Vsako prizadevanje spremlja vprašanje o sredstvih, ki pomagajo k smotru. Skrb za vse, kar zagotavlja človekovo preživetje in večanje njegovih telesnih in duševnih zmožnosti, pa za sredstva obrambe, proizvodnje, premeščanja in sporočanja v družbi je pred določanjem neposrednih ciljev in je bitno spojena z načrtovanjem, če se ne oskrbujejo ustrezna sredstva, ni mogoč razvoj k smotru.
Tudi za našo družbo je temeljnega pomena, da se kdaj posebej pomudi ob vprašanju o poglavitnih instrumentalnih vrednotah, med katere šteje tisk.
Kar je ustna govorica v odnosih med poedinci, je v družbenih odnosih tisk in druga sredstva javnega sporočanja novic, vednosti, priporočil in izrazov ustvarjalnosti, Če bi tega v družbi ne bilo, se družbeno življenje ne bi moglo razvijati, ustavil bi se napredek in bi družba končno za zunanje učinke odmrla.
Tisk v tem širokem pomenu ni samo nujno sredstvo, ki omogoča obstoj današnje civilizirane družbe, temveč ima tudi izredno silo. Kdor ima v rokah tisk, obvladuje javno mnenje in razpoloženje in vpliva na odločitve oblastnikov. Zato se tisku pridaja pomen velesile in celo četrte oblasti v državi, tam kjer je tisk svoboden pred utesnjevanjem tako glede na vsebino kot na izdajanje, naklado in razdeljevanje. Čeprav je tiskovna svoboda pomemben del splošne državljanske svobode, gre njeno poudarjanje kdaj predaleč. V vsakem primeru je očiten velikanski pomen tiska v družbi, zato se v naši dobi tako močno uporablja v politiki, gospodarstvu, znanosti, vzgoji, razvedrilu in dnevnem poročanju. Ni področja, ki ne bi bilo zajeto v tiskani besedi.
Kot je človekova govorica sredstvo za posredovanje resnice, poguma, tolažbe, svarila in dobrega nasveta pa za izražanje plemenitih čustev ljubezni, občudovanja, vzajemnosti in hvaležnosti, tako jezik lahko vara, vliva malodušje, draži, zapeljuje, zavaja ali razodeva sovraštvo, prezir, samoljubje in druge trdote srca. Tako je tudi tisk lahko posrednik visokih misli in čistih resnic in pobujevalec osebnih in družbenih plemenitih naravnav; lahko pa je zvodnik, ki prinaša miselno in nravno pohujšanje. Dober časnik razgrinja pogled v svet, razvozlava družbene zaplete, posreduje pobude za zdrav napredek in budi razpoloženje za kar najbolj znosno družbeno sožitje, slab časopis pa omejuje razgled le na nekatera svetovna področja in zatajuje druga, vzmnožuje težavne pojave in zatemnjuje vpogled v njihove vzroke in v možnosti za rešitev, vzbuja dvome in malodušje in neti družbena nasprotstva. Knjiga lahko kvari nravi, lahko pa odpira nebesa lepotne in nravne skladnosti in popolnosti. Pisana beseda je končno sredstvo, po katerem se nam je zraven ustnega izročila ohranilo javno božje razodetje in se nam v tiskani obliki posreduje do našega časa.
Slovenski zdomci smo smisel za tiskovno dejavnost prinesli s seboj in ga ohranjamo ob vseh težavah. Vsaka skupina in vsaka idejna akcija je vsaj kdaj uspela, da se je v tiskani obliki predstavila javnosti, in se je včasih to ocenjevalo kot nesmotrno trošenje tvarnih sredstev in celo škodljivo trenje med silnicami. Razen kakih prav redkih posameznih pojavov gre v resnici le za zdravo družbeno pretakanje, ki dokazuje, da nismo togo monolitni, ampak da smo živo čuteč organizem, ki neprestano preiskuje svojo pot in smer.
Ali bomo znali ohraniti smisel za vzdrževanje tiskanih občil in izdajanje slovstvenih del? Gotovo ne, če izgubimo iz zavesti smoter, v katerega so ta sredstva naravnana, če oglušimo za muziko slovenskega jezika, otopimo za nadaljnjo usodo današnjega določnega slovenstva, ki se giblje in spreminja in bo nekoč priznavajoče sprejemalo tudi naš prispevek, in če nehamo vrednotiti vrhunske dobrine duha, tedaj nam tisk ne bo potreben.
Dokler pa bomo hoteli kot skupnost sebi, slovenski domovini in svetu pričati o svojem obstoju in njegovih temeljih, o svojih zamislih, težnjah in zahtevah za razvoj slovenstva, o svojem smislu za duhovno rast in ustvarjalnost in o teženju po vraščanju polnega, enakovrednega slovenstva v rast človeštva, do tedaj bomo vedeli, da so nam nujna sodobna sredstva javnega obveščanja, brez katerih bi obtičali in onemeli. Brez njih bi končno in najbolj usodno obstala božja beséda in božji nauk.
Naša nedelja dobrega tiska nas tedaj vse vabi, da se spet ovemo svoje skupinske poklicanosti k izdajanju, zalaganju, pisanju in podpiranju tiskane besede. Vsakega posebej pa kliče, naj te besede ne prezira, marveč naj jo spoštljivo in hvaležno jemlje v roke in si po njej bogati um in srce.
B. F.
Svobodna Slovenija – Leto XLV , Številka 25 (3. 07. 1986)
