V nedeljo, 19. aprila, smo v Našem domu kot otroci, bratje, sestre, vnuki in pravnuki slovenskih izseljencev doživeli izjemno priložnost ob ogledu filma Naša kri. Projekcija nam je omogočila, da smo se na globok in čustven način približali preizkušnjam naših prednikov – ljudem, ki so v času druge svetovne vojne v Sloveniji ter v povojnem obdobju, zaznamovanem s političnimi preobrati in vzpostavitvijo komunističnega sistema, zapuščali svojo domovino v iskanju varnosti, svobode, vere in dostojnega življenja.
Filmsko predstavo je omogočilo sodelovanje med krovno organizacijo Zedinjena Slovenija in produkcijsko skupino Siposh, ki sta poskrbeli, da je film Exodus 1945: Naša kri dospel do slovenske skupnosti v Argentini, za kar se iskreno zahvaljujemo. V okviru tega projekta so bili dodani tudi španski podnapisi, za kar gre posebna zahvala ge. Lucijani Hribar, čigar delo je omogočilo, da je bila vsebina filma dostopna širšemu krogu gledalcev. Prav tako izrekamo iskreno zahvalo Ivani Tekavec, ki je pred projekcijo podala uvodne besede ter predstavila vzdušje filma in okoliščine dogodkov, ki jih ta prikazuje:
“Dober dan vsem!
Ogledali si bomo film Exodus 1945 Naša kri. Ključ filma ni v razlagi zgodovine, ampak v tem, da povzroči in konstruira dialog med filmom in našo zgodovino. Brez zgodovine ni prihodnosti in brez prihodnosti, verjemite, ni ne bodočnosti ne upanja.
Vemo, da mnogi med vami teh dogodkov ne poznate le iz knjig in pripovedovanja, pač pa iz lastnega življenja, doživeli ste dogodke na lastni koži in smo in bomo vam za vaše pričevanje vedno hvaležni. Najprej zato, ker je to hvaležen spev Stvarniku za ohranitev življenja in tudi zato, ker po vašem pričevanju nihče nam ne more prodati druge verzije zgodovine.
Lahko rečemo, da film ni dokument kot tak, ker je umetniška interpretacija in to ni film, ki je nastal iz posnetkov, narejenih v kraju in v času, v katerem se dejanje godi. Boste pa čutili, kot da ste del posnetka. Ko gledaš film, se ti določeni dogodki, molki, dialogi, obrazi, situacije, molitve slišijo tako domače, tako tvoje, tako naše, da se človek čuti, kot da je v film vključen, da smo mi sami igralci filma. V filmu odkrijemo in identificiramo del svojih spominov, ki smo jih od naših staršev in starih staršev iz prve roke slišali.
Exodus 1945 Naša kri, smo rekli, da ni dokument, je pa dokumentaren film, ker pripoveduje resnično zgodbo glavnih protagonistov dr. Meršola in dr. Janeža ter sester Jelke in Kriste Mrak. Sestri Jelka in Krista nista zame le imeni iz zgodbe — poznala sem ju osebno kakor mnogi tudi tu v dvorani.
Naj zaključim z besedami producenta filma, Davida Sipoša, ki želi, da film vstopi v zavest ljudi in da zgodbe, ki so predolgo časa ostajale v senci zgodovine, končno dobijo svoj glas in prostor.
Rekel je, da mogoče bi se kdo poslužil izgovora, da je to preteklost in da nima smisla drezati v rane in obujati, Sipoš pa verjame, da je poznavanje teh dogodkov in usod toliko Slovencev ključno za boljše razumevanje identitete našega naroda in pomirjanje razkola med Slovenci.
In Slovencem v Argentini je želel sporočiti: tukaj smo in bomo naredili vse, da bodo vaše zgodbe, usode, trpljenje in krivica prepoznani, slišani in razumljeni. Želimo si, da vaše zgodbe skozi naše filme postanejo zapisane v slovenski kolektivni spomin.”
S tem je bila gledalcem dana možnost, da se skozi umetniško pripoved soočijo z zgodovinskim obdobjem, zaznamovanim z vojno, begom in težkimi življenjskimi odločitvami.
Film se odvija v zadnjih dneh vojne, ko številni Slovenci zaradi strahu pred povojnimi razmerami zapuščajo svoje domove. V središču zgodbe sta zdravnika dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež, ki na sanitetnem vlaku spremljata ranjence in begunce proti Avstriji. Ob omejenih možnostih pomoči sta postavljena pred zahtevne etične odločitve, eden izmed njiju pa se hkrati sooča še z osebno odgovornostjo do družine, kar poglablja njegov notranji razkol med dolžnostjo in zasebnim življenjem. Njuni zgodbi odražata realnost negotovosti, izgube in krhkega upanja v času razpada sveta, kot so ga poznali.
Posebno čustveno težo pripovedi daje tudi zgodba dveh sester bolničark, ki v izjemno težkih razmerah skrbita za ranjene in razseljene. Njuna povezanost in predanost simbolizirata solidarnost v času razkroja družbenih vrednot, hkrati pa njuni osebni stiski razkrivata težo odločitev, ki preizkušajo človeško vest in vzdržljivost. Film s tem poudarja krhkost in hkrati moč človeških odnosov ter izpostavlja pogum in sočutje kot temeljni vrednoti v skrajnih razmerah.
Za mnoge Slovence je to obdobje pomenilo začetek izgnanstva, razpad družin in dolgotrajne posledice, ki so se prenašale skozi generacije. Režiser Vid Planinc ter igralci, med njimi Jernej Kuntner in Matevž Müller, so želeli predvsem izpostaviti človeško dimenzijo teh dogodkov – strah, izgubo, vztrajnost in upanje. Film zato ne ponuja ideološke razlage, temveč deluje kot spoštljiv poklon vsem, ki so bili prisiljeni zapustiti svoj dom, ter kot opomin na pomen dostojanstva, razumevanja in sočutja.
Za potomce slovenskih izseljencev pa film predstavlja pomemben most med preteklostjo in sedanjostjo. Omogoča razumevanje zgodb, ki so bile pogosto posredovane le fragmentarno, skozi tišino ali družinske spomine, ter odpira prostor za refleksijo o identiteti, pripadnosti in zgodovinski izkušnji, ki je oblikovala njihove družine. Hkrati deluje kot spominsko in spoštljivo pričevanje, ki pomaga ohranjati zavest o preteklosti ter spodbuja notranje razumevanje in spravo z njo.
NDSJ
