Drugi vatikanski koncil – Ga res še ni konec?

Obeležitev 60. obletnice otvoritve Drugega vatikanskega koncila.

Potrebno je pojasniti, da je ta članek refleksija laika, ki zaprepadeno opazuje sedanjost naše Cerkve in skuša zgolj utemeljiti spremembe, ki so se zgodile v pokoncilskem času. 

Nihče ne more zanikati, da je Cerkev v kratkem času doživela zelo veliko spremembo od drugega vatikanskega koncila. Veliko je bilo povedanega o koncilu, vendar je bilo malo poglobitve v temo in očitno pravi obseg DVK ni bil nikoli popolnoma razjasnjen. Priča smo veliki revoluciji za zaprtimi vrati, ki je, kar se težko zanika, povzročila globoke delitve. Danes gledamo naše pastirje, kako si nasprotujejo, in vsak to opravičuje s sklicevanjem k zvestobi Cerkvi. Človek se torej upravičeno vpraša, kako si razlagati, kar je Jezus molil v Jn 17,20-24. Zdi se, da nismo eno in smo neposlušni do Gospoda, saj »kdor z menoj ne zbira, raztresa.« (Mt 12,30). Medtem pa katoliška čreda zmedeno opazuje, kako se je izgubila trdnost, ki so jo prej priznavali celo njeni sovražniki: »Intelektualna značilnost Cerkve je v bistvu nefleksibilna strogost s katero se koncepti in vrednostne sodbe obravnavajo kot utrjeni, kot večni« (Nietzsche).

Ker se v tem članku ni mogoče poglobiti v zelo sporne podrobnosti, ki so povzročile razdor med člani naše Cerkve, bo treba na kratko omeniti nekaj najpomembnejših dokumentov in dejstev, zaradi katerih je današnja Cerkev tako drugačna od tiste, ki je obstajala do pred koncilom. Govorimo o Cerkvi, ali bolje rečeno o trenutnih prelatih, ki se je odločila vztrajno posvečati pozornost svetu, pri čemer daje oprijemljiva znamenja, da je prenehala uporabljati svoje večne zaklade, in pustila 19 preteklih stoletij učenja in tradicije v ozadju.

Prvi sadovi niso bili dobri, kot smo izvedeli v Mt 7,16-22.  Vendar je po nekaj letih sveti Pavel VI že rekel: »Pričakovali smo cvetočo pomlad, prišla pa je ostra zima«: 50.000 duhovnikov in redovnikov je v naslednjih letih po koncilu opustilo redove in začelo se je opazno praznjenje cerkva.

Potrebno je začeti z omembo otvoritvenega sporočila papeža Janeza XXIII, 11. oktobra 1962: »po treh letih priprav, posvečenih širšemu in poglobljenemu pregledu sodobnih pogojev vere in verske prakse« želimo Cerkveno učiteljstvo »na izjemen način predstaviti vsem ljudem našega časa, upoštevajoč odklone, zahteve in okoliščine sodobnega časa«. Svari nas pred »ljudmi, ki v sodobnem času ne vidijo drugega kot sprenevedanje in propad« in ne vidijo, da »nas v sedanjem zgodovinskem trenutku Previdnost vodi k novemu redu človeških odnosov«, pri čemer poudarja, da »se je treba ozirati na sedanjosti, na nove razmere in oblike življenja, ki so vneseni v sedanji svet«, in da torej »krščanski in katoliški duh vsega sveta pričakuje korak naprej k doktrinarnemu prodoru in oblikovanju vesti, ki je v popolnejšem ujemanju z zvestobo pristni doktrini, jo preučuje in razkriva skozi oblike raziskovanja in literarne formule moderne misli«, da bi »prišli naproti trenutnim potrebam«.

Med pastoralnim ciljem Koncila, ki ni bil doktrinalen, najdemo nejasen namen sprave »starega z novim«, s poudarjeno posvetno nujnostjo in globoko antropološko motivacijo. Prvo vprašanje, ki si ga lahko tukaj zastavimo, glede na rezultate, je ali je ta duhovščina res prav razumela, kaj pomeni “postaviti človeka, da posodobi Kristusovo Cerkev”, vedoč, da sodobna misel ne bo nikoli sprejela absolutnih resnic Razodetja in glede na stalno nevarnost namere hudiča, ki nam je že od časov Adama in Eve vedno želel vzeti pogled na Boga in ga usmeriti na človeka. Lahko bi pričakovali, da bi morali ti cerkveni očetje upoštevati te previdnostne ukrepe, preden so se lotili dela.

Tukaj se lahko tudi vprašamo, kakšno mero oblasti ima človek nad Kristusovo Cerkvijo. Vemo, da je Cerkev ustanovil Kristus, On je vrhovni pastir (Jn 10,11), zato je Cerkev po njem sveta in jo je zaupal človeku (Mt 16,18), da bi lahko sledila Njegovemu strogemu naročilu (Jn 21,15) »pasi moje ovce«.

