V mesecu decembru se je v Argentini mudil dr. Ivan Štuhec. Obiskal je Buenos Aires, Bariloche in Mendozo. Čas v Argentini je posvetil tudi slovenski skupnosti: daroval je svete maše v slovenskih domovih in pri naši božični polnočnici, vodil je duhovno pripravo za božič, kar dvakrat je tudi v pogovornih srečanjih odgovarjal na vprašanja obiskovalcev.

Dr. Ivan Janez Štuhec je bil rojen leta 1953 v Celju. Teologijo je študiral v Ljubljani in Mariboru ter bil leta 1981 posvečen v duhovnika mariborske škofije. Leta 1988 je doktoriral na papeški univerzi Gregoriani v Rimu, s področja moralne teologije. Kot izr. prof. predava osnovno moralno teologijo in družbeni nauk Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani in Enoti v Mariboru, Univerze v Ljubljani. Od leta 1997 je strokovni direktor Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru. Svoje spise objavlja v različnih znanstvenih, strokovnih in drugih revijah doma in v tujini.

Znani novinar in zgodovinar Jože Možina je o njem dejal: Eden najvidnejših slovenskih kritičnih intelektualcev.

V sobotni prilogi Dela so v “portretu tedna” v letu 2015 o njem med drugim zapisali:   Kot avtor je dovolj zanimiv, polemičen, pismen in jasen. Jasen je tudi, ko razmišlja o umestitvi kristjanov v javni prostor. Kristjani morajo biti v javnem prostoru dejavni, tudi ko gre za izrekanje o političnih vprašanjih.

Z njim smo se pogovarjali v Slomškovem domu v petek, 27. decembra, tik pred predavanjem ali pogovornim večerom in dan pred odhodom domov v Slovenijo.  

Kaj vas je pripeljalo v Argentino, kateri je namen vašega potovanja?

V Argentino sem si že želel dolga leta, predvsem zato, da bi enkrat obiskal tukajšnje slovenske skupnosti. Poznal sem že skupnosti v Kanadi, v ZDA, v Argentini pa ne, čeprav sem seveda že veliko slišal o vas. 

Drugi namen pa je neki način povezan z mojima dvema rojakoma Stankom Kociprom in Rudom Jurčecem, ki sta po mojem mnenju pustila kar pomemben pečat tako v slovenski literaturi kakor tudi v politiki, vendar v Sloveniji in celo v njunem domačem kraju, ki je tudi na neki način moj, Ormož ali Prlekija, nista kaj dosti znana. V zvezi z obema imam neke načrte, s katerimi jih želim tako rekoč poklicati nazaj v življenje.

Če vam je prav bi se prvo malo ustavili pri vaši zadnji knjigi, Teološki temelji morale je naslov.  

Gre za področje, v katerem ste doktorirali. Mi, ki smo v tem dvakrat laiki, bi morda mislili, da je vendar o morali bilo že vse povedano. A če ste se spravili k pisanju gotovo menite, da je prav ta knjiga  danes potrebna in aktualna. V čem teh skoraj 500 strani nagovarja bralca, ali v čem je knjiga izvirna in različna od drugih?

Moj glavni namen je bil, da enkrat naredim eno bolj sintetično, kompletno delo vsega tega, kar sem predaval kot profesor moralne teologije na Teološki fakulteti. Prej nisem imel potrebnega miru in časa, v zadnjem obdobju pa sem si zadal kot svojo življenjsko nalogo, da vse to zberem, predelam in na nek nov način tudi posredujem v slovenski prostor. 

Ni čisto tako, da se stvari v morali niso spreminjale. Še več: mislim, da so se kar zelo, zelo spremenile, predvsem zaradi tega, ker je z II. vatikanskimi koncilom bilo dano naročilo, da se naj moralna teologija bolj utemelji v Svetem pismu ter v prvih stoletjih ali patrističnem obdobju Cerkve. Raziskave na področju Svetega pisma so tako od Koncila naprej na tem polju naredile kar pomembne korake in marsikakšen vidik moralne teologije se je v luči Svetega pisma na novo osvetlil ali pa tudi v kakšni stvari morda spremenil. 

