V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 30 LETI
Že skoraj pet let je tega, kar se je porušil ogromni nečloveški sistem, ki je že od začetka stoletja trl človeštvo pod kruto peto komunizma. Novi mesianizem, vera v raj na zemlji in poskus tega doseči z nasiljem, kot ga opravičujeta in postavljata na prvo mesto leninizem in za njim stalinizem, katerega zvesti učenec Tito ga je vzpostavil tudi pri nas, je v praksi — v teoriji pa že zdavnaj prej — dokazal, da je slab, lažen in nemogoč, da sta človek in človeštvo drugačna, kot sta hotela Marx in Engels. Kot kupček kart se je sesul sistem in z njim vred tudi sovjetski imperij, pa še druge take umetne tvorbe kot na primer Jugoslavija.
Vsi, ki smo od vsega početka spoznali, da je ta filozofija lažna in zmotna, da je ta socialni sistem nemogoč in da se vse vzdržuje le z zločinom in diktaturo, smo se oddahnili. Mislili smo, da bodo sedaj vsi videli napake in nevzdržnost komunizma, da so prej vsi hrepeneli po svobodi, osebni iniciativi ter politični pluralnosti; da bodo sedaj vsi ti več ali manj hitro posegli po bolj človeškem in bolj pravičnem načinu življenja.
Pa smo se motili. Nismo pomislili, da so v Sovjetski zvezi s silo in milijonskimi pokoli po sedemdesetih letih uspeli velikemu številu zlomiti odpor, mlade pa navaditi na edini način življenja, ki so jim ga krojili komunisti. Saj drugega sploh poznali niso. Žal večina ljudi ni mogla takoj spregledati ter si še vedno želijo starega reda, na katerega so bili navajeni. Podobno je bilo pri nas v Sloveniji ali v Jugoslaviji. Pojavilo pa se je nekaj novega: nismo si mislili, da se v takem prehodnem obdobju, ko se majejo temelji starega, čeprav gnilega reda, nova hiša pa se šele s trudom počasi dviga iz ruševin, da se tedaj pojavi korupcija, sila bolj podjetnega ali bolj močnega. V Rusiji so nastale nove mafije, ki presegajo vse, kar je bilo v zgodovini podobnega (kot je dejal ekonomist Pleskovič). Na črnem trgu se prodaja vse, od atomske bombe pa do reklame za Coca Colo v vesoljskih plovilih. Ruski oblastniki se trudijo z več ali manjšim Uspehom, da izvozijo državo iz blata, ljudje pa še v dnu žalujejo po „starih dobrih” časih, ko so imeli vodke na pretek in so drugi odločali zanje. Vidijo, da demokracija ne deluje, da so ljudje slabotni in da priplavajo na površje nasilniki in goljufi. Zato si želijo državnega vodstva, čeprav nekake diktature, državne ekonomije in vzklikajo Stalinu kot velikemu vodji.
Pri volitvah preteklo nedeljo v Rusiji toliko, da ni zmagal kandidat „starih sil” neokomunist Žuganov. Ni se jasno izražal, kaj točno želi narediti, če zmaga, a obljubljal je zavreti ekonomske reforme in vsaj deloma vzpostaviti državno ekonomijo.
Končno je sicer z majhno večino zmagal sedanji predsednik Jelcin, a bo moral zmago potrditi še v drugih volitvah. On in general Lebed bosta sicer zelo verjetno stopila skupaj in zmagala, a so še druge poti. Ravno dan po volitvah je general Lebed, ki ga je Jelcin postavil na odgovorno mesto nadzornika vojske, policije in tajne policije, moral odstaviti ministra vojske in druge generale, ki so poskušali ustanoviti nekak komite, ki naj bi pritiskal na predsednika, če že ne direktno priredil upor ali puf. S tem je bila neposredna nevarnost mimo, a 40 % Rusov je le še za stari red.
Isto opazujemo v Sloveniji, ko je skoro ista številka pristašev levih ali desnih bivših komunistov, desnica pa razbita. In podobno tudi v drugih državah, ki so se izvile izza železne zavese. Povsod so ali prihajajo na površje in na vodilna mesta bivši komunisti, ki se sicer tega imena otepajo, a si vsaj v spominu nanj žele na podoben način priti na oblast pod demokratičnim videzom.
Ni sicer treba biti malodušen, saj je povsod dovolj ljudi, ki vidijo in skušajo delati prav ter imajo odločilno besedo pri javnih poslih in jih voli večina volivcev. A vedo, da je veliko sodržavljanov, ki se s prilaščanjem državnega premoženja ali z mafijskimi metodami poskušajo dokopati na oblast, ter drugih, ki še vedno nastopajo s starimi idejami in jih skušajo uresničiti. Prehod iz enega reda v drugega ni samo vprašanje let. To je vprašanje vzgoje in desetletij, da se miselnost spremeni in da sgejasno vidijo prednosti demokracije, čeprav tudi ta ni popolna.
Na nas je, da se še nadalje trudimo, da ne samo prikazujemo pravo zgodovino, ampak tudi, da pripravljamo boljšo in pravičnejšo prihodnost.
TD
