedniki vseh opozicijskih strank so podpisali deklaracijo, tako imenovano Deklaracijo za mir, kjer je pisalo, da Slovenija ne sme imeti lastne vojske, da bi bila to katastrofa. Ravno v času, ko se je šlo praktično za dneve ali bomo vsaj za silo obrambno pripravljeni.

V tistih časih se je zdelo, da se ta enotnost, ne samo politike, ki je nikoli ni bilo, ampak da je ta enotnost v slovenskem narodu načeta do takšne mere, da je vprašanje, kako bomo enotni, ko bo treba odločitev, sprejeto na plebiscitu, udejanjiti in jo potem tudi braniti, če bo treba. Ko smo kasneje prebirali razna poročila, ki so romala v Beograd in tudi poročila tujih obveščevalnih služb, smo videli, da je bila njihova ocena, da iz slovenske osamosvojitve ne bo nič, da najosnovnejši ukrepi v slovenskem parlamentu niso trdni, da je tudi vlada neenotna zaradi tiste Deklaracije. Dejansko je bilo stanje zelo napeto. Potem je prišla razglasitev, prišla je agresija. Spet se je pokazalo, da je slovenski narod zelo enoten tudi pri obrambi te odločitve, zato je ta najpomembnejši korak v zgodovini slovenskega naroda dejansko uspel. Zato lahko danes praznujemo dan, ko je slovenski narod stopil iz neke sence zgodovine na sončno stran in postal gospodar na svoji zemlji. Na podlagi edine odločitve v naši zgodovini, ko si je dejansko narod sodbo pisal sam. Ta Cankarjev stavek so zlorabljali na vseh koncih, prej in pozneje. Je pa en sam tak trenutek v slovenski zgodovini, ko si je narod res pisal sodbo sam in s to sodbo je dejansko nastala samostojna in neodvisna slovenska država, to je plebiscit za samostojno Slovenijo 23. decembra 1990.”

.

.

OD PLEBISCITA DO OSAMOSVOJITVE

26. december 1990 – Uradna razglasitev rezultatov plebiscita. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, za samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Še pred izvedbo plebiscita skupščina objavi Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope.

 8. januar 1991 – Srbske oblasti “vdrejo” v jugoslovanski finančni sistem in si pri Narodni banki Jugoslavije iz primarne emisije “izposodijo” 18 milijard in 243 milijonov dinarjev (1,4 milijarde dolarjev – skoraj polovica načrtovanih skupnih kreditov iz primarne emisije za vse jugoslovanske banke v letu 1991). To je začetek razpada jugoslovanskega ekonomskega sistema.

 9. januar 1991 – Slovenska vlada objavi memorandum, ki zvezni vladi očita zapoznelo in neučinkovito reagiranje ob razpadanju jugoslovanskega ekonomskega sistema.

 9. januar 1991 – Zvezno predsedstvo sprejme na predlog vodstva JLA odlok o vrnitvi nezakonito pridobljenega orožja in o razorožitvi vseh posebnih enot, ki niso bile v sestavi JLA. Odloku nasprotujeta Stipe Mesić in Janez Drnovšek.

10. januar 1991 – V Beogradu se sestanejo predstavniki jugoslovanskih republik in se začno pogovarjati o prihodnosti federacije.

11. januar 1991 – Memorandum slovenske vlade potrdi skupščina, ki vladi tudi naloži, da do 23. januarja pripravi predlog programa dejavnosti za uresničitev ciljev plebiscita, predvsem predlog za sporazumno razdružitev Jugoslavije in predlog ukrepov za vključitev Slovenije v OZN.

 20. februar 1991 – Slovenski parlament sprejme resolucijo, v kateri parlamentom drugih republik predlaga sporazumno razdružitev SFRJ. Razdružitev naj bi pomenila nastanek dveh ali več neodvisnih in suverenih držav. S sprejetjem amandmaja k slovenski ustavi so razveljavljeni vsi členi ustave, ki so izvrševanje suverenosti republike prenašali na federacijo.

marec 1991 – Zvezno predsedstvo zavrne slovenski in hrvaški predlog o sporazumni razdružitvi SFRJ.

 8. marec 1991 – V slovenskem parlamentu je sprejet ustavni zakon, po katerem za državljane Slovenije služenje vojaškega roka v JLA ni več obvezno.

 12. marec 1991 – Vodstvo JLA zahteva sklic seje zveznega predsedstva, na kateri predlaga uvedbo izrednih razmer v celotni državi.

13. marec 1991 – Zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević z nekaj svojimi sodelavci, brez vednosti vlade in predsedstva SFRJ, odpotuje na tajne razgovore v Moskvo, kjer pa ne dobi podpore.

