Nenavadna, a važna obletnica

V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 50 LETI


Petintridesetletnic navadno ne praznujemo. Navajeni smo le petindvajset letnic, petdeset, šestdeset ali stoletnic, s primernimi proslavami in omembami v časopisih. Vendar se mi zdi, da je petintridesetletnica dogodek, o katerem hočem napisati nekaj besed, vredna, da jo omenimo izven vrste, ki je prišla v navado. Spomniti se hočem namreč datuma, ki v naši zgodovini ne bi bil več kot katerikoli dan, če bi se dne 22. novembra leta 1941 ne pojavil v Ljubljani list posebne vrste, posebne oblike in posebne vsebine z imenom „Svobodna Slovenija“. Od tedaj je minilo te dni 35 let. Petindvajsetletnico je „Svobodna Slovenija“ praznovala pred 10 leti s slavnostno številko, ki je izšla v Buenos Airesu z datumom 1. decembra 1966. 

„Svobodna Slovenija“ si je naš list dal ime v času, ko smo bili od svobode daleč, kot najbrž še nikdar prej v zgodovini, ki je vedno po mačehovsko ravnala z nami. Slovenija je bila že več kot sedem mesecev pod tujčevo oblastjo, okupirana po četah naših dednih sovražnikov: (Nemcev, Italijanov in Ogrov, ki so si razdelili našo zemljo kot dobitek na srečolovu, z namenom, da izbrišejo za vedno slovensko ime s površine tega dela Evrope. Brutalno postopanje Hitlerjevih biričev na Štajerskem in Gorenjskem, zahrbtno poseganje laškega življa v pokrajino, ki si jo je prilastila pri delitvi Italija in brezobzirno vključevanje slovenskega prekmurskega ljudstva v madžarski iredentistični sklop, so bili znaki, da naši ne-prijatelji mislijo resno. Veliki politični vojaški dogodki tistih dni, ki so pretresli svet, so obračali vso pozornost nase, tako, da smo Slovenci postali kot neznaten drobec skoro pozabljeni. Veliki svet je komaj govoril o Jugoslaviji, o Sloveniji toliko kot nič. 

Ob vstopu rdeče Rusije v vojno se je v naši deželi pojavila takozvana Osvobodilna fronta in z njo partizanstvo, v čigar vodstvu so bili Moskvi zvesti komunisti, ki so porabili tragedijo slovenskega naroda za to, da so začeli državljansko vojno in komunistično revolucijo. 

Časopisje, kjer so ga okupatorji dovolili, je smelo pisati le to in le tako, kot je bilo uradno ukazano ali dovoljeno, zato je bilo za resno formiranje politične in socialne ter kulturne smeri slovenskega naroda popolnoma brez moči. 

V to nevarno praznino je stopila „Svobodna Slovenija“ na edini takrat mogoči način: ilegalno in v edini takrat mogoči obliki: kot razmnoženina na ciklostilu in na edini možni način razširjanja: iz rok v roke. 

Dobra tri leta je ta list vzdržal v najtežjih okoliščinah in nevarnostih. Okupatorji in komunisti so tekmovali, kdo ga bolj sovraži in zalezuje. Pa je le prestal vse nevarnosti in bil v najtežjih časih naše narodne tragedije naša opora in glasnik, ko nam nihče drugi ni mogel biti glasnik optimizma v času, ko je vse v obupu tarnalo, kaj bo, glasnik previdnosti, ki nas po zgledu drugih podjarmljenih narodov opozarja, naj ne povzročamo z neprevidnimi dejanji žrtev, nepotrebnih, dokler ne bi prišel čas za to. Bil je pa tudi glasnik resnice glede komunizma in njegovega revolucionarnega dela, ki je pomenilo za narod le škodo in velikanske osebne in tvarne žrtve. 

Vemo, kako je končala naša tragedija. 

