Pod geslom »preteklost nas uči, vera nas vodi, znanje nas povezuje« se je na jubilejni večer v soboto, 29. avgusta 2026, širša družina Balantičeve šole združila s čudovitim vzdušjem v prostorih Našega doma v San Justu. Praznovali smo 75-letnico osnovne šole, ki nosi ime pesnika Franceta Balantiča in ki jo je pokojna Angelca Klanšek ustanovila in vodila več kot 50 let.

Že pri vhodu v dvorano je bilo videti arabsko okolje, ker so, za to posebno obletnico, pripravili igro Aladin. A preden smo se utopili v arabsko puščavsko noč, so se vrstili pozdravi in čestitke ob visokem jubileju.

Veronika Malovrh je vodila nitko večera in nam izrekla prisrčno dobrodošlico. Povabila je pred mikrofon ministra svetovalca Igorja Šefa, ki je med drugimi rekel, da je visoka obletnica dokaz – med drugimi tudi – zvestobe slovenski besedi in je želel, da bi še naprej odmevala v naših družinah.

Nato je predsednik društva Zedinjena Slovenija inž. Magister v svojem nagovoru omenil, da slovenski jezik je steber naše vezi s Slovenijo in je pozval, naj se posodobijo načini učenja; dobro ve, da to zahteva večje delo učiteljev in zavzetost staršev, a trud naj bo v prid novim generacijam, da vzljubijo slovensko besedo. Nato je izročil priznanje Balantičevi šoli za storjeno delo v teh letih.

Šolska referentka Luciana Servin Čeč je v imenu vseh voditeljic osnovnošolskih tečajev pozdravila in čestitala za prehojeno pot v šolskih klopeh. Izrazila je željo, naj bo ta pot tudi opomnik in navdih za nadaljnje delovanje. Ravnateljica slovenskega srednješolskega tečaja rav. Marka Bajuka, Julka Furlan se je pridružila čestitkam in nas nagovorila, naj v šoli gradimo pripadnost slovenski skupnosti.

Predsednik Našega doma, Marjan Godec je izrekel, da je ta dan posebno vesel, saj slavimo ne samo 75 let šole in učenja, pač pa tudi obeležujemo žrtvovanje in delo mnogih generacij otrok, učiteljev in staršev, ki so prihajali soboto za soboto v te prostore. Vsi so imeli, in danes še imajo, priložnost sklepati prijateljstvo, ostati povezani v vrednotah, jeziku in kulturi. Spomnil se je tudi gdč. Angelce Klanšek katera predanost je pustila globoko sled v njenih 53 let vodenja. Rekel je, da Balantičeva šola je steber Doma in pozval naj vsi še naprej podpiramo slovensko šolo, tako da v družini govorimo, beremo in pojemo v slovenskem jeziku, saj to je nekaj nenadomestljivega. Nato je šoli podelil priznanje v imenu Našega doma.

V imenu odbora staršev se je Maksi Malovrh zahvalil vsem, ki so darovali čas, trud in delo skozi teh let in s tem omogočili, da smo tudi mi danes deležni tega bogastva. Povabil je starše naj še naprej ostanejo povezani in delavni, da bomo tako tudi mi prispevali za bodočnost.

Prišel je trenutek, ko je današnja voditeljica šole Irena Urbančič Poglajen stopila pred mikrofon v tem zahvalnem večeru, kot ga je ona sama opisala. Njene besede so se nanašale na skromne začetke in posredovane vrline gdč. Angelce, in seveda ni pozabila na duhovni steber v slovenskih šolah. Vesela in navdušena je bila ob današnji realnosti v kateri, po eni strani, se mlade sile vključujejo v delovanje Balantičeve šole, kot dokaz, da mladina tudi prevzame odgovornost za slovenski živžav. Po drugi strani pa slovensko ne-govorečim staršem, ki dovolijo, da njihovi otroci govorijo in rastejo v tej naši slovenski družini. Zaključila je njene misli z željo, da bo slovenski pečat še vedno živ v prihodnost naših otrok.

Na odru Frida Beznika so nas učenci (bivši in sedanji) vabili na puščavsko prizorišče, da bi si ogledali zgodbo-legendo o čudežni svetilki. Zastor se je odprl. Pripovedovalec (Branko) nas je s prijaznim nasmehom in jasnim glasom popeljal v arabsko noč in votlino čudežev. V tej gori v obliki tigrove glave je bil zaklad, ki si ga je močno želel Džafar, a sam se ni upal notri. Pošiljal je druge, ki žal se niso nikoli vrnili. Džafar (Milan, imenitno podan) je imel govorečo papigo (Juli, ki jo je krasno zaigrala z lutko, fantastično!) ob strani.

Popeljali smo se tudi v mesto Agraba. V palači smo spoznali Sultana (Leon, siguren v besedah, kot pravi sultan) in njegovo hčerko princesko Jasmin (Marija, sijajno si se podala vlogi in pokazala to, kar je princeska čutila), ki ni privolila kar tako očetovi volji o poroki z neznancem in si želela spoznati svet. Njena spremljevalka Dalja (Matilda, čeprav kratka vloga, zelo lepo in jasno podana) jo je svarila, da ni tako lahko izven palače.

Jasmina je vseeno odšla in tako smo se znašli v samem mestu Agraba, kjer so prodajalci (Klara, Adam, Kamila, Bautista, Jasna in Delfina – veliko vas je bilo in vsak je sijajno odigral svoje delo, čestitke) sem in tja skušali dobiti kupce za njihove pridelke. Razumljivo, po določeni ceni. Tega Jasmina ni vedela, ko je revnima otrokoma (Leon in Tilen, super sta bila!) dala jabolko in že se je našla v stiski, iz katere jo je rešil Aladin (Mateo, iskrene čestitke za tvojo sproščenost, glas, navihanost in nasmeh skozi celo igro) po nekaj trikov. Stražarji (Benjamin, Dante, Agustin in Mirko – krasno delo v vseh vaših vstopih) so ga tokrat ujeli – prej se jim je izmuznil s pomočjo voza, ki ga je vlekel prebivalec Agrabe (hvala Marko za tvojo dobro voljo in moč). Sedaj ni bilo izhoda … 

Iz zadrege ga je rešil Džafar, a nato ga poslal v votlino čudežev. Naš Aladin se ni mogel rešiti naloge in je vstopil. Njegovo delo je bilo najti eno svetilko in jo oddati Džafarju. A dotaknil se je še nečesa in votlina je razpadla. Iskal je pot ven od tam in pri iskanju se je zaletel v preprogo. Kaj? Da, leteča preproga (Anna, vrhunsko si pričarala publiko brez besed) se je sprehajala sem ter tja in Aladinu razložila, da mora podrgniti svetilko. Iz nje je prišel Duhec (Maks, sijajno si odigral s petjem in z besedo). Ta mu je pojasnil, kako je to o treh željah – duhci so zaplesali in popestrili razlago. Hvala, Tania, Viki, Mariana, Valentina, Vicky, Mile, Anne, Sara, Eva, Katja, Laura, Tatiana, Natasha in Katerina za tako lep in živahni ples!!

Zgodba se je naprej odvijala saj naš junak je postal princ Ali. Njegov prihod v mesto Agraba je bil slaven. Služabniki (Novak, Sofija, Sebastian, Mirko, Alenka in Josefina) so trobili na trobente. Celo ptički (Nevenka, Mateo, Oliver, Kora, Viggo, Ivo, Avguštin, Nina in Emilia) so bili veseli prihoda. Služabniki in ptički so nam dokaz, da imamo še veliko navdušenih in pripravljenih otrok za naš oder!

Princ Ali in princeska Jasmina sta se »našla« in on ji je pokazal svet, to, kar si je ona močno želela. S petjem in z letečo preprogo sta poletela in si razgledala lepote. In saj veste, kako je to v pravljicah. Ko vse kaže, da je naš junak srečen in, da se bo vse dobro končalo, pride oblastiželjen Džafar in razkrije Alijevo identiteto ter mu zahteva svetilko. A naš Aladin pozna trike in Džafarju postavi past, v katero pade.

Kako?, naj povem še nekaj podrobnosti? Toliko pa že ne, kar pridite v Slovensko hišo 26. septembra in kar poletite v prelep nov svet! Samo to vam povem, »fant našel je to, kar na svetu bolj pomembno je«, to kar nosiš v sebi – to je največji zaklad! Zato otroci in odrasli, varujte in negujte vaše korenine, vaš jezik, vašo osebnost, vaše sanje. Poslušajte, kje močno utripa vaše srce in se tam zasidrajte, da boste rasli v duhu in nato prepluli mnogo pristanišč, kjer boste lahko delili z drugimi svoje zaklade.

Dovolite pa, da se vrnemo na zahvale. Lučka Marinčič, kapo dol za zamisel in režijo, za potrpljenje, za ure nevidnega dela, za nasmeh pri vajah. Hkrati hvala iz srca, ker si posredovala to kar si vzljubila tekom let in širila v današnjih otroških srcih.