Jaz sem drugo poglavje knjige posvetil desetim zapovedim in pa govoru na gori. Večina od nas se je učila moralo po desetih zapovedih, vendar to ni dovolj, saj Jezus ni niti enkrat ponovil vseh deset zapovedi, tudi evangelisti jih niso. Jezusova moralna duhovna perspektiva za kristjana je dana v govoru na gori, pravzaprav so v novozaveznih zahtevah ali pričakovanjih ali motivih, kako hoditi za Jezusom  v marsičem drugačni poudarki, kakor so bili zgolj v desetih božjih zapovedih. To je en primer, kjer se pokaže razvoj moralne teologije predvsem z vidika Svetega pisma.

Drugi primer, in temu sem posveti tretje poglavje, pa je tako imenovani naravni zakon. Ta je pogosto bil interpretiran kot nekaj absolutno nadzgodovinskega in objektivnega. Danes je pogled na to malce drugačen, gotovo je v marsičem še vedno absolutna in objektivna resnica, a tudi naravni zakon je zgodovinsko pogojen glede na to, kako so ga razumeli in interpretirali v različnih zgodovinskih obdobjih. Tudi cerkveno učiteljstvo to danes tako vidi, nekateri dokumenti, ki so izšli po II. vatikanskem koncilu to zelo eksplicitno že poudarijo, da je zgodovinska pogojenost interpretacij različnih obdobij, kako se razume naravni zakon, dejstvo. 

To sta torej dva primera, kjer se pokaže razvoj moralne teologije tudi v sodobnih časih.

Moralni nauk nam narekuje, kaj je prav in kaj ni prav. A današnji družbi izgleda, da sta ti kategoriji izgubili pomen in da so druge vrednote postale bolj cenjene kot vrednota dobrega: poleg tradicionalnih denarja in oblasti, še virtualna popularnost, lepota – lahko tudi s fotošopom, zabavnost (študij mora biti zabaven za otroka, če je poučen seveda še bolje…). Kako lahko v takih okoliščinah preživijo pravila morale? 

Ja, to vprašanje je zelo na mestu, ampak verjetno bi si lahko postavili vprašanje neugodnih okoliščin v katerem koli zgodovinskem obdobju. Recimo vaši starši, ki so morali preživeti svetovno vojno in bežati iz Slovenije so imeli še slabše okoliščine kot danes. Čeprav bi se zdelo, da je takrat morala bila na višjem nivoju, pa vendar ni bila, ravno tako je zmagovalo nasilje, zmagovala je laž, zmagovala je prevara, vse to je bilo sestavni del obdobja med obema vojnama. Obe vojni sta manifestaciji najhujšega zla, kar si ga lahko predstavljamo. Zato ne gledam na zgodovino v tem smislu, da bi rekel, da so prejšnja obdobja bila iz moralnega vidika bistveno boljša, kakor so sedanja. 

Sedanjost ima neka izhodišča, ki jih preteklost ni imela, to je človekova svoboda in človekovo dostojanstvo. In mislim, da ima moralna teologija danes nalogo, da te dve izhodišči uporabi kot vstopni mesti, da skuša v luči evangelija pokazati v perspektivi Jezusa Kristusa, kaj je prava svoboda in tudi kaj je tisto, kar skozi čas in prostor ostane vedno veljavno, ne glede na to, kateri so vrednostni modni kriki, ki prej ali slej izpuhtijo in človeka pustijo praznega in ga ne zadovoljijo, čeprav si morda v nekem določenem momentu svojega življenja mislil, da je pa tisto zdaj tako pomembno, da bi se temu celo posvetil. V evangelijih in v Razodetju so neke generalne linije, ki bodo vedno aktualne. Res pa je, da je zelo težko sredi tega sveta, v katerem živimo, te evangeljske vrednote ljudem približati, ker danes je človek samemu sebi avtoriteta in tako rekoč na področju morale ne prizna nobene avtoritete, ne posvetne, ne cerkvene, ne katerekoli druge ampak vsak si dela svojega boga in si dela tudi svojo moralo. S tem imamo seveda težave in probleme ampak prej ali slej bo življenjska praksa tudi vsem tem trendom pokazala, da so zavoženi, da tako ne gre.

Med temami, o katerih ste večkrat pisali ali se javno in glasno izrekli, izstopa vprašanje o vlogi Cerkve in kristjana v družbi. Ko številni zagovarjajo, da je vera zasebna zadeva, ki sodi med stene domače hiše, vi prav nasprotno trdite, da smo kristjani poklicani za nekaj drugega… kako to?

