Zaključujemo 80. obletnico odhoda naših prednikov v begunstvo v Italijo in Avstrijo. Tista leta neprenehnega preseljevanja iz taborišča v taborišče so zaznamovala predvsem življenje, ki se je rojevalo v novih krajih, celinah. V vsakem taborišču, kjer je bilo nekaj desetin Slovencev, pa če so to bile cele družine ali pa bivši mobiliziranci v nemško vojsko, ki so pristali kot ujetniki zavezniških sil, so hitro nastajali pevski zbori, časopisje in vsemogoče prosvetno-kulturne dejavnosti. Še najbolj so raziskana taborišča, kjer so bili nastanjeni begunci iz Vetrinja, tako v Avstriji kot v Italiji. V teh je bilo tudi takoj poskrbljeno za šolstvo, predšolsko, osnovno in srednje.
A pesem je tista, ki je najhitreje »vžgala«. Zbori so navduševali tako pevce kot poslušalce; ne samo lastne sotrpine, tudi njihove paznike in prebivalce bližnje soseske.
Iz mamine zapuščine pregledujem črnobele slike iz begunskih časov v taboriščih po Italiji. Sicer imajo nekateri paketki nekaj zapisov o kraju ali času, ko so bile fotografije narejene, vendar premalo, da bi se lahko spoznal obraze ali prilike. Mama je imela namen, da se jim bo posvetila skupaj s prijateljico, jih sortirala in pustila nam, naslednikom in raziskovalcem, kaj več podatkov o njih. Pa so nepokretnost in izguba bistrosti preprečile načrte.
Med temi slikami je škatlica z napisom EPZ. Kratica Emigrantskega pevskega zbora Slovenija, ki so ga sestavili begunski pevci po taboriščih v Italiji. Tisti, ki so iz Celovca, Vetrinja šli skozi Beljak, Monigo, Forli, Servigliano, Senigallijo. Tisti, ki so bili med prvimi člani Slovenskega pevskega zbora Gallus v Buenos Airesu. Žal na fotografijah ni posebnih podatkov, zato sem jih iskal (nekaj tudi našel) v knjigi Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949 dr. Helene Jaklitsch, posebej še o krajih, kjer je zbor nastopal izven taborišča. Največ jih je iz raznih dvoran v Rimu, kjer je pel tudi na avdienci pri papežu Piju XII.
Posebej mi je padla v oči fotografija zbora, na kateri sta, poleg voditeljev zbora, tudi voditelja taborišča v kraju Servigliano. Po podatkih omenjene knjige bi lahko sklepali, da je to direktor stotnik Flood. Iz fotografije je zbor pripravil tudi razglednico/voščilnico, saj je fotografiji dodana vrstica »Božič 1945«. Kar neverjetno: v dobri polovici leta begunstva je bil zbor že prepoznaven in cenjen!
Imam pa še željo. Sam ne morem, ne znam vseh poimenovati. V kolikor bi kdo hotel pomagati pri ugotavljanju imena pevcev, mu bom zelo hvaležen. Vem: marsikdo od teh je odšel v Kanado, ZDA ali drugam in jih ne bomo razpoznali. Druge, ki so v veliki meri pristopili k buenosaireškemu Gallusu, pa bi morda kdo od bralcev odkril/prepoznal in mi posredoval imena po pošti ali v uredništvo lista, da sestavimo čim popolnejšo sliko zbora.
Blagoslovljen božič – ne 1945, ampak – 2025!
GB