Koliko pred-produkcije zahteva ena sama igra. Prečudovito delo staršev, ure in ure namenjene v to obletnico, brez nobenih gmotnih plačil pač pa delo v doprinos Balantičevi šoli. 

Na kratko omenim osebe, ki so vodile delavne skupine, a rok, ustvarjalnosti in ljubezni je bilo, hvala Bogu, veliko. Kostumi, rekviziti in makete Ana Klara, Tatjana in Mariela; digitalno scensko oblikovanje in scenski prostor Veronika in Pablo. Lektoriranje Ivana in Danica. Učili sta ples Lucijana in Milenka. Na dan predstave pa so tudi bile potrebne naslednje »sile«: zvok, luči, maskiranje, pričeske, šepetalki in pomoč pri mikrofonih – hvala skupina Luč in zvok SJ; Aleks in Matjaž; Danica; Ana Klara; Katja, Jana in Ivana ter Veronika.

Sprejmite mojo zahvalo tudi vi, dragi učenci in bivši učenci. Veste, kaj pomeni ostati po pouku za vajo? Doma se vaditi poleg vseh drugih obveznosti? Prav gotovo bralci vedo o tem, a čutiti to dolžnost v lastni koži in biti temu kos, so letos pokazali naši junaki z nasmejanimi obrazi in najboljšo dobro voljo med Aladinovo igro.

Balantičeva šola se je ob jubileju spomnila tudi na osebo, ki je od samih začetkov povezan z njo in je s svojo ustvarjalnost, skozi desetletja, bogatil in lepšal odrske predstave. Dragi gospod Tone Oblak, iz srca hvala za vaše nesebično delo in ljubezen do naše šole.

Biti učiteljica soboto za soboto skozi 44 let, ni lahka naloga. Če pa pouku dodamo še organizacijo in izvedbo kulturnih dejavnosti, odrske nastope, sodelovanje pri učbeniku Argentinski živžav, vodenje med poletnimi počitnicami ročna dela, itd. itd. lahko rečemo, da je prenaporno delo za eno samo osebo, a gospodična Danica Malovrh nam je zgled, da se iz ljubezni do slovenstva lahko najde čas in vse to opravi. Tisočkrat in še tisočkrat hvala. Cvetje in močan aplavz naj bo simbol zahvale in priznanja za vsa ta leta. A vedi, »gospo« Danica, da vrata Balantičeve šole so vedno odprta za dobre ljudi.

Šola je tudi podelila priznanja drugim učiteljicam, ki obeležujejo visoko letnico delovanja. Tako so stopile na oder Alenka Belič za 25 let; Ivana Tekavec za 35 let; Irena Urbančič za 40 let in Marija Zupanc za 43 let poučevanja. Močan aplavz tudi njim.

Za na konec se je pridružila lepim željam ob praznovanju Tilka Balantič Jesenik, sestra našega šolskega zavetnika iz Kamnika. Poslala je nam prisrčne pozdrave in nam povedala, da je še vedno povezana z našo šolo. Prav lepa hvala za izrazite besede.

Sledil je čas za prigrizek. Na dvorišču Našega doma so že čakale pogrnjene mize z dobrotami, ki so se vrstile ena za drugo iz kuhinje in slavje se je zaključilo seveda s torto in kol’kor kaplic tol’ko let, Bog ti daj na svet živet. Hvala vsem, ki ste prišli in z nami praznovali. Hvala odboru staršev za ves vaš čas, delo in dobro voljo. Hvala Uradu Republike Slovenije za gmotno pomoč pri tem praznovanju. 

Pred mnogimi leti so naši predniki želeli ohraniti kulturo in besedo na tujih tleh, danes se z veliko požrtvovalnostjo to delo nadaljuje v prid vnukov in pravnukov tistih »vizionarjev«. Vsako soboto se za peščico otrok odpre nova stran prelepega slovenskega sveta, in poglavje za poglavjem postanejo junaki lastne zgodbe, kjer slovenska beseda, vera v Boga in znanje se skrivnostno prepletajo in pripomorejo, da spoznavajo zaklad, ki ga z velikim trudom in veseljem posredujejo učitelji in starši. Ustvarjajmo skupaj še naprej »prelep nov svet, prekrasen svet«. Naj se s preteklostjo učimo, v veri zaupajmo in z znanjem se prizadevajmo, da se bo to sanje uresničilo v nepopisno veselje našim koreninam.

Marta Petelin