Res je, to je tako, ker jaz sem tudi bil predavatelj družbenega nauka Cerkve in kot poznavalec tega nauka vem, da so papeži sistematično od Rerum Novarum, to se pravi od l. 1891 naprej zagovarjali to, da mora kristjan biti tudi aktivno navzoč v družbenem življenju. Razlog je zelo  preprost: po eni strani smo vsi ljudje družbena bitja, torej ne more nekdo odrekati kristjanom, da ne smejo participirati na družbenem življenju. To je osnovni, človeški, antropološki argument na katerem je potrebno vztrajati. Kristjani smo poklicani,  da v vsa področja življenja vnašamo svoj vrednostni pogled in svojo življenjsko držo; in politika ni pri tem izjema, gospodarstvo ni izjema, kultura tudi ne. Vsa življenjska področja, tudi šport je potrebno oplemenititi s tistim, za kar smo mi prepričani, da je dobro za človeka, za medsebojne odnose, za skupnost, za rast nekega naroda ali pa države kot institucije.

Ob 30-letnici osamosvojitve je v Sloveniji izšlo več spominskih knjig in zbornikov. V enem od teh ste posebej sodelovali, oz. ga uredili. Naslov je nadvse zanimiv: Z lepilom na podplatih. Ta naslov navezuje predvsem na to, kako je Slovenija še danes v marsičem prilepljena na ideologijo starega sistema. Glede na to, da je to močno povezano z razlogi naše emigracije – nam lahko malo razložite, kje še danes opazite te stare navade in kako menite, da se jih Slovenija lahko znebi? Ali je Slovenija danes res “država za vse”, tudi za katoličane?

Takoj vam bom odgovori na zadnji del vprašanja: ne, ni država za vse, za katoličane ni. Preprosti razlog, zakaj ni: zato ker odnos med Katoliško Cerkvijo in državi oz. verskimi skupnostmi in državo ni urejen na moderen, sodoben, demokratičen način. In dokler neka sodobna država tega ne uredi z zakonodajo tako, da se ljudje čutijo varni v svojem veroizpovedovanju in da lahko tudi svojo vero uresničujejo na vseh ravneh družbenega življenja, tako dolgo te enakopravnosti ni. 

Kar se pa tiče prvega dela vašega vprašanja, ja, ta zbornik ki je izšel ob 30-letnici je iz različnih zornih kotov skušal pokazati na to, kje vse je Slovenija ostala prilepljena na stare ideološke sheme. 

V tem zborniku je sodelovalo več znanih, eminentnih avtorjev, tako da bi težko zdaj vse to povzel v nekaj tezah, ampak v vsakem primeru imamo problem v tem, da podsistemi v državi niso doživeli prave demokratične prevetritve, tu sem mislil v prvi vrsti na pravni red, tu je medijski prostor, tu je šolski prostor. Še najmanj teh ostankov je v samem gospodarstvu, ker tam je pač do neke mere zasebna pobuda vendarle bila dopuščena in je tudi, kot se je pokazalo z leti, zelo uspešna, po drugi strani pa je seveda še veliko zakonskih ovir in cokel ki onemogočajo, da bi se gospodarstvo razvilo v vsem svojem ustvarjalnem potencialu. 

Kar zadeva pravni red, ta je v bistvu ključnega pomena zato, da lahko govorimo o neki pravni državi, smo imeli kot veste nekaj konstruiranih procesov, ki jih je bil predvsem deležen in jih je še vedno deležen voditelj opozicije Janez Janša. Recimo primer Patria je bil čisti konstrukt na osnovi katerega so se zgodile volitve, na osnovi katerega je takrat stranka Janeza Janše tako rekoč zgubila tiste volitve, on je bil celo zaprt. Če se to dogaja v nekem demokratičnem sistemu, da je nekdo lahko obsojen za stvari, ki niso bile dokazane in ko je bil bistvu ta afera bila pripeljala s pomočjo slovenskih ustvarjalcev preko Finske nazaj v Slovenijo. 

