Zopet smo se po novem letu v Slovenski hiši dobili otroci in voditelji, da bi odpotovali proti ljubi Córdobi. Hitro smo naložili vse kovčke na avtobus, se priproročili Jezusu za srečno pot in bogato doživetje ter podarili poljubček mamici in atiku. Nato pa je avtobus odpeljal. 

Ob zgodnjih urah smo se zbudili in zagledali hribe in jeze, ki jih v Buenos Airesu ni. Peljali smo se že po Cordobi!! Ko smo prispeli do Hanželičevega doma, nas je že čakal zajtrk. Pomaknili smo se v sobe in razdelili po skupinah. Letos smo fantje spali v duhovniški hiši, dekleta pa v glavni hiši. 

Ko so bile sobe končno urejene smo se ponovno zbrali, da bi dobili letošnje kape in se sprehodili okrog Hanželičevine. Dež nas je pregnal v dvorano a k sreči je bilo nevihte hitro konec in smo lahko igrali nogomet in odbojko. Po tekmovanju smo se ohladili v bazenu. Ob popoldanskih urah smo se malo sprehodili in šli do San Estebana, najbližjega naselja. Po končani večerji so otroci predstavili imena sob. Letos je bilo polno zanimivih imen! Predno smo skupaj zmolili večerno molitev in šli spat smo imeli tudi nakaj časa za prvo nočno igro. 

Drugi dan je pa bil poln dejavnosti. Najprej smo zgodaj zajtrkovali in se odpravili proti Cristo Redentor. Ko smo začeli pot proti Kristusu smo molili križev pot in pri vsaki postaji premišljevali o Njegovem trpljenju. Lepo je bilo videti, kako so se mali sami javili, da bi naprej molili in brali ob postajah.  

Po Kristusu smo se napotili proti parku Los Cocos, kjer smo se po skupinah razdelili. Letos, smo imeli med nami kar štiri pravljična bitja: Volkodlake, Povodne može, Škrate in Ljubljanske zmaje. Takoj smo se spustili v labirint in tekmovali, katera skupina pride prva do cilja. Še mi voditelji smo se pridružili in  tekli po labirintu,  marskidaj tudi spodrsnili in padli. Po zabavnem labirintu smo si ogledali čebelarski in zgodovinski muzej, ki je v parku. Ob vrnitvi nas je čakalo okusno kosilo. Nato smo se ohladili v bazenu in po skupinah izdelali zastave. Na vrsti je bil tudi prvi klic domov. Čudno je bilo videti, kako so se otroci sprehajali po parku ter mamici in očku pripovedovali o dogodivščinah. Luna je naznanila uro za nočno igro, ki smo jo vsi nestrpno čakali. 

Na vrsto je prišel tretji dan. Krasen, čudovit! Obiskali smo park Vida Mana Edén. Celo jutro smo plezali po stenah in drevju, se spuščali po ziplinah, igrali nogomet in košarko in se učili, kako uporabljati lok in puščice. Streljali smo s tako močjo, da smo celo eno puščico prelomili. Popoldne je prišla na vrsto misijonska tombola. Otroci so se zabavali in nestrpno čakali na razglas številk! Denar, ki smo ga nabrali smo darovali sestri  Kristini Grilj, ki že leta deluje v El Dorado, v provinci Misiones…  

Četrti dan pa nas je pripeljal do El Zapato, kjer smo si ogledali kamen v obliki čevlja in v daljavi, jez. Ob vhodu v park smo se hitro vrstili in čakali ob toboganu, da bi se lahko spustili. Vzeli smo vreče za krompir, hitro stekli po stopnicah gor in se z vrha spustili. Enkrat, dvakrat, in še in še. Še voditelji smo se malo zabavali in tekmovali med nami in z otroki. Ko smo pa zapustili El Zapato smo se ustavili še v Capilla del Monte. Tam smo si privoščili prav ledeni sladoled, nakupili alfajorje in spominčke za družino. Po kosilu so otroci končali z izdelkom rožnega venca. Bilo je res vroče, zato smo se vsi veselili kopanja v bazenu. Po malici smo imeli generalko za žive jaslice, saj je bil sveti večer. Ob petju božičnih pesmi in molitvi rožnega venca smo pokadili vse prostore in počastili Jezusa. 

Peti dan pa je bil poseben! Zgodaj, prav zgodaj zjutraj smo se zbudili, dobro zajtrkovali in se odpravili proti Mastilu. Pot je bila dolga, ampak uspelo nam je priti do vrha v približno eni uri! Vsaj tako so trdili otroci, ki so na ročni uri imeli kronometer in so celo hojo štopali čas. Na vrhu smo pa voditelji z vodo na glavi in s pasom po zadnjici krstili otroke, ki so bili letos prvič na Mastilu. Vzeli smo si čas, da smo si ogledali naravo, pojedli sendvič, popili pomarančni sok in se medtem veselo pogovarjali. Pohod navzdol smo naredili tudi v eni uri. Lačni in utrujeni smo se vrnili, kosili in se malo spočili. Po počitku nas je čakal bazen. Sledilo je tradicionalno iskanje zaklada. Otroci so leteli vsepovsod, iskali namige še po stenah in okrog cerkve. Čeprav so bili  nekateri namigi malo težji, so vseeno vsi prišli do zaklada in se veselo posladkali. 

Zadnjo noč smo pripravili kres in ob njem večerjali in se smejali. Vsaka skupina se je predstavila s kratkim prizorom. Ker je bil zadnji večer, smo tudi imeli zadnjo nočno igro, “Randomska svetilka”.

V nedeljo smo malo polegli in se nato odpravili k maši. Sodelovali smo s petjem, branjem in ministriranjem. Duhovnik je tudi blagoslovil naše rožne vence in nam želel srečno vrnitev. Ob koncu maše smo se vsi skupaj slikali. Še mladi duhovnik se nam je pridružil! Seveda smo tudi letos obiskali grob dr. Hanželiča. Ob grobu smo zmolili in se mu zahvalili, da je preskrbel dom za oddih, daleč iz Buenos Airesa, za vse Slovence, katerega smo lahko tudi letos uživali po tolikem času. Med prostim časom je vsak izbral igro, nogomet ali med dvema ognjema. Nato pa je prišla na vrsto najbolj pričakovana igra kolonije: Captura a la Bandera. To je igra, katera se gre ne samo za točke, ampak predvsem za čast in slavo skupine. Štirikrat smo se igrali in vsaka igra je imela prav različni rezultat. Po končani igri pa je prišel najbolj nezaželjen trenutek: pokanje kovčkov. Voditelji smo takoj začeli poslušati vprašanja: A si videl moje nogavice? Kdo je vzel moj copat? Gate sem izgubil!! Kovčki so bili spokani, sobe urejene. Predno smo odšli smo se še zadnjič skupaj slikali pod borovci in se poslovil od vseh, ki so nam kuhali, kelnarili in pomagali. 

V ponedeljek so mamice in ateki nestrpno čakali v Slovenski hiši. Skupaj smo se zadnjič združili v krog, zmolili jutranjo molitev in zapeli skupno pesem. 

Letošnjo ekipo voditeljev so sestavljali prof. Miriam Mehle Javoršek, Nevenka Grohar, Natalija Javoršek, Erika Čeč, Tomi Javoršek in Aleks Zupanc. Brez dvoma je bila letošnja Slovenska otroška kolonija za nas čudovito doživetje. 

Aleks Zupanc