Pred 25 leti, 29. aprila 2001, je v buenosaireškem predmestju Longchamps umrl slovenski duhovnik in misijonar Janez Malenšek. Nekaj let je deloval tudi med Slovenci v Mendozi in Lanusu.

Janez Malenšek se je rodil 26. februarja 1920 v Črmošnjicah pri Novem mestu v župniji Stopiče. Njegovi starši so bili precej premožni in so imeli gostilno. Tri razrede ljudske šole je obiskoval v Stopičah, od 4. razreda naprej pa je pešačil vsak dan štiri kilometre daleč v Novo mesto v ljudsko šolo in potem v gimnazijo. Vsa srednješolska leta je bil član dijaške Marijine kongregacije in Katoliške akcije. Ti dve dijaški verski organizaciji sta imeli tista leta tako velik vpliv na mlade fante, da jih je po maturi pet vstopilo v bogoslovje. Poleg Janeza so bili njegovi sošolci Jože Guštin, Martin Turk, Jože Vidmar in Franc Zorko. Janez je bil v gimnaziji zelo pogumen, ko je bilo treba zagovarjati katoliška življenjska načela. Če je kak profesor po svoje razlagal ta načela in žalil katoliško Cerkev, je Janez mirno prosil za besedo in odločno zavrnil njegove trditve. Ker je bil vedno odličen učenec, mu je to pomagalo, da ga ni zadela kaka kazen zaradi tako drznega ugovarjanja profesorjem.

Po gimnaziji je vstopil v ljubljansko semenišče. Bil je zelo dober študent. Med vojno je bil nekaj mesecev pri domobrancih, 6. maja 1945 pa se je umaknil pred partizani na Koroško. Diakonat je prejel še v Ljubljani id škofa Rožmana 28. januarja 1945, mašniško posvečenje pa mu je podelil sarajevski nadškof Šarič v krški stolnici na Koroškem 19. maja 1945. Novo mašo je daroval naslednji dan pri sv. Hemi v Krki kot begunec, daleč od sorodnikov in prijateljev. Od mašniškega posvečenja do konca leta 1948 je deloval kot kaplan najprej v krški in nato v innsbruški škofiji.

V Argentino je prišel 5. februarja 1949 z ladjo Holbrook, bil najprej kaplan v Quilmesu, od 1950 do 1953 pa slovenski dušni pastir v Mendozi. Nato je znova služboval v Quilmesu, v Lanusu je bil kaplan v župniji msgr. Hladnika San José de Pompeo, potem pa odšel v Trancas v provinco Tucumán. Leta 1959 se je vrnil k msgr. Hladniku in ustanovil župnijo v Carazi (blizu Hladnikove župnije), kjer je zgradil cerkev in stavbo s prostori za farne ustanove. Leta 1966 je odšel v Huanguelen (Bahía Blanca), kjer je nadomeščal župnika Fiderška, bil nekaj mesecev kaplan in profesor v Kolegiju San Jose v Carhué, leta 1967 pa se je znova preselil v provinco Tucumán, kjer je do leta 1990 bil župnik-misijonar v mali vasici Choromoro. Iz tega kraja je hodil misijonarit med indijance. Večkrat na leto je zajahal konja, ker drugače ni mogel po strmih in zapuščenih poteh, in se odpravil za kak teden na gore med zapuščene domačine, kjer je opravljal duhovno oskrbo. Domačini so g. Malenška imeli zelo radi: po njegovi smrti so po njem imenovali vaško ulico in župnijsko hišo. Po skoraj štiridesetih letih je na spletni strani župnije Trancas (por katero spada Choromoro) napisano: “Janez Malenšek je bil misijonar slovenskega rodu, ki je svoje življenje posvetil služenju podeželskim skupnostim na severu Argentine. Njegovo evangelizacijsko delo v odročnih krajih Tucumána in Chaca je pustilo neizbrisen pečat, in dejstvo, da ta župnijska hiša nosi njegovo ime, je trajen poklon njegovi predanosti. Za farane in poznavalce krajevne cerkvene zgodovine njegovo ime vzbuja globok občutek zavezanosti in služenja najbolj potrebnim ter daje temu kraju bogato duhovno dediščino, ki presega njegove zidove. Župnijska hiša zato ni le stavba; je simbol vere, ukoreninjene v skupnosti, in pastoralnega dela, ki je podpiralo številne generacije.” 

Zaradi izčrpanosti se je leta 1990 upokojil in nekaj časa bival v Lulesu (Tucumán), leta 1992 se je preselil v Rožmanov dom v San Justu, maja 1993 pa do smrti pa je bil pomočnik msgr. Mirka Grbca, župnika fare Naše Gospe lujanske v Longchampsu. Ta župnija je tedaj imela 65.000 prebivalcev, letno so imeli več kot 2000 krstov. 

