V prejšnji številki Svobodne Slovenije smo objavili veselo novico, da je na praznik Jezusovega darovanja, 2. februarja 2026, Marko Kocjančič naredil večne zaobljube kot benediktinski brat v samostanu Santa María de los Toldos. Izbral si je geslo: “Tukaj sem, Gospod, da izpolnim tvojo voljo!” Veselimo se novega redovniškega poklica v naši skupnosti in Marku želimo mnogo božjega blagoslova. Z njim smo imeli obširen pogovor:

→ Najprej bi te prosil, da se bralcem na kratkem predstaviš

Sem Marko Janez Kocjančič, rojen v Slovenski vasi v Lanusu 20. februarja 1979. Moj oče je Janez Kocjančič in moja mama Ana Sušnik. Hvala Bogu sta še oba živa. Imam dve mlajši sestri: Marjanca in Veronika.

Osnovno šolo in gimnazijo sem naredil v farni šoli Marije Kraljice, ki jo vodijo slovenski lazaristi v Slovenski vasi. Po gimnaziji sem dopolnil študije za profesorja telesne vzgoje in dobil delo v isti šoli. Istočasno sem pomagal očetu, ki je začel malo proizvodnjo likalnih miz. Sčasoma je oče dobival vedno več naročil in sem se odločil, da pustim delo v šoli ter se osredotočim v družinski posel. Tam sem delal do vstopa v samostan.

→ Kako se ti je pojavil božji klic, da vstopiš v samostan? Je bila ta odločitev težka? Ti je pri tej odločitvi kdo izrecno pomagal?

Moji stari starši so Slovenci in so po drugi svetovni vojni zapustili vse, samo da so ohranili svobodo in svojo močno vero. To vero so potem prenesli mojim staršem, starši pa meni. Seveda je vera predvsem Božji dar. A veliko pomaga versko življenje doma: starši so me krstili, z njimi sem hodil vsako nedeljo k sveti maši, doma smo vsak dan molili. Moji prvi spomini na mašo so, da sem gledal ministrante in si rekel: “tudi jaz hočem biti ministrant!”. A zato sem moral imeti 9 let in prejeti prvo sveto obhajilo. Točno se spomnim, da sem prvo sveto obhajilo prejel 8. decembra, že naslednji dan pa sem se javil v zakristiji, da bi pri maši ministriral. In tako sem ministriral praktično vsak dan. Vesel sem hodil k dnevni sveti maši, rad sem poslušal božjo besedo. Ko sem imel 16 let, mi je starejša gospa, ki je tudi hodila vsak dan k maši, rekla: “ti boš pa duhovnik”. A jaz nisem čutil duhovniškega poklica, upal sem nekoč ustvariti lepo krščansko družino. Veliko sem molil, da bi mi Bog postavil na pot dobro dekle, s katerim bi delila iste vrednote, iste ideale in isto vero. Bil sem zelo aktiven v župniji, vsaj dvakrat ali celo trikrat na leto sem hodil tudi na misijone v Chaco. Pa je Bog zame imel druge načrte. Tako se mi je, ko sem imel okoli 35 let, začela javljati misel na samostansko življenje. In ta misel se mi je ponavljala vedno pogosteje. Kakor je rekel Jezus svojim apostolom: “Niste vi mene izbrali, ampak jaz sem vas izbral”. Meni se je božji klic pojavil postopoma, začelo se je praktično od majhnega. Ko pogledam nazaj, vidim, kako me je Bog počasi pripravljal na to pot. Odločitev ni bila težka.

Odločil sem se ravno, ko je moj oče imel hude operacije na srcu. Po prvi operaciji je bil v intenzivni negi 45 dni. Po dolgem zdravljenju so odkrili, da bo moral znova na operacijo. Nekaj dni pred to novo operacijo sem očetu povedal, da sem se odločil vstopiti v samostan. Sestram sem to povedal med očetovo operacijo, ko smo v bolnici čakali in molili.

Pri odločitvi sami mi ni nihče pomagal, tudi nisem potreboval pomoči. Sem pa imel veliko pomoči potem, da sem lahko izbral in prišel v samostan.

