Film Exodus 1945 – Naša kri je že na ogled v Argentini!. Predvajal se bo po vseh Slovenskih domovih. O premieri filma v Sloveniji smo že poročali v naši 5. številki (https://svobodnaslovenija.com.ar/exodus-1945-nasa-kri/). V Sloveniji je film po manj kot mesecu dni rednega predvajanja prejel prvo zlato rolo – dosegel je 25.000 gledalcev. “Ta nagrada in uspeh pripadata celotni ekipi ustvarjalcev, podpornikom, donatorjem in vsem, ki so od začetka verjeli, da ima ta film smisel,” je po razglasitvi zapisal producent filma David Sipoš iz Studia Siposh. Dejal je še, da je to veliko priznanje za film, sicer pa so ustvarjalci filma želeli, da film vstopi v zavest ljudi in da zgodbe, ki so predolgo ostajale v senci zgodovine, končno dobijo svoj glas in prostor na filmskem platnu.

Z Davidom smo za Svobodno Slovenijo imeli ta pogovor: 

Imeli smo priložnost videti več filmov, ki ste jih posneli, večinoma o zelo vernih ljudeh z zglednim življenjem. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili posneti to trilogijo o zelo težkem obdobju slovenske zgodovine in o ljudeh, ki jih mnogi še danes imajo za izdajalce domovine?

Glavno poslanstvo Studia Siposh je, da pove zgodbe, ki do zdaj v filmu še niso bile predstavljene, so bile pozabljene, porinjene na rob nekega kolektivnega spomina, a so v svojem bistvu navdihujoče. Verjamemo v moč filma – da vzgaja, uči in spodbuja k rasti. Obenem se nam zdi pomembno, da imamo Slovenci čim bolj celostno sliko svoje zgodovine. In ta druga plat slovenske povojne zgodovine še ni bila naslovljena na takšen način, čeprav sama po sebi kar vpije po tem, da je prepoznana, pozdravljena in pomirjena.
Ideja za film ni prišla kar iznenada, v bistvu je zorela skozi prejšnje projekte, ki so se povezovali s tem zgodovinskim obdobjem in temo – filmi o škofu Vovku, Alojziju Grozdetu, kratki film Nebesa pod Triglavom. Skozi te projekte smo dozoreli dovolj, da sem dobil občutek, da je zdaj čas za to veliko zgodbo. In ni mi žal.

Kako je potekalo raziskovanje zgodovinskega gradiva? Ste med pripravo naleteli na kakšne zgodbe ali pričevanja, ki so vas posebej pretresla ali presenetila?

Pri raziskavi smo se naslanjali na zgodovinske vire, zapise in pričevanja ljudi, ki so bili prisotni v dogodkih. Ker nismo želeli, da je film zgolj popis nekega sosledja zgodovinskih dogodkov, je bilo ključno vstopiti v misli teh ljudi, da bi jih bolje razumeli. Želeli smo predstaviti njihove intimne, osebne zgodbe in gledalcem čim bolj približati težke moralne dileme in notranje bitke, ki so jih vsak zase bili v dani situaciji. Dogajanje je podrobno opisala Jelka Mrak v knjigi Brazde mojega življenja, Janko Moder v knjigi Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, nekaj gradiva so dobili tudi od potomcev vpletenih. Kot pomemben vir obdobja so služile še knjige Franca Ižanca – Odprti Grobovi in Marjana Kocmurja – Umik čez Ljubelj. Seveda smo v procesu raziskovanja spoznali mnoge zgodbe posameznikov, ki so se nas dotaknile. Mnoge od njih si želimo povedati v prihodnje, zato se nam zdi tako pomembno, da film dobi nadaljevanja.

Kakšen je bil odziv v Sloveniji po izidu filma? Kakšne so bile kritike/mnenja, ki ste jih prejeli? Ste prejeli kakšne komentarje sedanje vlade?

Odziv je bil neverjeten. Po prvem vikendu smo dobili potrditev, da je to film, ki ga je mnogo ljudi pričakovalo, potrebovalo in toplo sprejelo. Ogromna potrditev je, da si je film ogledalo že več kot 25.000 gledalcev in da se je o njem veliko govorilo, veliko pisalo in debatiralo. To smo si tudi želeli. Da film vstopi v zavest ljudi, da spoznajo zgodbe resničnih ljudi, ki so bile pometene pod preprogo in da se začnemo o njih pogovarjati. V veliki večini so bila mnenja izjemno pozitivna. Od kolegov filmskih ustvarjalcev sem prejel same pozitivne kritike, seveda pa smo pričakovali, da bo film marsikomu tudi trn v peti. Določeni novinarji in filmski kritiki so se o filmu in predvsem zgodbi razpisali negativno, vendar je bilo iz prebranega očitno, da so to posamezniki, ki filma niso zmogli pogledati brez filtra njihove politične usmerjenosti in predsodkov. Želeli smo si, da bi ljudje ob ogledu spoznali, da to ni film o partizanih in domobrancih, nikoli pa si nismo delali utvar, da bodo to vsi sposobni. Smo pa zelo navdušeni, koliko različnih ljudi je film uspel nagovoriti in predvsem, da je med njimi veliko mladih. Zelo smo počaščeni, da se je premiere udeležil tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič. Njegov govor na dogodku je bil zelo ganljiv in zelo v skladu z našo sporočilnostjo – spoštovanje, sočutje in priznavanje trpljenja soljudi so vrednote, ki se jih moramo začeti zavestno učiti izražati.