18. marec 1991 – Predsedstvo republike Slovenije ustanovi koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. To telo usklajuje vse pomembnejše ukrepe, s katerimi želi Slovenija zaščititi doseženo stopnjo samostojnosti. Med vojno usklajuje ukrepe na vojaškem, političnem in diplomatskem področju.

 19. marec 1991 – Vojni svet (neformalni organ, v katerem so najvišji vojaški predstavniki JLA) objavi sklep, da ne dovoli spreminjanja meja in mednacionalnih spopadov. Zahteva redno financiranje armade, vrnitev TO v armadno pristojnost in nemoten potek nabora. Dobi podporo predsednika zvezne vlade Anteja Markovića, ki od Slovenije zahteva, naj poveljevanje TO preda JLA in prekliče sklep, da ne bo pošiljala nabornikov v armado. Armada kmalu po tem zagrozi, da bo po 15. maju sama prišla po nabornike, če jih do tedaj Slovenija ne bo začela ponovno pošiljati.

1. april 1991 – Slovenska skupščina sprejme na seji vseh treh zborov prvi proračun, ki je v celoti samostojen.

6. april 1991 – V Uradnem listu Republike Slovenije, številka 15-555/91, je objavljen nov zakon o obrambi in zaščiti, ki je bil v skupščini sprejet 29. marca 1991.

18. april 1991 – Sestanek predstavnikov jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju. Oblikujejo predlog dveh možnih oblik prihodnje ureditve države: ali zveza suverenih držav (konfederacija) ali enotna zvezna država (federacija). O tem naj bi se v državi izrekli v prihodnjih mesecih, vendar do tega izrekanja ne pride.

24. april 1991 – Zvezni sekretariat za finance pripravi odlok o izvedbi predpisov za plačevanje carine. Za uresničevanje tega odloka naj bi poskrbeli policija in vojska.

27. april 1991 – V Uradnem list Republike Slovenije, številka 18-791/91, so objavljeni: Zakon o vojaški dolžnosti, Odredba o ustanovitvi štabov in zavodov Teritorialne obrambe v Republiki Sloveniji in Odredba o določitvi kriterijev za formacijo stalnega sestava območnih štabov za Teritorialno obrambo.

April 1991 – V Poljčah se začne tečaj za vodstvo, častnike in inštruktorje prvih dveh učnih centrov.

4. maj 1991 – Slovenska skupščina sprejme več osamosvojitvenih zakonov: Zakon o državljanstvu, o Narodni banki Slovenije, o kreditnem poslovanju s tujino.

8. maj 1991 – V slovenski skupščini je sprejet ustavni zakon o ljudski obrambi, ki za obrambo Slovenije predvideva uporabo vseh razpoložljivih vojaških zmogljivosti.

15. maj 1991 – V prvih učnih centrih TO v Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani se je pričelo usposabljanje prve generacije slovenskih vojakov. Stipe Mesić ni izvoljen za novega predsednika predsedstva SFRJ.

23. maj 1991 – V učnem centru Pekre pri Mariboru pride do incidenta med TO in JLA.

24. maj 1991 – Med pogajanji vojska ugrabi poveljnika pokrajinskega štaba TO Vladimirja Miloševiča in častnika TO Milka Ozmeca. Oklepno bojno vozilo JLA ob izhodu iz vojašnice Vojvode Mišića v Mariboru do smrti povozi Josefa Šimčika.

Maj 1991 – Začne se usposabljanje 180 vojaških obveznikov v učnem centru Ig pri Ljubljani in 120 v učnem centru Pekre pri Mariboru.

2. junij 1991 – Prvi vojaki prisežejo slovenski državi.

5. junij 1991 – Slovenska skupščina sprejme zadnji paket osamosvojitvenih zakonov. Slovenska delegacija, Milan Kučan, Janez Drnovšek in Lojze Peterle, se v Beogradu o osamosvojitvi pogaja z zveznim premierom Antejem Markovićem in zveznim sekretarjem za obrambo Veljkom Kadijevićem. Predlogov zvezne strani ne more sprejeti.

12. junij 1991 – Na povabilo slovenskega vodstva prispe v Ljubljano Ante Marković in delegatom v skupščini zagotovi, da zvezna vlada ne želi uporabiti nobene sile.

21. junij 1991 – Na seji zveznega zbora jugoslovanske skupščine Ante Marković opozori, da bo zvezna vlada z vsemi zakonitimi sredstvi preprečila enostransko spreminjanje notranjih ali zunanjih meja. JLA z letališča Cerklje odpelje deset letal slovenske teritorialne obrambe.

24. junij 1991 – Slovenija dobi nov grb in zastavo.

25. junij 1991 – Slovenski parlament sprejme ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi Slovenija prevzame prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju.

26. junij 1991 – Predsednik Milan Kučan na slovesnosti na Trgu revolucije v Ljubljani razglasi samostojnost Republike Slovenije.

Pripravil Jože Jan