Groza je utihnila, in vrnile so se ptice.

Kot da v gozdu se ne bi nič zgodilo,

kot da so drevesa ostala brez spomina.

Čas izbriše odmeve, sledove, bolečino.

Kot da niso trpeli. Ali bomo pozabili?

Predstavljati si ne moremo, trpljenje.

Solze so se kmalu v zemljo potopile,

solze sinov, in mater, ki so molile.

Kri je tiho tekla po žilah domovine,

tja do rek, napojila pašnike, sadovnjake,

in zadnje cvetje tistega groznega poletja.

Rože, ki jih nihče ni videl, le ptice.

Nikoli jim nismo dali zasluženega slovesa,

ko so umirali. Vsi smo takrat bežali.

Bili so mladi, izdani. Ali jih bomo pozabili?

Kmetje, ubogi, skoraj že po zemlji so dišali.

Domovina je bila v nevarnosti, zato so korakali

čeprav jih svet ni videl in jih počasi je pozabil.

Nepotrebne žrtve na boljševiškem oltarju,

ki je kruto zahteval svojo nedolžno jagnje.

Toda sonce se je spet v gozd vrnilo, kmalu,

in osvetlilo odrešenje teh naših fantov,

ki nežno iz zemlje nam mrmrajo, da ne pozabimo,

da bomo še vedno imeli pogum za dostojanstvo.

JL