Modernistični nameni niso nekaj novega, saj je sveti papež Pij X. v svoji encikliki Pascendi že leta 1907 obsodil modernizem: …«veliko število katoliških laikov in, kar je še bolj obžalovanja vredno, celo duhovnikov, ki pod pretvezo ljubezni do Cerkve, popolnoma brez resnega filozofskega in teološkega znanja in, nasprotno, do kosti prepojeni s strupenimi zmotami, črpani od spisov nasprotnikov katolicizma, samo sebe predstavlja, brez vsakršne skromnosti, kot obnovitelji Cerkve in pogumno udarjajo po vsem, kar je najsvetejšega v delu Jezusa Kristusa …«, leta kasneje pa je vztrajal: »Želja po spravi vere s sodobnim duhom vodi v oslabitev in izgubo vere.«

Poglejmo tudi, kaj nam pravi sveti papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Redemptoris Missio »Drugi vatikanski koncil je imel namen prenoviti življenje in delovanje Cerkve v skladu s potrebami sodobnega sveta« … in »Sveti Duh je tisti, ki spodbuja oznanjevanje velikih božjih del«… in »Sveti Duh prebiva v Cerkvi, jo oživlja s svojimi darovi in ​​karizmami, jo posvečuje, vodi in neprenehoma prenavlja«.

Z ozirom na te besede dobrega namena, verniki, ki spoštljivo gledamo na to sedanjost Cerkve, se upravičeno sprašujemo, ali je bil koncil ali Sveti Duh tisti, ki je tako hitro »prenovil« Kristusovo Cerkev. Po prvem skromnem pogledu na preteklih 19 stoletij lahko ugotovimo, da Sveti Duh še nikoli ni spodbujal tako velikih sprememb, s tako hitrostjo. Lahko se tudi vprašamo, če  Sveto pismo, ki se skozi stoletja ne spreminja, ker je božje razodetje človeku vseh časov, zakaj nam je moral Sveti Duh pomagati na tako poseben način, prav nam, sodobnemu človeku v stiski, ker smo, kot kaže, tako zelo drugačni od vseh prejšnjih? Tukaj je dobro imeti v mislih, da je Sveti Duh poslan samo tistim, ki so mu poslušni (Apd 5,32). 

Komaj osem mesecev po zaključku drugega vatikanskega koncila je kardinal Ottaviani, tajnik Svete kongregacije Svetega urada v Rimski kuriji, v pismu predsednikom škofovskih konferenc zapisal, da opozarja na zlorabe pri razlagi koncilskih odlokov:

»Hierarhija ima pravico in dolžnost spremljati, usmerjati in pospeševati gibanje za prenovo, ki ga je sprožil koncil, tako da se koncilski dokumenti in odloki pravilno razlagajo in udejanjajo ob ohranjanju njihovih namer.

Vendar je žal tako, da prihajajo z različnih koncev neprijetne novice o zlorabah pri razlagi koncilskega nauka, pa tudi nenavadna in drzna mnenja, ki vznemirjajo duha mnogih vernikov.

Pohvaliti je potrebno prizadevanja in pobude za globlje raziskovanje resnice; vendar je iz dokumentov, ki jih je preučila ta sveta kongregacija, razvidno, da se v nemalo stavkih zdi, da so bile prekoračene meje preprostega mnenja ali hipoteze in da so bili prizadeti dogma in temelji vere. Potrebno je opozoriti na nekatere od teh stavkov in napak, da služijo kot primer, kot je navedeno v poročilih strokovnjakov:

1. Najprej je tu samo Sveto razodetje: nekateri se zatekajo k Svetemu pismu in prostovoljno puščajo tradicijo ob strani … 

2. Glede doktrine vere je rečeno, da so dogmatične formule podvržene zgodovinskemu razvoju, do te mere, ko se njihov objektivni pomen spremeni.

3. Običajno cerkveno učiteljstvo, zlasti papeževo, je včasih pozabljeno in zaničevano do te mere, da je tako rekoč zreducirano na področje mnenj …

4. Nekateri težko prepoznajo objektivno, absolutno, trdno in nespremenljivo resnico in vse podvržejo nekemu relativizmu …

5. Prav tako so v teološki razpravi o zakramentih nekateri elementi bodisi prezrti bodisi premalo upoštevani, zlasti glede Svete Evharistije …

6. Glede zakramenta pokore nekateri premalo izražajo spravo z užaljenim Bogom…

7. Ne manjka takih, ki prezirajo nauk tridentinskega koncila o izvirnem grehu…

8. Tudi napake na področju moralne teologije niso manjše. Nekateri ne sprejemajo naravnega prava in potrjujejo legitimnost tako imenovane situacijske morale. Širijo se škodljiva mnenja o morali in odgovornosti pri temah, ki se dotikajo spolnosti in zakona.

