V soboto, 14. marca zvečer, je na odru Slovenskega doma gostoval pevec Andrej Šifrer, ki je že pel med nami pred petindvajsetimi leti. Spremljala sta ga iz Buenos Airesa Tone Oblak ml. in Martin Križ. Najprej je nastopil Ansambel treh bratov Nemanič, eden na harmoniko in dva na kitari, ki je zaigral in zapel nekaj domačih skladb, kar je navdušilo gledalce, ki smo sedeli pri pogrnjenih mizah. Nato je Friderik Šmon napovedal nastop Andreja in ga predstavil publiki, ki ga je sprejela z bučnim ploskanjem. Zanimivo je, da so bili najbolj navdušeni otroci, saj njihovi starši stalno poslušajo njegove pesmi, so pa po drugi strani lani na otroškem koncertu v mendoškem mestu za slovensko in argentinsko publiko peli eno Andrejevo skladbo pod vodstvom Angelce Šmon Bajda in s sodelovanjem Danice Bajuk.
Ko je začelo Šifrerjevo petje smo se takoj spomnili na skladbe kot Za prijatelje, Martinov lulček, Ko zvonovi zapojo, Uspavanka za Evo, Lepa dekleta ljubijo barabe, Gorska roža, Vse manj je dobrih gostiln in druge. Med temi pesmimi je prišla na vrsto še neznana Oče naš, s sledečim pomembnim in pogumnim besedilom: »Tisto nekaj me poganja, kar hudič iz mene izganja. Tiho notranje vodilo v notranje povabilo, a včasih, kadar pojem jokam, z obupa znotraj krvavim. Sem le človek, pa razpokam, še dob’r da čist ne znorim, v grlu glas, v duši plamen, ko iz srca izvali se kamen. Bolečina gre iz ramen, saj tak je pesmi teh namen. Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da, pomagati usodi naroda. Sive celice v glavi tega ne znajo razumet, kako je par ljudi v državi, uspelo t’ko hudo nas spret. Eni imajo nas za ovce, ponujajo nam svoj razvoj, prišli pobrat so novce, ne briga jih za naš obstoj. A še verjamem v pravico, naivno tudi v modrost, da skup z levico in desnico, porinemo iz dreka voz. Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da. Oče naš, če si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da pomagati usodi naroda«
Seveda je avtor napisal to besedilo kot opomin na ekonomski in politični težki položaj v domovini Sloveniji. Sicer bi lahko prenesli to tudi na naša izseljenska občestva, ki jih krha prerekanje in premalo sodelovanja. Večkrat slišimo iz ust Slovencev »temu ne bom nikoli odpustil«, potem pa gremo kot dobri kristjani k maši in molimo »odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo našim dolžnikom«. Brez dvoma je edina možnost, da preprečimo razdejanje vrednot, ki so nam jih predniki zapustili, sprava, spoštovanje drugače mislečih, potrpljenje in razsodnost, tako v Sloveniji kot med nami in na splošno po svetu, posebno v teh teh težkih in razburkanih časih za človeštvo.
Na koncu se je Tine Šmon, predsednik Društva, zahvalil Andreju Šifrerju za obisk in lep ter poučen nastop, in mu izročil steklenico vina, saj je prišel v Mendozo deželo sonca in dobrega vina!
mb
