Že nekaj časa je, odkar si nas zapustil, a se mi zdi, da si mi bolj živ v spominu, kot takrat, ko si bil še tu. Nisem kaj ponosen nad tem dejstvom. Sicer sem te skušal dobiti na telefon ob zlati obletnici najinih »počitnic«, zaradi katerih si me hudomušno krstil z naslovom mi cómplice (s tem v zvezi so naju na mladinski čajanki ali miklavževanju predlagali za kandidata za Nobelovo nagrado za mir …)
A bilo je prepozno. Po dolgih letih samevanja te je prevzelo malodušje in si se oddaljil od prijateljev, s katerimi si se od otroštva družil na Pristavi. Tam si preživel veliko let, bil aktiven član odseka Slovenske fantovske zveze in tudi njegov predsednik, dolgo let sodeloval v odboru društva Slovenska pristava in še kje. Nisi bil samo fejst fant, odgovoren – tudi radi smo te imeli.
Kot otrok si preživel marsikatero grenko izkušnjo. Najprej polio, ki ti je onemogočila nogo, da si le z veliko vztrajnostjo mogel igrati nogomet s sošolci in prijatelji. Potem zahtevna operacija zaradi srčne okvare. Kronist našega tednika Svobodna Slovenija je v letu 1956, štev. 6, zapisal, da te je v buenosaireški nemški bolnici operiral priznan kirurg, da si operacijo dobro prestal, da se je »mali Rudolf Gričar peti dan po operaciji že igral ter bil predmet splošne pozornosti ostalih bolnikov in vsega osebja v bolnišnici. Sedmi dan pa je že korajžno vstal in je lahko odšel domov.« Nato si z očetom, mamo in bratom Francijem odšel v Kanado, vendar ste se kmalu vrnili pod pristavski ombú.
Pri očetu si se izučil za mizarja, zelo iskanega in priznanega. Potem si bil dobrodošel v družbi nekdanjega »PAMI junior«, kot je bilo poimenovano omizje. V višjo ligo nisi hotel in končno te je še bolezen napotila v Rožmanov dom. Kot pravijo, so ti bili obiski nečakov in pranečakov v uteho in veliko veselje.
Zdaj, želim in upam, da ti je dobro. Ostal si nam v lepem spominu.
Gregor Batagelj
