Pred 75 leti, 22. marca 1951, je v mestu Posadas v provinci Misiones umrl dr. Anton Novačan, slovenski politik in eden najbolj priznanih slovenskih književnikov in dramatikov v slovenski emigraciji v Argentini.
Življenje dr. Novačana
Anton Novačan se je rodil 9. julija 1887 v Zadobrovi pri Celju na skromni kmetiji. Oče Janez in mati Marija sta imela deset otrok, Anton je bil peti. Svojo mater je Anton opisal takole: “Mati je bila preprosto, energično dekle, zelo nagla in nepremišljena, dobra in poštena, morda malo vihrava in kot rojena dvojčica zelo občutljiva”. Očeta pa je upodobil s temi besedami: “Moj oče je bil tih, toda trd in odločen ter zelo ponosen mož. V njem se je pretakala stara, divja in bahaška kri imenitnih Novačanov, ki so sloveli po bogastvu daleč naokrog… Tako pridnega in vestnega človeka nisem videl nikjer na svetu. Ni kadil, ni pil, samo robotal je in varčeval. Le v nedeljo je posedel v hladni brajdi pred kočo. Lep je bil. Belo čisto srajco je imel, lepo obrit in počesan, močan in dostojanstven je bil – in kako blagoroden, samozavesten in ponosen!” Mater je Novačan izgubil pri štirinajstih letih. Družina je bila zelo verna.
Anton se je šolal na celjski slovenski okoliški ljudski šoli, nato je dve leti obiskoval celjsko mestno nemško ljudsko šolo, potem se je vpisal na samostojno slovensko-nemško nižjo gimnazijo v Celju. Ker je v 4. razredu padel iz grščine, ga je oče hotel zaposliti, a je Anton pobegnil v Zagreb, kjer je nadaljeval gimnazijo, preživljal pa se je z nočnim delom v pekarni. V Zagrebu je objavil svojo prvo pesem “Vse je strto”. Gimnazijo je nadaljeval v Karlovcu, končal pa v Varaždinu.
Po končani gimnaziji je odšel študirat pravo v Prago, kjer je leta 1915 doktoriral. Med tem časom je potoval v Pariz, München in Moskvo. Med prvo svetovno vojno so Antona avstrijske oblasti zaprle z obtožbo srbofilstva, nato pa je služil pri vojakih v Ljubljani, Sarajevu in Zagrebu, kjer se je v razburkanih mesecih pred koncem vojne in padcem avstroogrske monarhije družil s hrvaškimi slikarji in literati, vmes pa snoval dramo “Veleja” in avtobiografski roman “Ugasli vulkani”.
Ko je 29. oktobra 1918 nastala nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, se je Anton najprej zaposlil v tajništvu Narodnega sveta, kmalu nato pa kot ataše jugoslovanskega veleposlaništva v Pragi. Iz Prage je bil premeščen na zunanje ministrstvo v Beograd, od tam pa so ga marca 1920 dodelili k jugoslovanski delegaciji v Trstu, kjer se je odločneje lotil pisanja drame “Veleja”. Krstna predstava te drame je bila odigrana v tržaškem Slovenskem gledališču 29. aprila, torej malo pred požigom Narodnega doma 13. julija 1920.
Iz napetega tržaškega političnega ozračja je Novačana pritegnila Samostojna kmetijska stranka, ki so jo ustanovili slovenski liberalci kot protiutež Slovenski ljudski stranki. Novačan je upal, da bo izbran za narodnega poslanca, a ga vodstvo stranke ni podprlo. Kratke službe je dobil v Novem Sadu, Beogradu in Pragi, se vrnil v Beograd kot tajnik kmetijskega ministra Ivana Puclja, a se je kmalu preselil v Celje, kjer je osnoval in urejeval tednik “Naša vas”. To je bilo glasilo srbske Zemljoradniške stranke za Slovenijo, kjer je branil politično in gospodarsko demokracijo in združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v Jugoslavijo. Avstrijska oblast je zato Našo vas kmalu prepovedala, Novačan pa je hitro ustanovil novo glasilo stranke – “Republikanec”. Leta 1923 je znova kandidiral na volitvah v skupščino, a je doživel hud poraz: stranka je dobila samo 1461 glasov, Slovenska ljudska stranka pa kar 56.665.
A tudi ta poraz Novačana ni premagal. Izprosil si je avdienco pri kralju Aleksandru I. na Bledu in dosegel, da je bil imenovan za tiskovnega atašeja v Varšavi, kjer je ostal do leta 1925. Ko se je vrnil v Slovenijo, je odprl odvetniško pisarno. Poročil se je z Josipino (domače imenovano Pepušo) Mahne. Leta 1930 je bil imenovan za konzula v romunskem mestu Braila, leta 1932 premeščen kot odpravnik poslov na poslaništvu v Kairu, leta 1933 v konzularno službo v Celovcu, leta 1935 pa je prevzel mesto konzula v italijanskem mestu Bari, kjer se je leta 1939 upokojil.
Ob izbruhu druge svetovne vojne in pričakovanim napadu nacistične Nemčije na Jugoslavijo, se je Novačan odločil, da se umakne iz Jugoslavije. Najprej je bežal protu Sarajevu, potem mu je uspelo pobegniti preko Sofije v Turčijo in v Jeruzalem. Tam so ga britanski agenti aretirali v sumu, da je nacistični agent, in ga poslali v internacijo v taborišče Lastrun v Emavsu. Ko so ga Britanci izpustili, je odpotoval v Kairo. Oktobra 1945 je iz Kaira odšel v Rim in potem v Trst, kjer se je po šestih letih znova združil z ženo Pepušo. Leta 1946 je v pismu prijatelja napisal: “Domov ne morem, ker nisem komunist. Tudi sem še vedno impulziven, molčati ne bi mogel. Jaz sem Slovenec – in to je moj edini zakon. Mene ne more prepeljati čez to načelo nobena socialna ideja, nič, nič na svetu, kar bi bilo nad domovino. Tudi moje življenje ne!”