Zakaj menite, da se po tolikšnem času o teh dogodkih še vedno ne govori odkrito in je toliko Slovencev, ki jih ne priznavajo?

Pod komunistično politično oblastjo so bile zgodbe o trpljenju, begunstvu in povojnih usodah številnih Slovencev potisnjene v ozadje, cenzurirane in utišane. Strogo kontroliran javni diskurz je onemogočal, da bi se o njih v javnem prostoru govorilo in skozi desetletja se jih je poenostavilo in zreduciralo na ideološke etikete, kot so beli, izdajalci, kolaboranti. Te etikete se je preneslo na nove generacije. Slovenci smo bili desetletja prikrajšani za pričevanja, ki bi prikazovala kompleksnost in raznolikost vojne izkušnje vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991. In prikrajšani smo še danes, saj se o koncu druge svetovne vojne v šolstvu ne govori in mlajša generacija o usodi konca druge svetovne vojne ve premalo. Mogoče bi se kdo poslužil izgovora, da je to preteklost in da nima smisla drezati v rane in obujati, mi pa verjamemo, da je poznavanje teh dogodkov in usod toliko Slovencev ključno za boljše razumevanje identitete našega naroda in pomirjanje razkola med Slovenci.

Ali menite, da bo slovenski družbi nekoč uspela priti do sprave? Kaj po vašem mnenju manjka, da bi do sprave prišlo?

Nimam odgovora na to vprašanje. Verjamem pa, da si velika večina ljudi spravo iskreno želi, vendar zaradi peščice to še ni mogoče. Dokler se ne bomo zavestno odločili, da ne pristajamo več na manipulacije ljudi in skupin, ki jim je razdvajanje v interesu, bo beseda sprava ostala prežvečena parola, ki služi le kot priročno orodje za vzdrževanje statusa quo, namesto da bi dejansko celila rane. A v naši ekipi iskreno mislimo, da lahko kultura in film ključno pomagata ljudem priti do tega spoznanja in vidimo naš film Exodus 1945: Naša kri kot en kamenček v mozaiku, ki bo potencialno pomagal k pomiritvi. 

Koliko je stal prvi del trilogije? Kako ste ga financirali? In koliko bosta stala naslednja dva dela ter kako ju nameravate financirati?

Film nima naročnika in je nastal izključno s pomočjo donacij in tako bo nastal tudi naslednji del. Smo pa zelo kmalu po začetku raziskovanja za prvi film ugotovili, da je zgodb, ki si zaslužijo svoj filmski spomenik in ki jih še želimo povedati, preveč, da bi jih uspeli stlačiti v trilogijo. Zgleda, da bo Exodus 1945 serija več kot le treh filmov. A pot do tja je še dolga. Želimo si, da se snemanje naslednjega dela izvede v letu 2027. V prvi fazi zbiramo 250.000 EUR, kar predstavlja zgolj nujna sredstva za zagon predprodukcije. To so sredstva, ki jih nujno potrebujemo, da sploh lahko zaženemo priprave na snemanje in projekt iz načrtov premaknemo v realnost. Da pridemo do končnega izdelka, je potrebno še veliko več. Če delite našo vizijo, vabljeni, da obiščete našo spletno stran www.siposh.com in finančno podprete nadaljevanje filma Exodus 1945: Naša kri. Za vsak dar bomo zelo hvaležni.

Kateri je naslednji film? O čem govori?

Naslednji film bo nadaljevanje zgodbe. Sledili bomo našima glavnima likoma dr. Valentinu Meršolu (Jernej Kuntner) in dr. Janezu Janežu (Matevž Müller) in spoznali dogajanje v Vetrinju, ki mu je sledila izdaja Angležev in skrivno vračanje vojakov in civilistov nazaj v Jugoslavijo. Sočasno, ko zbiramo sredstva za snemanje naslednjega dela, pa poteka produkcija drugih filmov, ki imajo bolj izrazito krščansko vsebino. Naslednji bo luč sveta ugledal že jeseni. V tem letu bomo posneli tudi nov celovečerec, ki bo predstavil življenje velikega evropskega svetnika, a kaj več o tem kasneje.

Velik del ljudi, ki so leta 1945 zapustili Slovenijo, je odšel v Argentino. To so naši starši in stari starši. Tam so ustvarili močno slovensko skupnost, ki temelji na ljubezni do Boga in domovine, ter so uspeli ohraniti te vrednote tekom 8 desetletij. 

Kakšno sporočilo bi želeli poslati slovenski skupnosti v Argentini?

Želel bi jim sporočiti, da smo tukaj in da bomo naredili vse, da bodo njihove zgodbe, usode, trpljenje in krivica prepoznani, slišani in razumljeni. Želimo si, da njihove zgodbe skozi naše filme postanejo zapisane v slovenski kolektivni spomin in verjamemo, da bodo nas in prihodnje generacije lahko učile pomembnosti spoštovanja in sočutja do sočloveka. Obenem pa upamo, da bodo služile kot opomin, da se grozljivi dogodki, ki so jih morali preživeti oni, ne bodo ponovili nikoli več.

Hvala, ker ste posneli ta film, in hvala, ker nam omogočate, da si ga lahko ogledamo v Argentini! Z nestrpnostjo pričakujemo naslednje dele!

Pogovarjala sta se Tomi Kastelic inJože Jan

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 7, 5. 04. 2026