V nedeljo, 19. aprila, se nas je po maši na Pristavi zbralo kar nekaj. Prišla je tako zaželena predstava filma Exodus 1945 ”Naša Kri”.

Zakaj je bil film tako zaželen? Mislim, da je vsak pričakoval nekaj različnega, z radovednostjo, kako bo prikazano to, o čem smo to poslušali, odkar smo se rodili.

Film kot tak nima nič za zavidati kakšnemu filmu Netflixa: slike, snemanje, igranje na visokem nivoju, brezhiben prevod v španščino, sploh v celoti na najvišji stopnji.

Sedaj pa pridejo na vrsto čustva.

Osebno sem poznala Kristo Krek, potom Klavdije Malovrh in Mirjam Oblak.

Lahko rečem, da je bila tako odločna, dobrega srca, zahtevna, natančna, kakor so jo prikazali v filmu. Veliko je naredila med vojno, ogromno pa še po vojni. Koliko ljudi je z njeno pomočjo dobilo vrnitev zemlje, državljanstvo ali odškodnino za vsa težka leta!

Posojala je svoj avto, da smo se lahko vozili po Sloveniji in jo čim bolj spoznavali.

Mene je osebno spremljala na klinični center in me tam seznanila z dr. Vinkom Dolencem (najboljšim nevrokirurgom na svetu, a ni bil znan, ker je bil izza železne zavese). Njega sem poznala že v Argentini, ko je prišel sem operirat). Vsako prošnjo je z veseljem izpolnila. Taka je bila Krista.  

Jelka, njena sestra je pa ostala do smrti v Avstriji, se tam poročila in je mama znanega napovedovalca in bivšega podžupana v Celovcu, Lojzeta Dolinarja.

Dr. Valentin Meršol: enkrat na mesec pri komunitarni maši smo slišali, da je maša tudi zanj, očka (France Zurc) je vsak mesec dal za mašo, v zahvalo za vse, kar je naredil. Po filmu so mi nekateri rekli: ”ah ta je tisti Meršol od komunitarne maše!!”

Očka in mamica sta mi tudi veliko govorila o dr. Janežu. Ure in ure je presedel pri bolnikih in skrbel zanje.

Večkrat sem se vprašala: sta jima Krista in Jelka kdaj odpustili, da sta ju pustili sami?? Seveda sem šla po odgovor kar naravnost k Lojzu Dolinarju. Rekel je, da sta jima sprva zamerili zaradi kršitve Hipokratske prisege, ampak sta ju potem tudi razumeli.

Po filmu je nastal popoln molk, marsikdo je imel željo zapeti “Oče, Mati …”. Objokane oči, tesnoba v srcih, različna razmišljanja … Začel se je pogovor, kaj vse smo lahko slišali, povedali, mislili!

Ostale so mi v srcu besede argentinskega prijatelja: kako se morate vi počutiti, ko je to vaša kri, če smo mi tako žalostni in nam je tako hudo!

Film je presegel pričakovanja!! Dobro opravljeno delo, ki te gane in ti da doumeti, zakaj se čutimo Slovence, ljubimo Slovenijo in delamo za Slovenijo.

Zahvala gre audiu Pristava za predvajanje filma in pristavskemu odboru za organizacijo predstave.

Velik Bog lonaj tudi Martinu Zarniku, Karli Stoka, Adamu Jerovšku, Alejandru Stefanazi Zarnik za pripravo kosila, ki smo ga imeli po filmu ob lepi družbi in zanimivem pogovoru.

Maruča Zurc