29. aprila 2001 je Janez Malenšek po kratki bolezni umrl. Pogrebno mašo je daroval krajevni škof Desiderio Collino, somaševalo je dvanajst duhovnikov, med njimi štirje Slovenci. Pokopan je na zasebnem pokopališču Don Orione ustanove Cottolengo v Claypolah.

Msgr. Hladnik o Janezu Malenšku

Kot je bilo omenjeno, je bil Janez Malenšek nekaj časa kaplan v župniji msgr. Hladnika. Ta mu je v knjigi “Od Triglava do Andov” namenil naslednje poglavje:

“Gospod Janez Malenšek 

Po začetku sv. Maše v Carazi v oktobru 1952 sem nujno potreboval duhovnega pomočnika za nedelje. Najprej je to delo vestno opravljal lazarist in urednik »Katoliških misijonov« Lado Lenček, kateremu naj izrečem priznanje, da je bil do junaštva zvest svoji sprejeti dolžnosti. Ob koncu leta 1954 smo se mu morali z žalostjo odpovedati, ker je prevzel nove obveznosti drugod. Za njim je nekaj časa prihajal g. Jože Jurak, tedaj urednik »Duhovnega življenja«: Ljudem se je zaradi svojega vedrega značaja takoj priljubil in so mu dali vzdevek »Padre Alegría«. 

25 maja 1955 pa se mi predstavi suh mlad duhovnik, katerega sem seveda takoj spoznal, ko mi je povedal, da je Janez Malenšek. Povabil sem ga, naj kar pri meni ostane, kar je sprejel za nedoločen čas. Bilo ga je sam ogenj in doživeto je spremljal dogodke, ki so začeli napovedovati hud vihar med Cerkvijo in državo. 

Tisto noč, ko so mene odpeljali, se je on že umaknil v svojo sobo in takoj ugasnil luč, ko je spoznal, kakšen obisk sem dobil. Naslednje jutro je ob navadni uri, brez zvonjenja opravil sv. Mašo in zaužil vse hostije ter izginil neznanokam. Oblast zanj še ni vedela, zato so pozabili nanj. Ko je minila prva nevarnost, se je vrnil in pridno zagrabil za dela ter mi veselo pomagal v vsem, kar je bilo treba. 

Bil je silno naglega značaja in ni mogel prenesti, da bi mu kdo zakričal »cuervo«. Bil je hiter ko blisk, in tako je vsakega sramotilca v hipu dosegel in mu potem dal koristen in izdaten nauk. 

V dneh Peronove norosti so bili pobalini posebno predrzni. Stopava neki dan iz Slovenske vasi mimo »Ville miserie«. Na najvišjem drevesu je plapolala sredi bajt argentinska zastava. V bližini so fantiči brcali žogo. Kar nenadoma pade psovka »Cuervo!« (vrana – šaljivka za duhovnike, ki so tedaj nosili črni talar) in še posoljena je bila. Pa pravim: »Poglejva, koliko jih je v hlačah!« Igrišče je bilo polno smrkolinov, midva pa naravnost mednje. Žoga obstane. Vse umolkne. Večina se nama približa, nekateri pa jo popihajo. 

»Kdo je Kričal?« vprašam. 

»Jaz ne, jaz ne, jaz ne.« 

»Ne vprašam, Kdo ni, ampak kdo je kričal.« 

Vsi molče. Pa se eden oglasi: Tale je bil!« 

Jaz pa. »Fantje, ali se vam ne zdi to grdo? Saj naju poznate in veste, da sva duhovnika. Krščeni ste vsi. Tudi katekizem sem vas učil in vi mi sedaj s tem plačujete?« 

»Oprostite, gospod,« je bila beseda za slovo. Ko sva odhajala, sva slišala, kako so jemali v roke tiste, kateri so bili krivci. 

Gospod Malenšek je potem postal » Padre Janez«, jaz pa ostal »Padre Juan«, da ni bilo zmede v imenih in nato prevzel v skrb predvsem mašo v Carazi, upravo farnega vestnika in računov za tlakovanje cest ter slovensko mašo. Prav lepo sva vozila, dokler ni prišla njegova ura, ko so dospeli lazaristi v Slovensko vas. Tedaj je odšel v Tucuman na daljni sever Argentine, kjer je že od leta 1948 deloval v kraju Las Trancas »Urbančev gospod«, Janez Urbanč, pred odhodom iz domovine kaplan v Stopičah pri Novem mestu.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Duhovno življenje, Družina, “Od Triglava do Andov” – Msgr. Janez Hladnik, Parroquiadelcarmenvcp.com.ar.

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 7, 5. 04. 2026