Letošnji narodni praznik dne 29. oktobra bomo Slovenci v zamejstvu prvič praznovali obenem tudi kot Dan slovenske zastave. Posrečena je misel, da se povežeta spomin na dan naše osvoboditve iz tisočletnega suženjstva nemškemu gospodstvu l. 1918, pa dan, na katerega naj se da čast, spoštovanje in obljuba zvestobe naši zastavi, simbolu našega zedinjenega naroda.
Svoboda in zvestoba slovenstvu! Kaj je svoboda, vemo predvsem mi, ki smo zaradi nesvobode naroda zapustili ozemlje domovine in šli v tujino, kajti: brez svobode je domovina suženj, pa čeprav je tiran iz naše lastne krvi. In mi smo šli iz domovine, da se v svobodi borimo za njeno svobodo, pa če tudi nam nikdar ne bo več dano, stopiti na njena sveta tla. Domovina gre z mami v podobi ideala svobodnega naroda, in mi sami smo domovina, kajti: „Domovina, ni ti meja!“ Kjerkoli smo, smo del naroda, ki ima svoje srce v Sloveniji in svoje ude po vsem svetu. Zato gre z nami spomin na 29. oktober leta 1918, ko je naš narod „v središču“ zaživel prvič po tisočletju svojo svobodo, da je odslej lahko šel v svoj razvoj po svoji lastni odgovornosti in za svojim ciljem. In ta cilj je nam že sto let in več Zedinjena Slovenija, svobodna in sama svoj gospod, ki si po lastni volji izbira svoje prijatelje in sklepa z njimi zveze.
Kakor je Zedinjena Slovenija skupni cilj vseh Slovencev že od časa, ko so se iz ljudstva preobraževali v narod, v politični narod, in svoboda njena vsebina, tako je slovenska zastava njen vidni simbol. Leto 1848 je dalo naš narodni program, Zedinjenje, in dalo nam je tudi našo zastavo: belo—modro—rdeči prapor, kot tiste barve, ki naj slednjemu predstavljajo vse to, kar združuje pojem: slovenstvo. Je to slovenska zavest, da pripadaš enemu narodu, pa naj si kot v 1. 1848 Štajerc, Korošec, Kranjec, Primorec ali sedaj Amerikanec, Argentinec, Avstralec itd., le da si naše krvi. „Biti slovenske krvi, bodi tebi ponos!“ Zato naj slovenski trak bodi tebi ljub in drag in vreden, da ti kiti gumbnico ali znak na prsih. Kar je v srcu, naj se pokaže na zunaj. In zakaj naj bi nas slovenstva bilo sram!? Ker smo majhen narod: zato naj bo zavest postoterjena! Ker smo tisoč let tlačanili: v ponos naj nam bo, da nismo poginili, kakor bi v naših razmerah marsikak večji narod. Da nismo zapadli smrti, je naš slovenski čudež, ki ga ne krijmo pred tujci. Čudež je in čudež bo, če se bomo ohranili še za tisočletje. In da se bomo: prav zato prisezimo zvestobo slovenski Zastavi, ker s tem prisegamo sebi!
Svoboda in zastava!
Videli smo, kako se je okupator klanjal svoji zastavi, ko je obenem teptal našo in streljal zaradi nje v prsi rodoljubov. Vidimo na slednjem koraku, kako narodi časte svojo zastavo, ker vedo, da jim predstavlja vse ono, kar je njih življenje: preteklost, sedanjost in bodočnost. Naša mladina gleda vse to in čuti ponižanje v sebi, da mi sami ne častimo lastne zastave, kakor jo drugi narodi: Je manj vredna? Jo ljubimo manj? Nam predstavlja manj kot drugim njihova? Prav zato, da se mladini pokaže, da je nam zastava tako draga kot slednjemu drugemu narodu njegova, zato ji dajmo čast in slavo: zato praznik Dan slovenske zastave. Živimo v tujini, živimo pod zastavo nove domovine, toda naša vihra v naših srcih, ne tajno in na skrivaj, temveč kadar jo moremo, jo ponesemo v javnost ob strani tukajšnje domače, da pokažemo ob nji, da smo prinesli svoje slovenstvo na novo celino, in da naj prav kot slovenstvo s svojo udeležbo oplemeniti novo deželo, v kateri je usojeno živeti nam in našim otrokom. Ne sramujmo se slovenske zastave, ker nam predstavlja naš narodni izvor, naš razvoj in našo pot v bodočnost, ker je ona naša zgodovina in naša bodočnost. Dokler bo ona javni izraz naše notranjosti, toliko časa bomo slovensko živi.
Da, nam v tujini je dano celo, da čuvamo njeno pravo podobo, tisto, ki so ji jo dali naši predniki, tisto, ki gre preko pokrajin in preko — režimov. In če je danes v domovini omadeževana z znamenjem enega samega režima, je s tem ponižana na gladino partijskega simbola, ki ne zajame več vseh Slovencev in z vseh celin. Mi hočemo, da naša zastava predstavlja vse Slovence, da predstavlja s svojimi čistimi barvami tudi svobodo nad strankami: zato čuvajmo čistost naše zastave. Zato jo dvigajmo na jambor z zavestjo, da jo očiščujemo. Naša poklonitev naj ji bo zadostilni akt za omadeževanje in obljuba za njeno novo, radostno plapolanje v smer cilja, ki so ji ga postavili naši pradedi pred sto leti!
To naj bo naš dan slovenske zastave, ki se bo prvič slavil na naš dan svobode 29. oktobra. Naša zastava naj nam bo prapor, okrog katerega se zbirajmo v imenu pradedov in pravnukov, katerim ga ohranimo čistega in svetega in časti vrednega. Naša zastava — naša prelepa trobojnica bela—modra— rdeča „mavrica na tri pramene“, kliče s streh naših domov, z mlajev na naših taborih prav tako, kakor z gumbnice slednjega, ki jo nosi, s sladko razumljivim jezikom: „Bog živi vse Slovence!“ Mi smo ponosni nanjo, ji dajemo čast, jo ljubimo in ji obljubljamo zvestobo, ker vemo, da je to — zastava slovenstva, zastava slave!
Tine Debeljak
Svobodna Slovenija, Leto XXV, Številka 43 (27. 10. 1966)