Podobno se je dogajalo v primeru Zvonov, ki je bil s pomočjo slovenskih informatorjev sproblematiziran v neki italijanski reviji in potem preko te italijanske revije lansiran v Slovenijo nazaj in pa tudi v Vatikan. In na žalost je Vatikan tej zgodbi nasedel. Jaz sem tudi eno knjigo svojo posvetil temu vprašanju: Slovenija brez Patrie in Zvonov in do danes mi nihče ni uspel argumentirano oporekati, da sem si jaz tam karkoli izmislil in da ni res, kar sem napisal. Torej, če je temu tako po tolikih letih, potem je preprosto res, kar sem tam napisal in je žalostno, da se te stvari še vedno ponavljajo in da se še vedno instrumentalizira slovenski pravni red zato, da se v bistvu ohranja na oblasti permanentno levica. Tu je na simbolični ravni seveda glavna pravna figura Milan Kučan, on je pravnik in v bistvu s svojo figuro ščiti to staro pravniško nomenklaturo in pa njen način razmišljanja in delovanja v Sloveniji vse do danes. 

Tu vidim enega od veliki problemov, drug velik problem pa je, da se slovenski medijski prostor nikoli ni demokratiziral tako, kot bi se spodobilo in kot bi bilo prav za neko demokratično državo. In če medijski prostor ni dovolj pluralen ne morejo biti volitve pravične, pluralne, ljudje se ne morejo res odločati o stvareh na tak način, da bi imeli na izbiro različne informacije, če so jim te servirane samo skozi določeno okno in to je naslednji velik problem, če omeniva samo dve področji, ki zelo odločilno vplivata na politično situacijo v neki državi. In obe področji sta tudi v tem zborniku obdelani, eno od ustavnega sodnika Jakliča in drugo od strokovnjaka za medije gospoda Tomšiča,  jaz sem seveda bolj obdelal vprašanje odnosa Cerkev in država, drugi pa so seveda vsa druga področja.

V teh tednih ste vsaj deloma spoznali našo skupnost, te zadnje besede zato prepustim vam. Kakšno sporočilo nam želite pustiti, ko odhajate nazaj domov?

Prva moja izkušnja je, da sem zelo pozitivno presenečen je vaša tretja generacija, za katero imam vso razumevanje, da ji slovenstvo in Slovenija ne pomeni več toliko, kot je pomenila vaši prvi generaciji in še morda vam, ampak vidim kar precej mladih družin, ki imajo sorazmerno veliko otrok za slovenske razmere, štiri ali celo več, in da te družine zelo močno ohranjajo vero in svoj odnos do Boga. To mi je za nekatere naše župnijske razmere praktično nepredstavljivo. 

Drugo, kar se vidi in je posledica vsega obdobja po II. svetovni vojni, je s koliko požrtvovalnosti, s koliko ljubezni, s koliko energije in prostovoljnega dela ste postavili vse svoje domove, vse svoje ustanove ki jih imate, ki so vam služile zato, da ste v tem okolju, v katerega ste prišli, lahko ohranjali predvsem kulturno, versko in družabno življenje. In to se mi zdi tudi ena od stvari, ki sem jo jaz vedno na nek način pogrešal v Sloveniji. V Sloveniji smo mi naše versko življenje skrčili samo na versko dimenzijo in smo zanemarili to kulturno presežnost vere, tudi socialno-družabno razsežnost, in če teh ni potem tudi težko ohraniš mlado generacijo blizu Cerkve. Tu je še treba dodati danes šport, ki je tudi pomemben dejavnik. 

Cerkveno življenje, ki je skrčeno samo na zakramentalno življenje, je premalo. In to je problem marsikatere župnije v Sloveniji, seveda ne vseh -tudi pri nas boste našli zelo živahne župnije, kjer se marsikaj dogaja- ampak generalno gledano, ker je bila vera potisnjena v zasebno sfero, ni smela biti ne karitativna ne socialna, kaj šele kulturna, nam manjka danes kulturnikov, nam manjka kulturnih ljudi, ki bi v slovenskem kulturnem prostoru ustvarjali kulturo kot kristjani. V bistvu smo jih imeli še več v času, ko je še bil komunizem na oblasti, kot jih imamo danes po 30 letih.


Dr. Štuhecu se zahvalimo za besede, namenjene bralcem Svobodne Slovenije!

Pogovarjala se je Mariana Poznič

_________________________

V času obiska dr. Ivana Štuheca sta se v Slomškovem domu vršili dve srečanji -8. in 27. decembra-  namenjeni pogovoru z gostom na temo “Kristjan in družba”. Pri obeh se je razvil zanimiv pogovor, publika je z zanimanjem sledila predavatelju in mu stavila številna vprašanja.