Danes smo tukaj zbrani ob Lujanski Mariji kot romarji upanja, da se spominjamo, se zahvalimo in da obnovimo svojo predanost daru življenja in vere, ki ju prejemamo od Boga. Velikonočni duh, ki nam ga ponuja to nedeljsko bogoslužje, je potrditev poti, ki so jo naši starši, stari starši in pradedki prehodili skozi osem desetletij, od tistega meseca junija 1945, ko so bili prisiljeni zapustiti domovino, da bi rešili življenje sebi in svojim najbližjim. To dramatično pot so preživeli iz vere, kot si jo mi želimo danes z geslom: »80 let Marija z nami v begunstvu in izseljenstvu.«
V tem marijanskem svetišču, ki ga obiskujemo leto za letom, se želimo pobožno spominjati tudi tistih prvih rodov, ki so v tej domovini izgnanstva postavili temelje za močan razvoj vere in kulture. V tej novi, boleči in ljubljeni domovini, so ustanovili družine in krajevne domove, prepričani, da upanja za domovino ni brez trdnega temelja v družini, ki je odprta skupnosti, in temelji na krščanskih vrednotah resnice, pravičnosti, svobode in ljubezni. V tem duhu se spomnimo, da je danes Nedelja deljenja, ki jo navdihuje geslo »upanje se deli«, saj smo družina, ki živi in deli svoje upanje.
Slavnostni spomin na tragedijo vojne in medbratskega spopada, ki ga je slovenski narod pretrpel sredi prejšnjega stoletja, nam znova ponuja previdnostno priložnost, da svoja srca ozdravimo vseh negativnih ostankov groze sovražnosti in razdora, ga odpremo odpuščanju in se zavzamemo za popravilo škode, ki je bila povzročena v duši našega ljudstva. Globoko si želimo, da bi ljubezen in mir dokončno zacelila tiste rane, na katere namiguje pesnik v »Brazgotinah srca«: »Videl sem čas, ki ne zaceli vseh ran. Pil solze, ki so tekle zaman. A domovina je sladka, ki je doma v brazgotinah srca!«
Očiščen spomin je vedno hvaležen spomin, ki se ne ozira užaljeno nazaj in se ne zasidra v preteklost, ampak se z zaupanjem odpira novim obzorjem. To je poklicanost romarjev upanja, ki razsvetljuje pot jubilejnega leta, v katerem potujemo. Naši predhodniki so bili pravi romarji upanja, saj kljub globokim ranam, ki so zaznamovale njihova življenja, niso zapustili svoje vere, niso se pustili zavladati zagrenjenosti in zameram, ampak ravno nasprotno: z rožnim vencem v rokah so odprli brazde novega življenja in vanje zasadili semena, ki so kasneje vzklila v vezi prijateljstva, dela in praznovanja. To je zaklad, ki smo ga prejeli v dediščino in se mu danes želimo zahvaliti, odprti za bogastvo dveh kultur, slovenske in argentinske, izredni privilegij in velik izziv za naše individualno in skupno življenje.
Tisti, ki se jih danes hvaležno spominjamo, so dobro vedeli, da krščansko upanje ne razočara, saj je rojeno iz ljubezni in je utemeljeno na ljubezni, izliti iz Jezusovega Srca, prebodenega na križu, nas spominja papež Frančišek v buli jubilejnega leta. Tista junaška generacija je vztrajala v pristni veri in ljubezni, ki je zgled in spodbuda za zavezo, ki jo moramo danes prevzeti v tej deželi, ki je velikodušno sprejela eksodus naših prednikov. Tukaj smo poklicani, da bomo pristne priče vere v Kristusa in v Cerkev; dobri, pošteni in odgovorni državljani; radodarni pri delitvi zaklada naše slovenske kulture; in ponižni ter odprti za vse človeške skupine, s katerimi delimo življenje.
Tudi danes Jezus hodi po obali naše zgodovine in išče osebno srečanje z vsakim od nas, tako kot je to storil na obali Tiberijskega morja s svojimi učenci, kot smo ga slišali oznanjati v evangeliju. Morda si ga tudi mi ne upamo vprašati: »Kdo si?«, čeprav vemo, da je to Gospod, saj je približevanje Njemu kompromisno, vendar le v srečanju z Njim, ker samo z Njim imamo novo življenje in tisto upanje, ki ne razočara. Danes, ko obhajamo hvaležen spomin na 80 let slovenskega prisilnega izseljevanja, prisluhnimo isti Jezusovi interpelaciji, ki so jo slišali naši predhodniki: »Hodi za menoj«.
Ne bojmo se usmeriti svojega življenja v novo osebno srečanje z Jezusom, in pogumno in potrpežljivo vzdržimo preizkušnjo vere. K temu nas spodbuja zgled apostolov, ki so pričali o Gospodovem vstajenju kljub trpljenju, ki so ga zaradi svoje vere utrpeli in ki ga danes poslušamo v branju Apostolskih del. Po drugi strani, nas avtor Apokalipse tolaži, ko oznanja gospostvo Vstalega, ki mu pripada vsa hvala, čast, slava in moč.
Dragi bratje in sestre, imejmo hvaležen spomin, da se velikodušno odzivamo na Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj«. »Storimo to z eno samo željo, nam priporoča pokojni Sveti Oče, da ljudje, ki vas srečajo, spoznajo Jezusa. Skušajte, ko delate dobro, s ponižnostjo zmanjšati sebe, tako da se v tem, kar delamo, pojavi samo Gospod in ga lahko vsak doseže«. Naj nam priskoči na pomoč naša ljuba Marija Pomagaj skupaj z vsemi, ki so bili pred nami v tem mučeniškem exodusu, da vsi s pobožno in veliko ljubeznijo prosimo: »Usliši naše klice, izprosi nam modrost, da iščemo pravičnost in skrbimo za svetost. Da bi Boga ljubili in te pravilno častili: Marija, Marija, hiti na pomoč»!
Amen.