→ Iz Slovenske vasi je izšlo mnogo duhovnikov, misijonarjev, celo trije škofi, eden od njih je kardinal in argentinski primas, ti pa si baje prvi menih. Zakaj si izbral ravno benediktinski samostan v Los Toldos?

Res je, Slovenska vas je rodila mnogo duhovnikov. Tako mala fara je dala 3 škofe in kardinala primasa Argentine! Ti poklici so se rodili preko križa. Vse trpljenje naših starih staršev in naših staršev ni omajalo njihove močne vere, nasprotno, gotovo jo je še utrdilo. Ob vsem trpljenju so tudi mnogo molili. Preko križa se je rodila tista močna vera. In tukaj se vidijo sadovi. Kristjani ne gledamo na križ kot nekaj tragičnega, ko pogledamo na križ, vidimo Kristusa, njegovo ljubezen. Ker nas je tako ljubil, je za nas dal svoje življenje na križu. Zato je križ naše upanje. Križ je povezan z vstajenjem.

Ko sem se odločil za samostansko življenje sem najprej en mesec molil v samoti, nikomur nisem omenil svoje odločitve. Potem sem šel na misijone. Ker je bil misijon med velikim tednom so vsi drugi člani misijonske skupine odpovedali in sva šla samo župnik Jože Bokalič in jaz. Na dolgi poti v Chaco sem Jožetu odkril svojo odločitev. Nisem pa vedel, kako priti do samostana. In sem Jožeta prosil, naj mi s tem pomaga.

Čez nekaj časa vprašam Jožeta, če je lahko kaj poizvedel in mi je rekel, da on nima veliko poznanja o samostanih, da bi mi pa verjetno lahko pomagal njegov brat Vinko (msgr. Vinko Bokalič, škof v Santiago del Estero, danes kardinal in argentinski primas), ki bo za nekaj dni prišel k Jožetu na obisk. Prosil sem ga, naj mu omeni mojo zadevo. In res, čez nekaj dni me Jože pokliče na razgovor s škofom. Škof Bokalič mi je povedal, da pozna benediktinski samostan v Los Toldos in cistercijanski samostan v Azulu. Benediktinski samostan spada pod škofijo 9 de Julio, sedanji škof te škofije pa je pred tem bil pomožni škof v Santiago del Estero. Dal mi je telefonsko številko tega škofa, stopil sem v stik z njim in on me je povezal z opatom samostana v Los Toldos.

Opat me je povabil, naj v samostanu najprej preživim en teden, da vidim, kakšno je življenje v samostanu. Jaz bi kar tam ostal! Potem sem se znova vrnil za en mesec. Čez nekaj časa za tri mesece, potem pa sem res ostal za vedno. To je bilo pred šestimi leti in pol. Na praznik Jezusovega darovanja v templju, 2. februarja, sem naredil večne zaobljube in si za samostansko življenje izbral to geslo: “Tukaj sem, Gospod, da izpolnim tvojo voljo”. Zaobljube pa je treba obnoviti vsak dan, zato tudi vsak dan, ko se zbudim, kot prvo molitev rečem: “Gospod, tukaj sem, z vsemi svojimi slabostmi, svojimi pomanjkljivostmi, bolečinami, strahovi, s svojo utrujenostjo, a tudi s svojim veseljem, da izpolnim tvojo voljo.”

→ Zelo poznan po svojih knjigah, kasetah, videoposnetkih in predavanjih je pater Mamerto Menapace, ki je živel v tem samostanu od otroštva do svoje smrti in je bil tudi mnogo let samostanski opat. Gotovo si z njim imel dolge pogovore in ti je tudi on pomagal pri odločitvi? Umrl je lansko leto. Kaj bi nam o njem rad povedal?

Mamerto Menapace je bil res božji človek, izvoljen od Boga. Kakor ti praviš, že od otroštva je bil v samostanu. Prišel je, ko je bil star deset let. Rojen je bil na severu province Santa Fe v mali in revni vasici, ki se imenuje Malabrigo. Bil je deveti od trinajstih otrok. Ko je imel devet let, je že pravil, da hoče biti duhovnik. Imel je dar besede. Ni potreboval dolgih pogovorov, s preprostimi besedami je znal razložiti še tako zapletene reči. Vsak dan je k njemu prihajalo veliko ljudi, da bi se z njim pogovorili. Prihajali so ljudje z velikimi težavami, hudo bolni, za vsakega je imel pravo besedo in vsi so odhajali z mirom v srcu. Imel sem posebno milost, da sem bil ob njem, ko je umrl. V miru je zaspal in odšel k Bogu po plačilo.