9. V skladu z duhom koncilskega odloka o ekumenizmu so pozdravljene pobude za spodbujanje ljubezni do ločenih bratov in njihovo privabljanje k edinosti Cerkve, vendar obžaluje, da si nekateri koncilski odlok razlagajo po svoje in se ukvarjajo z ekumenizmom, ki je v nasprotju z resnico vere in edinostjo Cerkve in je naklonjeno nevarnemu pacifizmu in ravnodušnosti, ki je koncilskemu umu popolnoma tuj.«

Tukaj vidimo učinke kontroverznega “Duha koncila”, ki je bil tolikokrat omenjen a nikoli dobro opredeljen; izraz, ki ga gotovo nikoli ne bi smeli uporabiti, ker ni resen. Upravičeno lahko mislimo, da če bi bili dokumenti jasni v svoji zdravi doktrini, skladni z učiteljstvom in tradicijo, ne bi bilo pri nobenem prelatu, ki je šel skozi semenišče, toliko napačnih razlag. Če se cerkveni dokument razlaga v »Duhu« in ne v natančnosti njegovih stavkov, je to zato, ker nedvomno vsebuje dvoumnosti in je to nekaj, kar bi bilo potrebno takrat takoj odpraviti. Danes vemo, da so bile te dvoumnosti posledica pisnega spora med sodobniki in zmernimi, po številnih popravkih in dopolnitvah. Zato, kot lahko sklepamo, ni bilo soglasja za naknadne poprave. Tukaj se lahko upravičeno vprašamo: če ta vprašanja niso bila pravočasno odpravljena, kako lahko pričakujemo, da bo imel drugi vatikanski koncil magistralno vrednost, ki jo zahteva?

Mnogo let po drugem vatikanskem koncilu se duhovnik Francisco A. Castro Pérez, doktor dogmatične teologije, trudi pojasniti koncil z besedami: »Drugi vatikanski koncil je prvi koncil, ki obravnava krščansko antropologijo v vsej njeni širini. Glede pravilne razlage drugega vatikanskega koncila velja spomniti na sklepe skupščine škofovske sinode iz leta 1985, kakor tudi na dragocene navedbe Benedikta XVI. v njegovem nagovoru kuriji 22. decembra 2005: Koncil mora biti interpretiran kot ključ do reforme v kontinuiteti, potrebno je biti pozoren na povezavo med dokumenti in izpostaviti aktualne izzive Cerkve in družbe, pri čemer je potrebno znati videti komplementarnost med doktrinarnimi in pastoralnimi vidiki; Po drugi strani pa koncila ne smemo brati kot prelom s tradicijo, niti duh ne sme biti v nasprotju z besedili dokumentov”.

Preprost laik se lahko potem vpraša, zakaj so morali na novo razlagati, kaj drugi vatikanski koncil v resnici pomeni, kot da bi bili njegovi dokumenti moderna slika, ki potrebuje slikarjevo naknadno razlago, da lahko vsi uživamo v njegovi umetnosti.

Preprost laik, ki ne more razumeti, zakaj toliko nepredvidenih sprememb, se lahko vpraša, ali so to spremembe, ki jih je drugi vatikanski koncil predvidel ali ne. Če so, zakaj se moramo zateči k naknadnim razlagam in pojasnilom, in če niso, zakaj ni bilo potrebnega odziva, takoj ko so bila opažena neželena odstopanja? Z drugimi besedami, zakaj ni bil uporabljen kanon 23-28 cerkvenega prava?

Posledice so vodile svetega Pavla VI. k temu, da je leta 1972 rekel: “skozi neko razpoko je Satanov dim vstopil v Božjo hišo”. Sporno je tudi vprašanje ekumenizma in verske svobode. Velik del današnjih prelatov jo sprejema kot način bratstva, na enakopravni ravni z drugimi verskimi prepričanji, in tako širi že obsojeno versko ravnodušnost (Ez 3, 17-19), ki je neposlušeno našemu Gospodu (Mt 28,19-20). Sprašujemo se, če so ti prelati dosledni s tem, kaj je sveti Frančišek Asiški govoril s sultanom Al Kamilom, s katerim se ni šel bratit, ampak da bi mu prinesel Evangelij.

Zaradi tolikih stranpoti in vprašanj, ki so daleč od izvirnega zdravega nauka, se človek sprašuje, zakaj nam današnja hierarhija Cerkve sporoča nekaj tako vprašljivega kot je: “kdor ne sledi drugemu vatikanskemu koncilu, ni s Cerkvijo”, ko pa opažamo, da gre za dialektiko, ki ni samo dvomljiva, ampak tudi zavajajoča.

Čutimo potrebo, da znova zadihamo čist in preprost katoliški zrak. Pisatelj G. K. Chesterton je že dolgo pred drugim vatikanskim koncilom zapisal: “Nočemo Cerkve, ki se spreminja s svetom, želimo Cerkev, ki spreminja svet.”

V vse bolj poganskem svetu čutimo, da lahko brez strahu, da bi se zmotili, zavrnemo sodobne, protislovne pastoralne formule in se vrnemo k jasni katehezi in pastorali, kot je to storil sv. Janez Marija Vianney, zavetnik duhovnikov: vrniti se k poučevanju bogastva zakramentov, prenehati z osredotočanjem na človeka in postaviti Boga nazaj na njegovo sveto mesto češčenja, vrniti se k pogovoru o grehih, pokori, zahrbtnosti hudiča in resni kazni pekla; neprijetne realnosti za sodobni okus, kot že vemo, a jim moramo prisluhniti, saj so bistvene in neodtujljive. 

Jože Lenarčič