Ob koncu lanskega leta smo mladi iz San Justa začeli razmišljati o delovanju za naslednjo dobo. V koledarju nismo videli nobene okrogle obletnice ne nobenih izrednih dejavnosti, kar se nam je zdelo odlična priložnost, da bi organizirali nov zanimiv projekt. 

Med vsemi dosežki leta 2022 je izstopala izvedba originalnega muzikala »Ena po domače« pri našem 61. mladinskem dnevu. Ker smo po tej predstavi dobili tako lepe odmeve, smo želeli izkoristiti opravljeno delo in iz tega narediti nekaj večjega. Odločili smo, da organiziramo že težko pričakovano mladinsko potovanje, da bi predstavili to igro Slovencem v Mendozi. 

Mladinski odbor je odobril načrt in predlagal ekipo, ki naj bi prevzela organizacijo potovanja. Ekipo so sestavili Nace Kržišnik, Luka Trpin, Pale Kržišnik, Luka Ravnik, Gabi Ravnik, Jana Urbančič in Leila Erjavec. Pripravili smo tudi poslovilni večer v soboto, 22. aprila, v Našem domu. Poročilo tega dogodka lahko preberete tukaj.

V našem Youtube kanalu si pa lahko ogledate posnetek igre. Iskreno se zahvaljujemo Matjažu Godcu za snemanje in montažo! 

Potovanja se je udeležila skupina 33 fantov in deklet. Po zaključenem delovnem in študijskem tednu smo se v petek, 28. aprila, zbrali na letališču Aeroparque. Čudilo nas je, da smo bili vsi točni! To se ne zgodi tako pogosto in priča o navdušenju po tem pričakovanem potovanju. Poleg naših družin sta nas tudi prišla posloviti predsednik Našega doma Marjan Godec ter Ivana Tekavec, ki nam je veliko pomagala pri izvedbi igre.

Okoli 23. ure smo srečno prispeli v Mendozo in se z avtobusom odpeljali iz letališča v kraj prenočišča. Bili smo že precej lačni, zato smo pustili kovčke v sobah in odšli na večerjo. Fric Šmon in Pavli Nemanič sta nam rade volje odprla vrata Slovenskega doma, da bi lahko tam vsi skupaj jedli empanade.

V soboto, 29. aprila, smo takoj po zajtrku šli zopet v Slovenski dom za generalko. Dela je bilo dovolj za vse: igralci, plesalci in kulturni referenti so prilagodili igro novemu odru; fantje iz skupine Luč in zvok so uredili vse potrebne tehnične naprave; ostali mladi so pa poskrbeli za nakupe in pripravo kosila. 

Opoldne smo se vsi dobro najedli, pospravili prostore doma in odšli z mestnim avtobusom na izlet v parque General San Martín. Imeli smo krasno sončno vreme! Tam smo si privoščili sladoled, se sprehajali in seveda tudi fotografirali.

Vrnili smo se iz popoldanskega izleta in takoj začeli s pripravami za predstavo. Medtem, ko smo se v šolskih prostorih maskirali in počesali ter preizkušali mikrofone so gledalci počasi prihajali v dom in polnili dvorano. 

Ob 21. uri se je odprl zastor in je zazvenel nam že na pamet znani prvi verz muzikala: “Kje naj zgodbo to začnem? Ali sploh vam jo povem? Še sam ne vem…”

Igra je zelo lepo izpadla! Igralci in plesalci smo uživali na odru, publika pa je navdušeno sledila zgodbi. Za to enkratno predstavo smo nekatere detajle spremenili: Tone, dolgoletni gost bara “Štorklje”, je namesto “lo de siempre” prosil vinček, Peter je pa od prijateljev dobil krasen nasvet za zmenek s Saro: “… Jo v Mendozo odpelješ. Res obljubim, ne bo ti žal!”

