Pred 110 leti, 14. januarja 1913, se je na Dolskem pri Ljubljani rodil Janez Janež, slovenski zdravnik in kirurg, eden prvih slovenskih laičnih misijonarjev. Čeprav ni bil domobranec je bil na seznamu komunistov za likvidacijo in je maja leta 1945 bežal na Koroško. Ko so Angleži domobrance vračali v Jugoslavijo je pobegnil pri pliberški postaji in se skril v njivi rži. Tam je sklenil, da  bo – če se reši –  posvetil življenje misijonom, potrebnim in revnim. V 42 letih brezplačne službe na Kitajskem in Taivanu je opravil 80.000 operacij. Za požrtvovalno delo mu je tajvanska vlada podelila najvišjo državno nagrado »Dobri človek«, papež Pavel VI pa je dr. Janežu podelil red svetega Silvestra in Gregorija Velikega.

Življenjepis dr. Janeza Janeža

Rodil se je 14. januarja 1913 pri Pletarjevih v Dolskem pri Ljubljani. Njegova mati Ana je bila globoko verna in njena velika želja je bila, da bi Janez postal duhovnik. V družini so bili še bratje Franc, Karel in Viktor ter sestra Mimi.

Obiskoval je klasično gimnazijo najprej v Šentvidu, nato pa  v Ljubljani. Po maturi je premišljeval o duhovniškem poklicu, a se je odločil za študij medicine. Študij medicine je pričel leta 1931 v Ljubljani, nadaljeval pa ga je v Zagrebu in Gradcu, kjer je maja 1937 promoviral. V Beogradu in Dunaju je nadaljeval študij ter opravil specialistični izpit iz transfuzije.

Leta 1937 je postal kirurg v ljubljanski bolnišnici. Dr. Janež je bil prvi, ki je uvedel transfuzijo v ljubljansko bolnišnico. Kri je dobival pri bratu Korlu in njegovih prijateljih, ki so bili odlični telovadci. Svoje delo je opravljal tudi med drugo svetovno vojno. V začetku maja 1945 je po zaupnikih izvedel, da je na seznamu za likvidacijo zaradi svoje trdne katoliške vere in ker ni hotel sodelovati v akciji zbiranja sredstev za OF. Čez Ljubelj je pobegnil v Vetrinj pri Celovcu. 28. maja so Angleži domobrance pod pretvezo, da gredo v Italijo, vračali v Jugoslavijo. Dr. Janež je pobegnil pri pliberški železniški postaji in se skril v rženi njivi. Sam je izjavil: »Razumel sem, zame je moje uradno življenje končano. Moral bi iti z drugimi v smrt, in da je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. Sklenil sem, da če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim«. Šest ur je ležal v rži, ponoči pa odšel do Celovca. Tam je povedal beguncem, da so Angleži domobrance predali partizanom. Bil je prvi, ki so mu verjeli, da vlaki ne vozijo v Italijo, ampak v smrt v Jugoslavijo.

Dr. Janež se je v koroških taboriščih zadržal dve leti in pol, proti koncu leta 1947 je odpotoval v Rim, kjer se je srečal z lazaristom Ladislavom Lenčkom, ki je Janežu predložil ponudbo, da gre na misijon na Kitajsko. Ker se iz Rima tedaj ni dalo priti na Kitajsko, ga je pot vodila v Argentino, kamor je prispel 4. decembra 1947 in se zaposlil kot nočni zdravnik v ambulanti ministrstva javnih del. Misijonski križ je prejel 23. maja 1948 in že naslednji dan odplul proti Kitajski.

V Čaotungu se je takoj lotil dela v bolnišnici, kjer so delovale slovenske šolske sestre. Razen kirurških opravil ga je čakalo še veliko učenja in uvajanja. S pomočjo dobrotnikov iz Argentine je prišel do prvega rentgenskega aparata. Bolniki so množično prihajali v njegovo bolnišnico. Dr. Janež je sprejel vse.

Decembra 1949 so komunisti prišli v Čaotung. Dr. Janež je bil kot zdravnik potreben, zato so ga pustili delati, a so ga strogo nadzorovali. 10. januarja 1952 so bolnišnico obkolili, preiskali in osebje zaprli. Dr. Janež, msgr. Kerec in pet sester so bili obsojeni na smrt in nato pomiloščeni na izgon iz države. 1. maja 1952 je dr. Janež prišel v Hongkong, od tam pa odšel na Tajvan. Ni se hotel nastaniti v bogatem mestu Taipeju, ampak v 100 kilometrov oddaljenem majhnem in revnem ribiškem mestecu Lotungu. Revščine je bilo povsod veliko, zdravstvo je bilo v slabem stanju, bolnišnic, zdravnikov in zdravil skoraj ni bilo. Dr. Janež je delal od jutra do noči. Dopoldan je pregledoval svoje paciente, proti večeru, ko je vročina nekoliko popustila, pa se je lotil operiranja. Operacije so se pogosto zavlekle pozno v noč. Nikoli ni zapustil Tajvana.

Lotunška Marijina bolnišnica je ves čas rasla, odpirali so nove oddelke, v njeni bližini so zgradili kapelo, bivališča za redovnike in bolničarsko šolo. Dr. Janež je resnično živel za svoje bolnike: stanoval je v bolnišnici in si v vseh letih svojega delovanja si ni privoščil niti enega dneva dopusta, hotel je biti vedno na razpolago tistim, ki so ga potrebovali. Pogosto tudi po 24 na dan. Za svoje delo nikoli ni prejemal nobenega plačila. Če mu je kdo kaj podaril v znak hvaležnosti, je že našel pacienta, ki se mu je zdel bolj potreben denarja.  Po 42 letih neprestanega misijonskega služenja je zbolel  na pljučih. 14. septembra 1990 je opravil svojo zadnjo operacijo, umrl je 11. oktobra. Pokopali so ga v Lotungu, sprevod je bil dolg dva kilometra, množice so v špalirju počastile njegov spomin.

Nekaj misli dr. Janeža

“Ko je prišla vojna, so me potrebovali tisti, ki so se borili, in pomagal sem vsakemu, kdorkoli me je prosil! Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne da ubijam. Imam svojo vest in svoje prepričanje, nisem bil v kaki skupini ali stranki, v srcu sem bil in bom vedno svoboden.'”

“Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.”

Misijonski križ je prejel 23. maja 1948. Na ganljivi slovesnosti je povedal: “Ob tretji obletnici rešitve odhajam tja, kjer naši misijonarji in sestre že dolgo vrsto let požrtvovalno in uspešno misijonarijo. Odhajam z željo, da bi moja pomoč njim bila najlepši dokaz zahvale za rešitev, obenem pa najlepša molitev in spomin tistim, ki so morali ob tej obletnici v smrt.”

“Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu! Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da On ozdravi; šele potem molim rožne vence. Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem in revno hočem živeti, čeprav se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Na svetu ni denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen.”

Ko je leta 1985 mati Terezija obiskala Tajvan, so ga vprašali, če bi se želel srečati z njo, on pa je odgovoril: “Nimam časa. Zelo mi je žal, zaradi bolnikov to ni mogoče.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Wikipedija, Svobodna Slovenija, Aleteia, Educa Univ. Ljubljana, Ognjišče, Družina