66. obletnica Društva Slovenska vas in 59. obletnica blagoslovitve cerkve Marije Kraljice
Vsaka slovenska vas, posebno pa še če naj bo Slovenska vas in povrhu na čisto drugem koncu sveta, mora imeti skupni dom in vaško cerkev. To je bilo jasno izseljenskemu duhovniku Janezu Hladniku, ko si je zamislil in omogočil naselitev slovenskih priseljencev na južnem delu Velikega Buenos Airesa. Pri razparceliranju je tako, poleg 290 zasebnih zemljišč, postala skupna last zemlja, določena za cerkev, dom in športno igrišče.
Stroški in napori pri gradnji lastnih domov niso pomenili odlašanja pri skupnih prizadevanjih. Tako kot je liturgija 33. nedelje med letom postavila za zgled vdovo v Sarepti, ki je Eliju odstopila svojo zadnjo hrano in pa revno vdovo, ki je v templju darovala dva novčiča, so tudi prvi vaščani prispevali od svojega pomanjkanja. Ko je marsikdo šele pričenjal z zidavo, so se po proslavi narodnega praznika 29. oktobra 1952 odločili za ustanovitev Društva Slovenska vas že v naslednjih letih pa se je postavil prvi dom, ki ga je blagoslovil škof Rožman 20. januarja 1957.
Ravno v tistem času so slovenski lazaristi ustanovili novo postojanko v Slovensi vasi. Na njihovo pobudo se je pričela gradnja cerkve Marije Kraljice, za katero je tudi škof Rožman, ob tistem njegovem zadnjem potovanju v Argentino, blagoslovil temeljni kamen. Pri delih so sodelovali vsi vaščani in nekateri rojaki iz drugih krajev, tako da dobesedno lahko trdimo, da je bila cerkev zgrajena s slovenskimi rokami. Dovršena je bila leta 1959, blagosloviti pa jo že ni utegnil škof Rožman in je to opravil lomaški škof Shell.
11. novembra smo torej praznovali 66. obletnico Društva Slovenska vas in 59. obletnico blagoslovitve naše cerkve Marije Kraljice. Pričeli smo s slovesno sv. mašo, ki jo je za žive in pokojne člane daroval Toni Burja CM, ob prisotnosti veleposlanice Jadranke Šturm Kocjan, predsednika Z.S., predsednikov ali zastopnikov vseh krajevnih domov Velikega Buenos Airesa in skupnih ustanov Slovenske Kulturne akcije in Zveze Žena. Bogoslužje je s pretežno ljudskim petjem povzdignil krajevni pevski zbor z dirigentom in organistom Andrejem Janom. Ker je ta dan bila nedelja bolnikov, je gospod Toni tudi podelil maziljenje vsem, ki so to želeli.
Po skupnem zajtrku in priložnosti za pozdrave in srečanja se je v dvorani Hladnikovega doma vršil kulturni program. Za prihodom zastav in petjem državnih himen je prisotne najprej pozdravil društveni predsednik Vinko Glinšek in izrazil ponos in hvaležnost, ki smo ju dolžni za vse dolgoletno delo ki so ga in ga še opravljajo odborniki in člani. Pevski zbor prepeva že 71 let. Baragova šola bo prihodnje leto praznovala 70 let dragocenega delovanja. Ponos vasi pa je prva slovenska cerkev v Južni Ameriki, kjer se vsak dan daruje sv. maša v slovenskem jeziku.
Pozdravila sta tudi predsednik Z.S. inž. Jure Komar in veleposlanica Republike Slovenije ga. Jadranka Šturm Kocjan. Pohvalila sta delo za skupnost in želela še mnogo uspehov.
Prizor z recitacijami in plesom “Ta roža je vzcvetela zate” je pripravila Mirjam Goljevšček s sodelovanjem Baragove šole in folklorne skupine. Avtorica nam ga je takole razložila: Program je nastal na podlagi armenske pripovedke o zlati vrtnici. Vsebina le-te je, da zlato rožo –zaklad- dobi samo tisti, ki je pošten, delaven in dobrega srca. Namen je bil primerjati ta zaklad z našo realnostjo: Ali je za nas slovenstvo še zaklad? So slovenske tradicije, slovenska beseda, melodija in ples še vrednote, ki nam nekaj pomenijo? Koliko časa bomo še ohranili slovensko zavest? Koliko časa bomo ostali zvesti slovenskim koreninam? Ali je v njih srcih res usidrana slovenska bit, da ne morejo biti brez vsega kar je slovenskega? Ali jim pomagamo, da bi se zavedali kaj pomeni ostati brez doma, brez domovine? Da so naše korenine tam ob Dravi, Savi, Soči, ob Triglavu in Jadranskem morju, a njih zibka je tukaj v širni Argentini, v slovenskem okolju?
Naša naloga je, da jim pomagamo odkrivati te korenine.
Vprašajmo se, ali jih z dejanji in zgledi približujemo ali jih odvračamo od slovenskega okolja.
Mi smo odgovorni, da bo Slovenska vas ostala slovenska. V naših rokah je bodočnost!
Glede priprav nam je pojasnila: Nastopali so v glavnem otroci saj bodo oni podedovali ta zaklad. Z navdušenjem so sprejeli predlog in z veseljem sodelovali. Se vidi, da radi nastopajo in jim je oder pri srcu.
O folklornih plesih pa tole: Tudi mladi in malo starejši se radi zavrtijo ob domači glasbi. Fede Cerar pa za nastope vedno poišče kakšno veselo melodijo z globokim besedilom. (“Nima šans, da zmaga, kdor poraza se boji, kadar vrata so zaprta pojd’ skoz’ okno ven, kar življenje daje, to vzem”).
Hvala Mirjam za tvoj dragocen prispevek, da bi vsa ta vprašanja imela pozitivne odgovore!
Končno pa smo še ob pogrnjenih mizah bili odlično postreženi, za kar gre pohvala vsem zadolženim.
Franci Sušnik