Po končani predstavi nas je pozdravil predsednik Društva Slovencev v Mendozi, Tine Šmon in nas obdaril z lokalnimi alfajorji. Mi pa smo mendoščanim v zahvalo za tako prijeten sprejem podali nekaj izvodov našega filma “To smo mi”. Nato smo se premaknili na dvorišče doma, kjer je bila pripravljena zakuska, seveda v spremstvu odličnega vina. Izkoristili smo priliko za pogovor in ples ob slovenski glasbi. Prišlo je tudi lepo število otrok, ki so se z nami zabavali in igrali nogomet! Tako smo se ob pozni uri poslovili od naših gostiteljev in se odpravili na počitek.

V nedeljo, 30. aprila, smo začeli dan s slovensko sveto mašo v domu. Sodelovali smo z mladinskim petjem in tudi z branjem. Načrtovali smo zelo aktiven dan, zato smo se takoj po maši vrnili v hotel in se pripravili za celodnevni izlet v naravi. Avtobus nas je prišel iskat v dom in nas odpeljal do Potrerillos. Med potjo smo se veliko pogovarjali in si ogledali krasno mendoško pokrajino. Ko smo prišli v Potrerillos smo se v dveh skupinah vrstili za rafting (vožnja po reki na gumijastem čolnu) in rappel (spuščanje s skale po vrvi). Čeprav je bilo vreme kar hladno, smo se hudo zabavali in uživali med seboj. Že skoraj ob sončnem zahodu smo se tudi spustili po vrvi čez reko! Ko smo kočno bili vsi spet suhi in smo se ob peči ogreli,  smo se odpeljali z avtobusom nazaj v hotel. Po dolgem dnevu so nekateri izkoristili pot za počitek, drugi pa so raje peli ob spremstvu kitare. Na koncu poti pa smo se vsi pridružili temu veselju. 

Čas v hotelu smo izkoristili, da smo pospravili vse svoje stvari in se pripravili za mirni večer. Nato smo šli v Slovenski dom na večerjo. Takrat pa se je zgodilo nekaj res posebnega. Čeprav smo bili vsi zelo utrujeni, smo si na hitro izmislili krasno razvedrilo. Spominjali smo se otroških kolonij in taborjenj in sestavili smešno igro “buchón”. Nato smo tudi prižgali zvočnike in improvizirali karaoke. Čisto vsi smo se predstavili po parih, ki smo jih sestavili z žrebanjem. S tem zabavnem trenutkom smo zaključili večer.

Prišel je ponedeljek, zadnji dan našega potovanja. Zjutraj smo pospravili sobe in zaprli kovčke. Po zajtrku smo zapustili hotel, nesli prtljago v slovenski dom in se odpeljali v Bodegas Trapiche. Tam nas je sprejel Franci Šmon, ki nas je vodil po različnih delih vinarne, razložil pomembne podatke in nam pokazal, kako se izdela vino. Francijeva razlaga je bila za nas prav posebno zanimiva, ker je povezala pomen in zgodovino vina ne samo z argentinsko, temveč tudi s slovensko kulturo. Ob koncu obiska smo seveda nazdravili in okusili dobro vino. 

Čez poldan smo prišli na domačijo Staneta Grebenc, kjer so nas mendoški slovenci čakali z odličnim kosilom! Dobro smo se okrepčali in uživali miren dan v naravi in ob prijetni družbi. Otroci, fantje in možje so takoj po kosilu zasedli nogometno igrišče in organizirali prijateljsko tekmo.

Zadnje trenutke našega potovanja smo izkoristili za petje slovenskih in argentinskih folklornih pesmi v spremstvu harmonike in kitare. Ob 18. uri je prevoz prišel po nas. Težko smo se poslovili od mendoških Slovencev in se jim zahvalili za njihovo gostoljubnost. Med njimi smo se res počutili kot doma! 

Po skupni sliki smo se odpravili na pot, najprej do Slovenskega doma in nato na letališče. Imeli smo srečen polet in pristali v Buenos Airesu približno ob enajstih zvečer. Pozdravili smo naše družine, se poslovili in odšli v svoje domove, da bi se pripravili za nov teden.

Potovanje je bilo kratko, a čudovito! Dosegli smo cilj, ki smo si ga od začetka nastavili: uživali smo kot skupina, poglobili medsebojne odnose in tudi pridobili nove vezi. 

Hvaležni smo odboru našega doma in našim družinam za spremstvo in spodbudo pri tem našem projektu.

Zahvalimo se tudi Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za sofinanciranje potovanja.

Največja zahvala pa gre Društvu Slovencev v Mendozi za pozitiven odgovor, pomoč pri organizaciji obiska in sploh vsem, kar smo potrebovali. Taka lepa izkušnja je nedvomno vzbudila želje po ponovnem srečanju, bodisi v Mendozi ali pri nas v Buenos Airesu.

Leila ErjavecV imenu Mladine Našega doma

NEKAJ ODMEVOV:

Priložnost nastopanja v Mendozi nas je navdušila in tako smo imeli bolj zanimivo in nepozabno doživetje. Najlepše je bilo to deliti z Mladino, ki je zmeraj velika ekipa. Odkar smo prispeli na letališče je avantura začela; empanade v domu, drevo, ki je padlo med vajo, sladoled in sprehod po mestu, vokalizacija pred predstavo (Fernecito v roki, seveda), itd. Hitro smo se privadili na nov oder. Igra je dobro potekala in lepo izpadla. Ljudem je bila zelo všeč, zelo so se nasmejali. Mi smo se pa res zabavali. Počutili smo se domači, vsi so nas lepo sprejeli in pomagali. Naslednje dni smo vsi skupaj uživali Mendozo pri raznih izletih. To doživetje bo vedno ostalo v spominu. Upajmo, da se to ponovi!

Miki Figueroa in Sebi Žgajnar

Mladinsko potovanje v Mendozo se mi je zdelo pomembno, ker je važno da se Slovenci v Argentini še naprej družimo in ohranjamo slovenstvo, saj je nadaljevanje naše skupnosti odvisno od tega. Tudi nam je služilo, da se mladi bolje spoznamo in izboljšamo medsebojne vezi.
Moj najljubši trenutek se je zgodil v nedeljo zvečer. Medtem, ko smo čakali večerjo smo nekateri igrali ping-pong, drugi so pa igrali namizne igre ali se pogovarjali. Po večerji smo sestavili “buchón”: to je igra, ki smo se jo naučili pri potovanjih Mladcev in Mladenk. Nato smo pripravili karaoke in se veliko zabavali s smešnimi pesmimi, ki so jih nekateri pari izbrali. Nazadnje pa smo prižgali zvočnike in začeli plesat. Zelo je bilo zanimivo, vsi smo se lahko sprostili in uživali lep trenutek!

Bojan Erjavec

V ponedeljek smo se po končanem obisku vinske kleti “Trapiche” napotili v domačijo Staneta Grebenca. Tam so nas že pričakovali mendoški Slovenci, nekaj časa smo z njimi klepetali, nato pa začeli s kosilom. Jedli smo krasne sendviče z različnimi vrstami mesa in z omakami. Vsaj jaz sem spremljal sendviče s dobrim belim in rdečim vinom. Res je bila okusna poslastica.

Bolj dragoceno pa je bilo to, kar sem lahko delil s slovensko mendoško družino. Globoki pogovori, igre z otroci, nogometna tekma (čeprav sem izgubil), dobra volja med ljudmi, petje slovenskih in argentinskih narodnih pesmi, občudovanje milosti, prednosti in talentov, ki jih imajo Mendoščani. V  eni besedi: Krščanstvo!

Lepo in dobro je bilo, želel bi, naj stik z njimi raste in se poglobi.

Matej Urbančič

Po dolgem času smo mladi iz našega doma uživali skupno potovanje. Predstavili smo igro “Ena po domače”.

V Društvu Slovencev v Mendozi so nas zelo lepo sprejeli, osebno sem zelo užival, ko smo nastopali.  Zelo me je razveselilo videti toliko otrok, ki so z navdušenjem gledali igro in se veliko smejali. Eden od najlepših trenutkov, ki mi bo ostal vedno v spominu je bil zadnji dan, ko so nas povabili na domačijo družine Grebenc. Zelo lepo smo se imeli, okusno jedli in pili dobro mendoško vino, igrali nogomet in skupaj peli argentinske in slovenske pesmi. Nepozabno!

Nico Oblak