V nedeljo, 4. decembra, smo se v domu zbrali učenci in učitelji Baragove šole in se vsi skupaj odpravili proti cerkvi Marije Kraljice. Tam nas je pri vratih že čakal g. Toni Burja, ko nas je pa gdč. Monika zagleda je začela igrat na kitaro. Pri sv. maši smo se zahvalili za šolsko leto, g. Toni nam je pa lepo govoril o spreobrnenju in o tem, kako živeti za mir in pravičnost, da bomo res dosegli Božje kraljestvo. Kako odpuščati in živeti po Jezusovi poti.
Po maši smo se spet podali do doma in v dvorani malo počakali, da so se otroci lahko preoblekli v črke.
Naprej smo sprejeli zastavi in nato poslovili osmošolca: Agustina Gómez Grbec. Agustin nam je recitiral Albrehtovo: »Slovo od šole«. Poezija, ki nam govori o slovesu od šolskih klopi in o vsem, kar se učenci naučijo in za vse življenje ohranijo v duši.
Poslovila sem se kakor vsako leto od vsakega, ki odhaja iz slovenske šole. A besede so za vsakega vedno posebne. Agustina bomo pogrešali zaradi dobrosrčnosti in seveda zaradi izrednega nogometnega talenta. Vedno je bil pripravljen pomagati učiteljem in mlajšim sošolcem. Za otroke odhaja iz šole pravi Lanuški Messi. Želela sem mu uspeh v vsem bodočem študiju in življenju in naj ga Jezus spremlja skozi vso pot.
Vsem drugim učencem sem pa namenila spodbudne besede: naj se učijo tako pridno še naprej in želela doooooolge počitnice z željo, da ne bo preveč drajsanja po telefončku kakor je naročil škof Jamnik, ki nas je pred kratkim obiskal.
Zahvalila sem se odboru staršev in seveda učiteljski ekipi – če ne bi držali skupaj ne bi dosegli skupnih ciljev.
Takrat so že otroci in črke bili postavljeni za odrom, zastor se je odprl in črka »E« je glasno kričala. Pristopili so še drugi samoglasniki in vsak se je po svoje oglašal: z veseljem, z utrujenostjo, z žalostjo, itd. V to posebno hišo so prišli na obisk trije otroci in želeli sestaviti besede, a so kmalu spoznali, da je to nemogoče, ker se vsaka črka po svoje oglaša in to nima nobenega pomena. Zato so po telefonu poklicali črko »M«, in tako je tudi ona stopila na oder. A edino, kar so lahko naredili je bilo sklanjati besedo »mama«… Poleg tega je pa nastala tudi huda težava s črko »U«. Črka »U« samo joka, ker ugotovi, da je nepomembna. Črka »M« jo hitro potolaži in skupaj sestavita besedo »UM«. Tako tudi “U” spozna, da je tudi ona uporabna. Po drugem telefonskem klicu pa se pridružijo tudi drugi soglasniki. Vrstijo se en za drugim in samoglasnike potegnejo s seboj, da postanejo neka posebna želja: »Počitnice so tu juhuju«. »U« pa je posebno vesela, ker so jo velikokrat potrebovali.
Otroci 5. in 6. razreda so nam pa pripravili prizor, ki nas opozarja na važnost osebnega razpoloženja do drugih. Zavedamo se, da je dobra volja, nasmeh ali jeza tudi osebna odločitev. Za konec so vsi skupaj zapeli Kekčevo »Dobra volja je najbolja«.
S petjem je bilo predstave konec, ko so vsi skupaj zapeli kako se pripravijo na izlet domovine med počitnicami in »Naj pojejo otroci«.
Posebno praznovanje je tudi bilo Simonov rojstni dan. Zapela je vsa dvorana in mu voščila najlepše želje!
Nato smo se malo posladkali s pecivom in s sokom in se poslovili do naslednjega petka – namen je bil, da se dobimo po nogometu. Mamice so pripravile hrenovke in skupaj smo navijali za Argentino, ki je tisti dan premagala Nizozemsko v svetovnem prvenstvu.
LvS
