V soboto, 29. avgusta, je Marko Jerman v cerkvi sv. Jošta v Šentjoštu nad Horjulom predstavil svoj “Križevpotni venec”, sklop štirinajstih vitražev – vsak s svojim sonetom – in zaključnim mozaikom iz barvnega stekla z Magistrale z akrostihom “Slavimo Gospoda”. Umetnik je Križevpotni venec ustvarjal kar pet let, dokončal ga je leta 2020, od tedaj pa je bil predstavljen že na Vrhniki, v Idriji in v Dolu pri Ljubljani. Razstavo in kulturni večer je bil del cikla Vox Vivencij, v sklopu katerega skušajo oživiti in obnoviti cerkev sv. Jošta.
Čeprav je ta cerkvica v pisanih virih omenjena šele leta 1526, sega njen nastanek daleč nazaj, v srednji vek. Dravski banovinski leksikon navaja, da je cerkev iz 12. stoletja. Cerkev je iz romanske dobe in v njej je najstarejši zvon Slovenije, ki nosi napis v romanski pisavi: A. D. HCCCLXXX. H. Viventius me fecit (leta Gospodovega 1354. Vivencij me je naredil).
Najprej je bil predstavljen Marko Jerman. Rodil se je 20. januarja 1957 v mestu San Carlos de Bariloche (oče Franc Jerman, mati Lučka Kralj). Po osnovni šoli in gimnaziji v rodnem kraju se je vpisal na študij biologije na buenosaireški univerzi, vendar ga je že od mladih let privlačilo likovno ustvarjanje.
Pomemben del njegove mladosti je bil šport. V argentinski reprezentanci je tekmoval v teku na smučeh in Argentino zastopal na zimskih olimpijskih igrah leta 1976 v Innsbrucku in leta 1980 v Lake Placidu. V tem športu so bili dejavni tudi njegov oče in brata.
V likovni umetnosti se je izpopolnjeval pri akademskem kiparju Rafaelu Roci v Barilochah in pri akademskem slikarju in grafiku Juanu Antoniu Spotornu v Buenos Airesu. Leta 1981 je odšel v Milano, kjer se je skoraj dve leti učil pri slikarju in mojstru vitražistu Santeju Pizzolu. Po vrnitvi v Argentino je začel samostojno snovati in izdelovati vitraže.
Pomembna prelomnica je bilo naročilo vitraže za cerkev Svete Družine v ljubljanskih Mostah. Čeprav je v originalnem načrtu bila izdelava samo ene vitraže, se je sčasoma sodelovanje razširilo na več oken, zato se je leta 1991 Marko z ženo Marjanko Kremžar in družino preselil v Slovenijo. Svoj dom in delavnico je uredil v Godoviču, kjer živi in ustvarja že danes.
Med pogovorom, ki ga je vodila Anita Klančar, smo izvedeli, da je Marko v več kot treh desetletjih dela ustvaril več kot 300 vitražev, ki krasijo več kot 100 cerkev in drugih stavb po Sloveniji, Argentini, Italiji, Avstriji in Hrvaški. Poleg vitraž se ukvarja tudi s slikarstvom, kiparstvom in poezijo. Rad pa ima tudi glasbo – igra kitaro in klavir -, branje knjig in športno dejavnost, zlasti kolesarjenje.
Marko je razložil okoliščine, zaradi katerih sta njegova starša morala zapustiti Slovenijo in kako sta se spoznala ter nastanila v Barilochah. In kako je prišlo, da se je Marko vrnil v Slovenijo. “Ko sem se vrnil iz Milana sem skušal delati vitraže v Argentini. A je bilo zelo težko dobiti prave materiale, posebno steklo. In brez kakovostnega stekla ne moreš narediti kakovostnih vitraž. Proti koncu 80. let je bil v Argentini na obisku slovenski duhovnik, ki je zgradil novo cerkev v ljubljanskih Mostah. Videl je moje delo in me prosil za osnutek za eno okno tiste cerkve. Ta osnutek je potem v vitražo izdelal nekdo drug. Naslednji župnik g. Lojze Snoj me je leta 1990 povabil, da bi naredil še dve vitraži. Šel sem v Slovenijo, živel v župnišču v Mostah in izdelal naprošeni vitraži. Ko sem odhajal nazaj v Argentino, mi je župnik rekel: “Še enajst oken je! Lepa priložnost, da se preseliš sem!” Po posvetovanju z družino smo se leta 1991 preselili v Slovenijo, v načrtih za dve leti, ki pa so se spremenila v že 36. “
Marko je razložil tudi, kako se je rodila zamisel Križevpotnega venca. “Nastal je bolj po naključju. V prostem času sem razmišljal, da bi ilustriral kakšno slovensko klasično leposlovno delo, mislil sem celo na Prešernov Sonetni venec, a na tisto temo nisem dobil navdiha. Mi je pa številka 14 še naprej krožila v mislih in sem si rekel “Križev pot!”. Tako je počasi nastajal sonetni venec. Najprej akrostih s 14 črkami – Slavimo Gospoda. Potem Magistrale. In soneti za vsako postajo križevega pota. Vse skupaj (metrika, rima, povezave med soneti) je zame bilo kar težko in mi je vzelo veliko časa. Ko je bil sonetni venec končan, sem se lotil še vitraž. Nobene od podob si nisem izmislil. Vsi prizori, liki in simboli imajo zgodovinsko podlago, mnogi iz zapiskov mistikinje Anne Katharine Emmerich o Kristusovem trpljenju. Kasneje sem izvedel, da je te zapiske prebral in upošteval tudi Mel Gibson, ko je pripravljal film o Jezusovem pasijonu. Na primer, zakaj Jezus nima trnjeve krone na podobi tretje postaje? V zapiskih mistikinje piše, da ko so Jezusu dali križ na rame, je križ snel trnjevo krono z odrešenikove glave. Trnjevo krono je pobral otrok in jo nosil za Jezusom, dokler mu je niso znova dali na glavo”.
Za zaključek je Marko na kratko razložil tudi tehniko izdelave vitraž. Najprej skica v relaciji 1:10, potem risba v naravni velikosti, izrez stekla, barvanje stekla, kako naredi efekt osenčenja, kako se zalije najprej s svincem in potem še z voskom.
Poleg pogovora z umetnikom se je tudi prebralo nekaj sonetov in Magistrale, program pa se je dopolnil s pesmimi, ki jih je zapel šentjoški zbor. Kulturnemu programu je sledila pogostitev, med katero smo imeli priložnost prijetnega pogovora z umetnikom in gostitelji.
Jože Jan
