​Ob letošnjem praznovanju dneva očkov in mamic je skupnost Slovenske šole obhajala čudovito in nepozabno sveto mašo, namenjeno počastitvi in zahvali za življenje ter poslanstvo vseh očetov in mater.

​Pri svetem bogoslužju so dejavno sodelovali vsi otroci šole. Vsak otrok je sodeloval z branjem posameznih delov:

• ​Uvod v sveto mašo in uvod v besedno bogoslužje so pripravili učenci srednje stopnje (María Martinez, María Trinidad Nemanič in Milan Šmon).
• ​Prošnje vernikov so prebrali učenci višje stopnje (Tomás Šmon, Julia Martinez, Juan Del Pierre, Agustín Reising, Lucas Šmon in Guillermina Šmon).
• ​Uvod v očenaš in uvod v pozdrav miru sta prebrala María Luján Nemanič in Klemen Šmon.
• ​Najmlajši učenci nižje stopnje (Joaquín Šmon, Juan Francisco Hirschegger, Carmela Šmon, Julia Plath, Clara Martinez, Salvador Nemanič, Valentín Šmon, Mirko Šmon, Anže Šmon, Bernardo Šmon in Werner Plath) pa so izrekli prisrčne zahvale Bogu za svoje družine, šolo, učitelje, stare starše, slovensko domovino in argentinsko zemljo, ki je sprejela njihove prednike.

​Berila in pevsko spremljavo so pripravili dijaki srednje šole, medtem ko je šest ministrantov z izjemno zbranostjo, pobožnostjo in predanostjo služilo ob oltarju skozi celo obredje.

​Pridiga g. Gašperja Mauka: »Nujno« in pomembno

​Med pridigo se je gospod Gašper Mauko ob evangeljski priliki o svatbi poglobil v razmišljanje o nevarnosti, da bi zaradi nujnih stvari opustili to, kar je resnično pomembno:

​»Jezus nam danes v evangeliju pripoveduje o kralju, ki je pripravil čudovito svatbo svojemu sinu, a povabljeni niso želeli priti, ker so imeli druge, »nujne« opravke. Eden je moral iti pogledat svojo novo njivo, ki jo je kupil, drugi preizkusiti nove vole, kako zmorejo vleči plug. Vsak je imel opraviti nekaj »nujnega«, čeprav lahko kar mirno rečemo, da nič od naštetega niti slučajno ni tako pomembno kot poročni dan prijateljevega sina ali rojstni dan tvoje mame.

​Tudi med nami se lahko zgodi, da se ujamemo v past na videz »nujnega«. V resnici, pa to, kar sami vidimo kot »nujno« niti slučajno ni tako pomembno. Vsi imamo kakšno zanimanje ali dejavnost, ki nas neskončno privlači, ki nas tako posrka vase, da pozabimo na svet okoli sebe. A kaj je najbolj pomembno? Pomembno je objeti mamo in očeta, dokler ju še lahko. Uživati norčije brezskrbnega otroštva, se igrati z bratci in sestricami, preden nas ujame odgovornost odraslosti. Hvaležno užiti trenutke preprostega veselja v spontanem srečanju s sočlovekom. Obiskati babico in dedka, ki prekipevata od življenjske modrosti. Srečati se z Jezusom v raznih trenutkih dneva, v molitvi, v branju Božje besede, v evharistiji, kjer nam je Bog najbližje. Če vedno rečemo: »Samo še pet minut, da tole odigram, da tole naredim,« kaj hitro zamudimo najlepše trenutke življenja, ki se ne bodo nikoli več vrnili.

​Zato nas Jezus danes uči: ne pozabimo na tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Bog nas vsako nedeljo posebej vabi na svojo veliko gostijo, »svatbo« svojega Sina – k sveti maši, vabi nas k srečanju z njim v molitvi, prav tako pa nas vabi k rasti in učenju, k temu, da izkoristimo lepe trenutke življenja in cenimo ljudi, ki nam želijo predati toliko dobrega. V vsem tem nas Bog pričakuje in se nas veseli. Ne pustimo ga čakati zaradi bednih izgovorov, ki jih sami okličemo za nujne.«

​Darilo otrok svojim staršem

​Ob koncu svete maše so otroci presenetili svoje starše z izjemno prisrčnim darilom: vsak od njih jim je izročil majhen cvetlični lonček, ki so ga obdajali papirčki z opisi dobrih del in žrtev, ki so jih otroci z ljubeznijo opravljali v preteklih tednih. Med temi malimi darovi ljubezni za starše so bila opisana dobra dela, kot so molitve, zbrana udeležba pri maši, lepo ravnanje in prijaznost do bratov in sester, pospravljanje svoje sobe, pomoč pri pripravi mize ter celo masaža za utrujene starše.

​Molitev za družine

Gospod Jezus, ki si se rodil in rasel v sveti družini, blagoslovi danes vse naše očke in mamice. Podari našim domovom milost miru, zdravja, potrpežljivosti in medsebojne ljubezni. Naj bo tvoja navzočnost v naših družinah luč, ki nas vodi, da v vsakdanjem življenju ne bi nikoli opustili tistega, kar je resnično pomembno. Amen.

Sofia Stumberger  

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 22, 1. 11. 2026