Pred 110 leti se je v Halozah rodil Jože Krivec, pravnik, književnik, pesnik, pisatelj, kritik in kulturni delavec. Bil je vrsto let kulturni referent pri Društvu Slovencev (danes Zedinjena Slovenija), profesor na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, v Svobodni Sloveniji in drugih slovenskih medijih je objavljal kritike knjig in prireditev. Leta 1942 je v Sloveniji izšla njegova zbirka novel in črtic “Dom med goricami”, za katero je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana, v Argentini pa je leta 1978 izšla knjiga “Pij, fant, grenko pijačo”. 

Življenje dr. Krivca

Jože Krivec se je rodil med prvo svetovno vojno, 16. marca 1916 v Verejah – v Halozah – v fari sv. Vida, danes Videm pri Ptuju. Oče je tedaj bil na avstrijski fronti in je Jožeta spoznal šele po koncu vojne leta 1918. Mati Marija mu je umrla, ko je imel devet let, oče, manjši vinogradnik, se je znova poročil in preselil na Sela, na drugem koncu videmske fare. Tako je Jože naredil prvih pet razredov osnovne šole v Vidmu, ostale pa na Selah. Po dobroti domačega župnika Jakoba Sokliča je Jože lahko nadaljeval študije v gimnaziji na Ptuju. 

Po maturi se je Jože vpisal na pravno fakulteto Ljubljanske univerze in že med drugo svetovno vojno in italijansko okupacijo diplomiral leta 1942 ter doktoriral leta 1943. Ker je vedno želel biti profesor, se je vpisal tudi na filozofski fakulteti na germansko skupino in primerjalno slovensko literaturo, obenem pa kot neplačani notarski pripravnik opravljal sodno prakso na okrajnem in okrožnem sodišču v Ljubljani. 

Kot visokošolec in akademik se je uveljavil v katoliških društvih, kjer je dobil jasen vpogled v komunizem in se je zato med okupacijo in komunistično revolucijo v Sloveniji odločno postavil v protikomunistični tabor. Maja 1945 se je z domobranci umaknil na Koroško in kasneje prešel v italijanska taborišča Monigo, Servigliano in Senigallia.

V taboriščih se je takoj uveljavil kot profesor, član pevskih zborov in organizator kulturnega dela.

Po prihodu v Argentino se je dr. Krivec najprej zaposlil kot vrtni delavec in šele pozneje prišel do uradniškega mesta v industrijskem podjetju, kjer je delal do upokojitve. Poleg zaposlitve pa je dr. Krivec živel za slovensko skupnost: bil je kulturni referent Društva Slovencev – osrednje slovenske organizacije v Argentini, udejstvoval se je v politiki, bil je odbornik Slovenske kulturne akcije, objavljal je črtice, kritike in prispevke v mnogih slovenskih medijih, učil na Slovenskem srednješolskem tečaju in bil zelo iskan kot slavnostni govornik na prireditvah v vseh slovenskih domovih v Argentini.

Umrl je v Buenos AIresu, 10. maja 1991, pokopan je na pokopališču Cementerio parque v Moronu.

Dr. Jože Krivec kot kulturni delavec

• Profesor

Takoj, ko je dr. Krivec prišel v taborišče v Italiji, je bil izbran za profesorja slovenskega jezika in književnosti na slovenski taboriščni gimnaziji v Serviglianu in v Senigalliji, pod vodstvom Ivana Prijatelja. “Rad povem, da so bila leta poučevanja moj najlepši čas v begunstvu. Srečen sem, kadar se najdem dandanes s svojimi nekdanjimi študenti, ki so danes duhovniki, inženirji, advokati, učiteljice itd.” je za Svobodno Slovenijo napisal dr. Krivec.

Dr. Krivec je bil med prvimi profesorji na srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka.

• Kulturni delavec

Po prihodu v Argentino je dr. Krivec bil več let kulturni referent pri osrednjem Društvu Slovencev (danes Društvo Zedinjena Slovenija). Bil je tudi nekaj let skoraj edini zapisovalec in ocenjevalec kulturnih prireditev in knjižnih izdaj med Slovenci v Argentini za naš tednik Svobodna Slovenija (uporabljal je psevdonime -jkc, Mor, Andrej, A. Kocil).

Dr. Krivec je predaval in govoril na neštetih prireditvah v Slovenski hiši in po krajevnih Slovenskih domovih.

Bil je večletni predsednik Pisateljske družine France Balantič in večkrat predaval o Balantiču kot pesniku.

Dr. Krivec je bil vnet zagovornik slovenskega jezika. Kadar je le imel priliko, je rojake spodbujal k ohranjanju slovenščine. Na Slovenskem dnevu leta 1983 je bil slavnostni govornik in je – med drugim – povedal: “Nikdar ne bomo do konca doumeli vzrokov, zakaj smo prav mi bili vrženi v svet. To je bilo v božjih odločitvah. Težko pa si je misliti, da bi nas bil prav naš Gospod iztrgal iz domače zemlje ter nas v nove širjave sveta poslal umirat kot plevno seme, ki nima klice življenja v sebi. Prav zato smo dolžni izpolnjevati naloge do slovenskega naroda mi, izseljenci v svobodi, pa tudi pomagati, da jih bodo prav razumeli in živeli skladno z njimi naši potomci. 

Da bomo ohranili čim dalje slovenstvo na tujem, si moramo prizadevati v prvi vrsti za življenje slovenskega jezika: to je z načrtno skrbjo po znanju, ohranjanju, prenašanju in pravilni uporabi slovenskega jezika. To zahteva volje, trdnosti, ponosa in predvsem zavesti — tudi pri nas, starejših, ki smo njegovo znanje že prinesli zdoma. Pri mlajših, že rojenih v tem novem svetu, je to težavnejše: zahteva neprestano skrbno bedenje, oprezanje in popravljanje, da nam plemenitega klasja, ki je komaj vzklilo v mladih srcih naših ljubih otrok, ne zadušita mlačnost ali nezavednost. Pri tem se potegujemo in stremimo za nečim, kar ima prvo vrednost v našem življenju – slovenski jezik!”

Dr. Jože Krivec kot pesnik in pisatelj

Jože Krivec ja začel objavljati že v študentskih letih v revijah Ženski svet, Življenje in svet, v mariborski reviji Piramida in v dijaških listih. Ob maturi je sodeloval pri izdaji almanaha ptujskih gimnazijcev Mlada setev 1937 z dvema črticama.

Ko je bil na univerzi v Ljubljani, je poslal prispevek za Dom in svet. Urednik te publikacije je bil dr. Tine Debeljak, s katerim sta potem razvila dobro prijateljstvo. Prispeval je tudi več črtic v revijo Obisk in za dnevnike Slovenski dom in Domoljub. Pri Slovenčevi knjižnici v Ljubljani je leta 1942 izdal knjigo črtic “Dom med goricami”, ki je prejela na obletnico Prešernove smrti eno od nagrad mesta Ljubljane. Knjigo je posvetil umrli materi. Tako ji je napisal:
“Mamiki!

Tvoje dobro srce sniva tam ob vznožju sončnih haloških goric čisto samo in zapuščeno. V duhu gledam Tvoj travnati grobek in srce me boli, da Ti ne morem položiti nanj niti preprostih poljskih rož.

Iz Tvojih zlatih ust sem slišal prve sladke besede. V Tvojem varstvu sem stopal otročiček med opojno cvetje v gorici, med žarjeno grozdje in pesem klopotcev. Marsikak večer, prepreden z zlatom zahajajočega sonca, sem prebil v objemu Tvojih trudnih rok. In še potem, ko sem že shodil in tekal, je trepetalo in trpelo Tvoje dobro srce zame.