V tej dobi se je zbral in dokončal pesnitev “Péti evangelij”. Julija 1949 se je odločil, da se bo odselil v Argentino.
V Argentini sta se z ženo najprej naselila v Buenos Airesu, leto dni zatem pa se je preselil v Leandro N. Alem v provinci Misiones, kjer je kupil čakro 20 hektarjev. Prijatelju je v Trst navdušeno pisal: “Imam 500 oranžnih dreves, 400 limonovih, 7 hektarjev “tunga” in moram posaditi 2 hektarja ananasa ter njivo koruze in urediti pašnik za živino”. Imel da bi krave, konje in enega osla, 200 kokoši, dva psa in dve mački. Toda v neugodnem podnebju je zbolel na srcu. Zdravil se je v Buenos AIresu. Vračajoč se domov za velikonočne praznike, ga je na avtobusni postaji v mestu Posadas 21. marca 1951 zadela srčna kap. Pokopali so ga na pokopališču v Alemu. Pogrebci so bili Slovenci, Čehi, Poljaki in Ukrajinci. Konec leta 1965 je vdova Pepuša dala izkopati Antonove posmrtne ostanke, jih upepelila v Buenos Airesu, žaro s pepelom pa je pretihotapila čez ocean in jo nato zakopala v grob na pokopališču v Vojniku, kjer počivata tudi Novačanova oče in mati. V marmornatem stebru, na katerem stoji Novačanov kip (delo kiparja Franceta Ahčina), so vklesani verzi iz pesnikovega Petega evangelija:
Kakor glad mori vse živo
stre srce človeka domotožje,
dom na rodni grudi
dar najslajši je iz roke božje.
Literarno delo dr. Novačana
Anton Novačan je ustvarjal poezijo, prozo in dramatiko. V hrvaškem listu Naša Snaga je leta 1904 objavil prvo pesem “Vse je strto”. Potem je objavljal druge poezije v revijah Hrvatski dijak in v celjskem Ilustrovanem narodnem koledarju. Prve poezije so bile romantičnega značaja, nekaj let zatem se spremeni v bolj silovito in barvitejšo (V tujini, Sodni dan).
Prvo večje Novačanovo delo sta bili dve knjigi naturalističnih novel “Naša vas”, ki sta prevedeni tudi v češčino. Najznačilnejše njegove stvaritve pa so pred vojno drami “Veleja” (igrana v Trstu, Ljubljani in v Pragi) in “Herman Celjski” ter zbirka novel “Samosilnik”. Obe drami sta realistični, odlikuje ju veliko plastično risanje značajev, kar je bila velika odlika Novačanovega peresa. V “Zvonu” se je uveljavljal kot pesnik dolgih originalnih “Nilskih pesmi”, pisanih pod egiptskim soncem.
Pod vtisi doživetij v Sveti deželi se de Novačanu porodila zamisel pesniške trilogije “Peti evangelij”, ki naj bi obsegala 750 sonetov. V Rimu je napisal prvi del in ga leta 1949 izdal v Tarstu v obsegu 240 sonetov. Po njegovi izjavi naj bi “Peti evangelij” pomenil – zapeti evangelij v verzih. Po mnenju strokovnjakov “Peti evangelij” pomeni z Debeljakovo “Črno mašo” glavno slovensko pesniško delo, napisano izven domovine.
V slovenko emigrantsko literaturo se je Novačan uvrstil tudi s svojimi satirami o komunističnih literatih, ki so ostali v Sloveniji, ki jih je objavljal v “Demokraciji”.
V Argentini je napisal le dve pesmi, “Balada o Matildi” in “Pismo”, ki sta nazorni sliki življenja slovenskih beguncev v prvih letih po prihodu v Argentino. Na svoji kmetiji v provinci Misiones je zasnoval drugi del svoje trilogije o celjskih grofih: “Friderik celjski”, a mu je uspelo napisati le prolog.
V Zborniku Svobodne Slovenije je tako zaključen prispevek o Novačanovem delu: “Novačana je odlikovala predvsem velika ljubezen do vsega slovenskega in ta ljubezen ga je vodila v vsem njegovem literarnem, pa tudi političnem delu. Ohranjati in braniti vrednote slovenstva, ki morejo živeti samo v ozračju svobode in poštenosti – to naziranje ga je vodilo pri vsem njegovem delu. Pisati je začel v času, ko se je narod boril za svobodo in ni maral služiti peresu doma, kjer bi ne mogel pisati svobodno. Bil je med najbolj razgledanimi slovenskimi kulturnimi delavci, njegove stvaritve dosezajo višino evropskih del. Bilo mu je dano, da je pod tem vidikom in s takimi sposobnostmi mogel presoditi položaj in vrednost režima, ki tlači naš narod doma in zato je krenil v tujino, dasi je moral v njej kloniti. Nikdar pa ni izgubil vere, da bo narod doma spet svoboden. Želel si je vrnitve domov, tega ni dočakal in tako mora na tujem čakati na prostor v domači zemlji.”
Pripravil: Jože Jan
Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Meddobje, Antologija slovenskega zdomskega pesništva (SKA 1980), Milan Pugelj, Anton Novačan, Cvetko Golar – Izbrano delo (Mladinska knjiga, 1971), Anton Novačan – Izbrano delo (Založba Obzorja, 1993)
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 6, 22. 3. 2026