Ko je minila doba taboriškega življenja, je „Svobodna Slovenija“ v januarju leta 1948 že izšla v Buenos Airesu prvič kot v tiskarni tiskan list z vsemi znaki sodobnega časopisja, ki je izhajal prvo leto kot štirinajstdnevnik, naslednje pa že kot tednik. Kmalu je ne le v Argentini, ampak povsod, kjer so se naselili Slovenci, dobil naročnikov in prijateljev, ki mu omogočajo, da mu manjka samo še dobro leto do tridesetih let, odkar izhaja vsak teden v Argentini, ne le za tukajšnje rojake, ampak za vse slovensko zdomstvo. Idejno stoji vedno na liniji, ki jo je začrtal v svoji prvi številki: Zvestoba svobodi, resnici in pravici. Ogromno je bilo v teh letih napisanega v želji, da bi gornje geslo veljalo za vedno in za vse. 

Če bi preštevali slovensko časopisje v dobi, odkar smo Slovenci časopisje imeli, bi našli le malo listov, ki so mogli priti do petintridesetletnice obstoja. Vemo, da so časopisi malih narodov obsojeni v neprestano borbo za gmotni obstanek in da kljub idealizmu in žrtvam posameznikov počasi le izhirajo. Če „Svobodne Slovenije“ ni zadela taka usoda, je možno videti glavne vzroke njenega obstoja: najprej neuničljiv optimizem tistih, ki list izdajajo, dalje junaška požrtvovalnost sodelavcev, ki dajejo listu na razpolago svoje prispevke, nemalokrat sadove trdega umskega dela, ne da bi kdaj mislili na honorarje, dalje delo onih, ki list raznašajo, ki v list oglašajo in ki ga berejo in priporočajo. 

Mecenov list nima. Pri astronomskih številkah, ki jih danes zahteva tisk, je pravi čudež, da list še more izhajati. Vemo, da je precej te vrste listov že moralo prenehati, čeprav so računali z večjim zaledjem. Odgovor za ta „čudež“ je le eden: žrtve. 

Bojimo se za bodočnost našega osrednjega glasila, če bi prišlo do tega, da bi list moral prenehati, bi nastala med nami praznina, ki bi se ne dala z ničemer izpolniti. Drugo vprašanje pa je še bolj resno: kaj bo z listom, ko bodo omagali možje, ki so danes hrbtenica lista? 

Vsi vemo, da je ime in vsebina lista tesno povezana z imenom ustanoviteljevim. To je Miloš Stare. On je v Ljubljani na lastno odgovornost in tvegajoč svoje življenje začel izdajati list z namenom, da ljudi pravilno obvešča o vsem, kar se je dogajalo. Le par ljudi je imel okrog sebe, ki so list razmnoževali in razdeljevali. Po prihodu naših ljudi v Argentino je bila zopet ena prvih Staretovih skrbi, kako nadaljevati z listom in kako priti z njim do slehernega rojaka, ki je iskal tal v novi zemlji. Zopet je bila njegova izključna zasluga, da je gospodarsko omogočil izhajanje in da je okrog sebe poleg poklicnega časnikarja Joška Krošlja izbral še krog drugih sodelavcev, ki so pomagali listu do dobre vsebine in do ugleda. Malo je slovenskih listov, ki so dočakali 35 let življenja, nikogar med uredniki pa ni, ki bi tako dolgo dobo list vodil, vanj pisal, za njihovo vsebino odgovarjal in z neverjetno potrpežljivostjo sprejemal molče vse napade, sumničenja in nevoščljivosti majhnih skupinic ljudi, ki niso soglašali z njegovo linijo. 

Ali bo mladi rod pripravljen, da prevzame delo starih, ki omagujejo? Ali zna ne le čitati po naše, ampak tudi lepo po slovensko napisati svoje misli? Ali res ni med nami mož, kakor jih imajo drugi narodi, ki so pripravljeni na večje žrtve, kadar gre za to, da ohranimo pri življenju in moči tako važen činitelj našega slovenstva v tujem svetu, kakor je naš svobodni tisk, glasnik naših pravic in buditelj k delu za lepšo bodočnost našega naroda. 


K. K.


Svobodna Slovenija, Leto XXXV, Številka 47 (25. novembra 1976)









Please follow and like us: