V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 70 LETI
V zadnji številki Svobodne Slovenije je bilo objavljeno, da so se preselile organizacije ter uredništva in uprave listov, ki so imeli doslej svoj sedež v Buenos Airesu v ulici Victor Martinez 50. Ta novica sama na sebi ne bi bila nič posebnega. Selitev kot jih je mnogo. Pa je dogodek vendarle pomemben. Zaključena je namreč doba, ko je bil naziv “Victor Martinez” ali po domače enostavno “Martinc” več kot samo naziv ulice. Bil je istoveten s centralo slovenskega izseljenskega življenja v Argentini. Ko smo s selitvijo končali dobo dobrih osmih let, ki nosi na sebi pečat svojskosti izseljenskega organizacijskega življenja, je prav, da se ozremo nekoliko nazaj.
Kako je nastal Martinc? Tekom leta 1947 je prišlo v Buenos Aires še zelo malo novih naseljencev. Nekaj desetin. Organizirali so se v Slovenski klub, kateremu je predsedoval g. Janez Hladnik. Zbirali so se na Calle Austria, v hiši, katero je lastnik dal začasno na razpolago Slovencem. Koncem leta 1947 pa je izrazil željo, da bi hišo izpraznili do konca februarja 1948. G. Hladnik je iskal novih prostorov, ker je bila zlasti potreba po izseljenski pisarni občutna. Kmalu je prišel z novico: “Šli bomo na Primero junto k sv. Juliji. Župnik nam bo dal hišo na razpolago.”
Koncem januarja 1948 se je ustanovni zbor Društva Slovencev vršil že v dvorani župnije Santa Julija na Primeri Junti. Po občnem zboru je pok. župnik Figallo, ki ga lahko imenujemo prvega mecena Slovencev v Argentini, skupno z g. Hladnikom povabil odbor Društva Slovencev in člane, da si ogledajo poleg župnijskih stavb stoječo hišo na ulici Victor Martinez. Povedal je, da jo da Slovencem brezplačno na razpolago. Odborniki in člani so si ogledovali prostore in vrt in danes lahko trdimo, da se tedaj še niso zavedali kako veliko dobro delo nam je po prizadevanju g. Hladnika napravil pok. župnik Figallo. Omogočil je, da se je ustvarilo že tedaj, ko sami tega še ne bi bili sposobni, slovensko središče. Hišo je prevzelo v upravo Društvo Slovencev.
Ni naš namen opisovati zgodovine vseh osmih let življenja in dela na Martincu. Prav pa je, da poudarimo značilnosti, ki jih je vsebovalo to središče v organizacijskem, delovnem in idejnem pogledu.
V organizacijskem pogledu je bilo Društvo Slovencev prva osrednja in predstavniška organizacija slovenskih novih naseljencev v Argentini, ki je dobila svoj sedež na Martincu. V okviru Društva Slovencev ali ob njem so potem nastajale ali se oživljale na istem sedežu druge organizacije: starešinska, dekliška, fantovska, strokovna, znanstvena, pevska, literarna, gledališka. Prav tam si je ustanovila svoj sedež Dušnopastirska pisarna; verske organizacije. Uredništvi in upravi obeh glavnih listov Svobodne Slovenije in Duhovnega življenja. Tem so se pridružili še drugi. Centralna knjižnica Društva Slovencev. Nismo imeli namena našteti vseh organizmov in organizacij, ki so imele skupni sedež. Tudi vrstni red ni odločilen za pomembnost posameznih. Pokazati smo le hoteli, da je bilo to dejansko organizacijsko središče. Že v prvih letih je bilo polno življenja vsak dan. Ob sobotah popoldne in nedeljah dopoldne pa so bili prostori premajhni. Saj ni bilo redko, da so se seje in sestanki vršili istočasno v vseh sobah ter še na dvorišču.
V delavnem pogledu si je v tem središču privzelo najširši delokrog Društvo Slovencev. Pa je moralo v prvih začetkih posvetiti svoje sile predvsem reševanju vselitvenih vprašanj. Dasi so bili odborniki sami novonaseljenci, so vendar izvršili veliko delo, ki ga je zahtevala vselitev tisočev Slovencev iz Italije in Avstrije. S prihajanjem transportov pa je nastajalo brez števila novih težav. Še predno je bila vselitev končana pa je Društvo posvetilo skrb in delo različnim področjem: Narodnemu, (slovenske šole, tečaji, prireditve), socialnemu (pomoč potrebnim, beguncem v taboriščih, “sivim”, vzajemna pomoč, posmrtninski sklad itd.), gospodarskemu (zadruga, denarni zavod), prosvetnemu in kulturnemu. Kes je, da vse začete akcije niso uspele, ali so uspele le delno. Vsaka pa je rodila kaj koristnega, če ne drugega, nove izkušnje. Nočemo z delnim prikazom dela Društva Slovencev zmanjševati dela in vrednosti ostalih organizacij. Saj je vsaka v svojem delokrogu storila vse, kar je po najboljših močeh mogla: Kdo bi preštel vse seje, sestanke, predavanja, tečaje, debatne večere, ki so se vršili tekom osmih let v tem središču pod vodstvom različnih organizacij. Koliko predlogov, lepih idej in dobrih zamisli! Pa še: Ali bo kdo preštel koliko sto tisoč izvodov časopisov in koliko deset tisoč lepih slovenskih knjig je bilo razposlanih med slovenske naseljence iz tega središča? Pa še bi lahko naštevali!
Idejno pa je bilo to središče zgrajeno na dveh trdnih in neporušljivih temeljih: krščanstvo in slovenstvo. Na teh temeljih zgrajeno središče je združevalo vse in je bilo streha vsem. Družilo je Slovence različnih stanov in poklicev različnih starosti in nazorov ter pripadnike različnih političnih strank: Vsak Slovenec — razen komunist — je našel v tem središču slovensko ognjišče — če je le hotel.
Ko pišemo nekako slovo slovenskemu središču na Martincu, je morda prav, da se spomnimo v tej zvezi štirih odličnih pokojnikov med slovenskimi izseljenci. Ravnatelj Bogumil Remec je bil izrazita osebnost iz vrst Slovenske ljudske stranke ter starosta javnih delavcev na gospodarskem in političnem področju. V Argentini se je udeleževal vseh prireditev, ki jih je organizirala slovenska skupnost. Malokdaj pa je minil teden, da se ne bi na Martincu pojavila njegova markantna oseba. V razgovoru pa je večkrat dejal: “Držite to in tako naše središče!” Generalštabni polkovnik Vladimir Vauhnik je imel slovensko središče in slovenske izseljence zelo rad. Kadar in kjer je mogel, je pomagal. Leta in leta je prihajal sleherno nedeljo na Martinca, se zanimal za potrebe in težave ter vzpodbujal k delu. Obsojal je vse, ki so iz kakršnihkoli razlogov stali ob strani. Prelat dr. Odar je bil v katoliškem gibanju močna in vplivna oseba. Ideolog, znanstvenik! Še ko je bil v San Luisu je v pismih pokazal živo skrb za slovensko središče. Odobraval je osnove Društva Slovencev in izdelal podroben načrt kako bi se na teh osnovah slovenska skupnost še bolj utrdila. Ko pa je prišel v Buenos Aires, se je še tesneje povezal z Martincem. In dr. Novačan. Svojski po svojem značaju, pesnik in pisatelj. Kdo se ne spomni te orjaške postave, ki se je prvo leto pojavila skoro vsako nedeljo dopoldne na Martincu med našimi možmi, fanti in dekleti. Rad je prihajal, ker je našel v slovenskem središču pravo domačnost.
In kaj je bila glavna gonilna sila v tem našem središču: Idealizem in požrtvovalnost odbornikov in članov. V deset tisoče gredo ure, katere so odborniki prebdeli v delu za skupnost, ne da bi zato pričakovali kakršnokoli nagrado.
Sedaj so se organizacije preselile v hišo odnosno v prostore, ki so zgrajeni na zemljišču, ki so ga kupili Slovenci. Ne bomo več gostje, bomo na svojem. Glejmo, da ne izgubimo idealizma in požrtvovalnosti, trudimo se, da bo mladi rod prežet obojega in da bo čim prej zrastlo novo delavno in organizacijsko središče, ki naj bo zopet toplo slovensko ognjišče vsem, ki si ga želijo.
Svobodna Slovenija, Leto XV, Številka 33 – 23. 08. 1956