→ Kakšen je vsakdan v samostanu? 

Samostanski red je ustanovil sveti Benedikt, ki je tudi določil, da se samostansko življenje prepleta med molitvijo in delom (Ora et labora). Vstanem ob 4.45 zjutraj, ker ob 5.30 imamo že prvo molitev – jutranjice. Ob 8.00 imamo hvalnice in sveto mašo. Potem imamo čas za delo. Vsak menih ima določeno delo, saj Sveto pismo pravi: zaslužil boš kruh s svojim trudom, sveti Pavel je celo napisal: “kdor ne dela, naj tudi ne je!” Ob 12.15 imamo znova molitev – seksta, potem kosilo. Po kosilu imamo čas za počitek. Popoldne ima vsak menih čas za osebno molitev, branje in razmišljanje v svoji sobi – celici. Osebno vsak dan popoldne molim rožni venec. Ob 19.00 imamo znova skupno molitev – večernice, potem večerjo in ob 20.30 skupno sklepno molitev. 

→ Koliko vas je v samostanu? Kakšna je hierarhija v samostanu? 

Trenutno nas je v samostanu 15, 7 duhovnikov in 8 bratov. 12 nas ima že večne zaobljube, eden ima začasne zaobljube in bo – če Bog da – čez 6 mesecev naredil večne zaobljube, eden je novinec, ki začenja tretje leto v samostanu, zadnji je postulant, ki je med nami manj kot eno leto. 

Glede hierarhije, glavni superior samostana je opat. Beseda opat izvira iz besede abba – oče. Opat je oče ostalih menihov. Nadomestnik opata je prior. Sicer pa se, po navodilih sv. Benedika, vse pomembne odločitve sprejemajo med vsemi menihi.

→ Čeprav lahko sprejemate občasne obiske, verjetno nimaš mnogo priložnosti za pogovor v slovenskem jeziku. Kaj delaš, da slovenščino tako dobro ohranjaš?

Čeprav sem rojen v Argentini, čutim, da sem Slovenec. Da govorim in čutim Slovensko se moram zahvaliti starim staršem in staršem, ki so ohranili slovensko kulturo in nam jo posredovali. Slovenski jezik je moj materni jezik. Doma se je govorilo samo slovensko. Kastiljskega jezika sem se naučil šele v vrtcu in osnovni šoli. 

Slovenski jezik želim ohraniti, zato se v slovenščini pogovarjam s starši in sestrami, ko pridejo na obisk ali govorimo po telefonu. Tukaj imam tudi Sveto pismo v slovenskem jeziku, prinesel sem tudi nekaj slovenskih knjig in pesmarico slovenskih verskih pesmi. Ljubezen do petja mi je okrepila ravno tvoja mama, gospa Zdenka, ki je dve generaciji slovenskih otrok učila petje in slovenščino. Ob prostem času na glas berem po Slovensko in pojem slovenske pesmi. Tako skušam ohranjati slovenščino, upam, da mi bo uspelo.

→ Za konec tebi prepustim besedo…

Rad bi se iz srca zahvalil vsakemu, ki me spremlja, posebno v molitvi. Molitev je zelo važna za vse, nas vzdržuje in daje moči. Čeprav mi veliko molimo za vas, potrebujemo tudi, da vi molite za nas! Potrebujemo drug drugega. Moliti moramo za duhovniške in redovniške poklice, a tudi za družine: močne, krščanske družine, da bodo tista dobra zemlja, ki bo rodila nove, dobre in posvečene kristjane.

Priporočam se v molitev tudi za naprej, da bom lahko vsako jutro rekel: “Tukaj sem, Gospod, da izpolnim tvojo voljo!”

Pogovarjal se je Jože Jan

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 4, 01. 03. 2026