Za vse to ti poklanjam to svojo prvo zbirko, napisano ob spominu nate in zbrano v hrepenenju po domu. Izročam Ti jo v varstvo vso skromno, kakršna je pred Teboj. Čuvaj njo, vse naše preproste, a dobre ljudi, o katerih Ti govori, sončne in bele domeke med goricami, našo veselo pesem in življenje okrog njih!

Tvoj sin!

V Ljubljani, za Božič 1942.”

V begunstvu je že novembra 1945 začel z urejanjem in pisanjem v leposlovno revijo Svet in dom, ki je združevala večino leposlovnih ustvarjalcev v taboriščih v duhu nekdanjega Doma in sveta. Nikoli ni pozabil svoje domovine. Tako je domovini napisal: “Zbogom, domovina! Večno ljubljena, nikdar pozabljena! Ti zibelka moja, mladost in pesem. Svobodno in srečno, bistrečo in pojočo bi te rade videle moje oči. Ne zameri, da sem te zapustil! Redila si me in streho si mi dajala. A moja želja po svobodi je bila večja. Kaj bi mi mogla od tega dati, uboga, zasužnjena! Ko pride ura, ki jo bo glas zvona oklical, se vrnem v tvoja nedrja. Žarela boš tedaj znova v sreči kakor nekoč…

Zbogom! V srcu te nosim. Ne bom te izgubil!”

Že v Argentini je objavljal svoje črtice v Svobodni Sloveniji, v Zbornikih Svobodne Slovenije in v revijah Vrednote, Vestnik in Duhovno življenje. Prispeval je tudi za revijo Meddobje in bil nagrajen pri Slovenski kulturni akciji za novelo “Zemlja umira”. Pri SKA je izdal tudi knjigo “Pij, fant, grenko pijačo” leta 1979. V oceni te knjige je dr. Tine Debeljak napisal: “Tudi zdaj je predmet Krivčeve druge zbirke haloški vinogradnik, toda na eni strani privezan na svoje gorice, na drugi pa odtrgan od njih in vržen v sodobno zmedo leta 1941 do zdaj. Doma, s trdim delom na domači zemlji, ki umira, v zdomstvu pa s hrepenenjem po njih. Tak pisatelj, ki opisuje zgodbe Haložana, pahnjenega v tuj svet, ne pije več opojne pijače domačih goric, ampak mu je usojeno biti glasnik izgnancev in bridkosti pa tudi njih uspehov v tujini. „Pij, fant, grenko pijačo!“

Zbirka mu je razdeljena v štiri dele. V prvem so črtice, ki obravnavajo snovi v domovini od l. 1941 naprej, v drugem tragedijo domovine in izgnancev od l. 1945, in tretji del zgodbe zdomcev iz emigracije, prilagajanju tujemu svetu, četrti del pa je pravzaprav samo pesniški epilog najlepšim viničarskim resničnostim in najdalj še vidnim obrisom domovine: slovenskim planinam…

Taka je najnovejša slovenska izvirna knjiga, ki je izšla v Argentini. Z njo se je po petintridesetih letih spet knjižno oglasil pisatelj naših vinskih goric, toda tokrat — v širokem svetu, po žalostni grenki pijači let, ki so sledila letu 1941. Sebi je rekel vdano: ”Pij, fant, grenko pijačo!” in zdaj podaja to kupico svoje in narodne grenkobe bravcu: „Pij, beri te zgodbe naše tragedije, našega begunstva in naših porazov ter uspehov v naši emigraciji in v širokem svetu.” Napisana je v slogu idealističnega pa krščanskega idealizma, kar more dati bravcu še posebno vrednoto in mik. Naj sežejo po njej!”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zborniki Svobodne Slovenije, Duhovno Življenje, Obrazi slovenskih pokrajin, Dom med goricami (Jože Krivec)

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 4, 01. 03. 2026