Velika noč je veselje

Kristusovo vstajenje je glavni predmet naše vere. Smo kristjani, ker verujemo, da je Jezus Kristus vstal. Pripoved o vstajenju Jezusa je osupljivo preprosta in neposredna. Marija Magdalena in druga Marija sta se znašli pred praznim grobom (prim. Mt 28,1sl) in »ko sta videli kraj, kjer je ležal«, ter razumeli, da je »vstal, kakor je rekel«, »prestrašeni, a polni veselja (…) so šle oznanit novico učencem«. Vzrok strahu in veselja, ki sta ga občutili ti ženi, je bil v tem, da sta spoznali resničnost Jezusovih besed, ne zgolj zato, ker sta videli prazen grob. Tudi drugi so ga videli praznega, pa niso verjeli. Pravzaprav je pogled vere dar Boga, ki nam odpira vrata v čudovito srečanje z živim Jezusom Kristusom, ki napolnjuje srce z veseljem in mirom.

Veselje velike noči je bilo predhodno zaznamovano s trpljenjem, križanjem in smrtjo Jezusa. Svetla luč vstajenja je razsvetlila temni konus trpljenja. Od tedaj se vsa moč in modrost Boga razodeva v križanem Jezusu Kristusu (prim. 1 Kor 1,24). Križ je znamenje trpljenja in hkrati znamenje Jezusovega vstajenja. V velikonočnem veselju ob srečanju z Vstalim, Cerkev zre v križ Odrešenika in ga najde svetlega. Nova luč, ki je Vstali Kristus, nam pomaga razumeti, da ni velike noči brez križa, kakor ni življenja brez smrti. Ta paradoks je nova modrost, na katero se sklicuje sveti Pavel, ko pravi, da je oznanilo križanega Kristusa za ene pohujšanje, za druge norost, za verujoče pa Božja moč in Božja modrost (prim. 1 Kor 1,22-23).

Ta nova modrost, ki napolnjuje srce vernika z mirom in veseljem, vodi k praznovanju, ki pa nima nič skupnega z zabavo. Ne zamenjujmo praznika z zabavo. Tisti, ki se zabava, nima ničesar kar bi si zapomnil, niti ne misli na prihodnost, temveč čaka le na naslednji trenutek zabave. Tisti, ki želijo izbrisati spomin posameznika ali skupnosti, posežejo po najboljšem orodju: zabavi. Zabava ustvarja nekaj kar je podobno veselju, a v resnici ni, zato povzroča zasvojenost in zavira zorenje ljudi in narodov. Praznik pa, ker je vedno skupnosten, ima spomin in ustvarja veselje, mir, željo po življenju in po tem, da bi bil dober človek, zaniman za sodelovanje in z voljo do dela. Praznik vseh praznikov za kristjana je Velika noč, ki jo vsako leto obhajamo z Velikonočno Vigilijo in vsako nedeljo s Sveto Mašo.

Velika noč je srečanje

Tako kot se je zgodilo s prvimi pričami Jezusovega vstajenja, se dogaja danes z nami: izkušnja srečanja z živim Jezusom Kristusom nas takoj vodi k praznovanju in deljenju z drugimi. Toda da bi bilo to srečanje resnično, mora biti srečanje velikonočno, torej mora prehoditi očiščevalno in zdravilno pot križa, se odpreti modrosti Križanega, ki ni zadržal ničesar zase, ampak je daroval vse svoje življenje v izpolnitvi Očetovega naročila (Jn 10,17-18).

Drama človeškega stanja v vseh časih, tudi v naših, je poskus doseči Veliko noč brez Križa. Ta poskus izvira iz napuha, ki zapeljuje z lažno modrostjo. Najboljša podoba te človeške drame je skušnjava Adama in Eve. Padla sta v past, ki jima jo je nastavil skušnjavec, ko jima je predlagal, da lahko »postaneta kakor bogovi«, če le iztegneta roko in si prilastita sad spoznanja dobrega in zla (prim. 1 Mz 3,1-7). To se dogaja tudi danes, vsakič, ko »iztegnemo roko«, da bi drugemu odvzeli dostojanstvo, ga prikrajšali za pravice, mu vzeli stvari in ga ohranili izključenega ter v nevednosti. Napuh zapeljuje človeka, ko mu ponuja »veliko noč z neposrednimi in kratkoročnimi zadovoljstvi«, a z resnimi posledicami: ločitev od Boga, razdeljenost in zmeda v odnosih med ljudmi ter obsesivno posedovanje stvari. Najgloblje vzroke nasilja in negotovosti je treba iskati prav tam.

Vprašati se moramo, kakšen korak »Velike noči« moramo narediti v našem vsakdanjem življenju, v odnosih z najbližjimi, s sodelavci, s prijatelji in zlasti s tistimi, s katerimi smo oddaljeni, ali s tistimi, h katerim se morda nikoli nismo približali. Spomnimo se, da je značilnost kristjana stalna pripravljenost odpustiti, celo sovražnikom, saj to obljubljamo, ko molimo Očenaš: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Jezusovo prepričanje, utemeljeno v intimnem odnosu z Očetom in Svetim Duhom, je, da ima samo ljubezen moč odpustiti. Toda ljubezen in odpuščanje nista le individualna ali medosebna zadeva, temveč segata veliko dalje, do celotnega skupnega sobivanja.

Spomnimo se, da je metoda za učenje, kako se gradi to kraljestvo, in vir, ki podpira moč za njegovo uresničitev, stopiti na pot križa: On je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6). Le iz žensk in moških, ki jih je preoblikovala ljubezen, se lahko rodijo politike, ki odgovarjajo na resnične potrebe, katere zahteva trpljenje ljudi. Če želimo delovati v prid življenju, moramo biti pripravljeni sprejeti Jezusovo metodo: križati vse oblike sebičnosti, tako vulgarne kot subtilne, si nadeti predpasnik »zadnje večerje« in se postaviti v ponižno služenje, ki vedno deluje v prid človeškemu življenju in srečanju z vsemi, brez diskriminacije in izključevanja.

Velika noč je poslanstvo

Kot smo že rekli, Cerkev obstaja zaradi vere v vstalega Jezusa Kristusa. Njeno poslanstvo je oznanjati njega in njegovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Ko človek doživi globoko izkušnjo, je ne more zamolčati. To se je zgodilo ženam, ki so šle zgodaj zjutraj h grobu in verjele, kar jim je Jezus povedal. Enako se je zgodilo z drugimi pričami, ki so prejele novico o Jezusovem vstajenju, in enako se dogaja danes z nami. Te novice ne moremo zamolčati, praznujemo jo in želimo, da bi jo vsi lahko doživeli z enako intenzivnostjo. Toda čustvo ni dovolj. Potrebno je, da čustvo in beseda hodita z roko v roki in z življenjem, ki je skladno s tem, kar pravimo, da verujemo in praznujemo, ter s tem, kar živimo. Pristna izkušnja srečanja z Jezusom Kristusom preoblikuje same korenine človeka, da bi se njegov način čutenja, mišljenja in delovanja vedno bolj približal Vstalemu.

Sedaj pa poglejmo presenetljiv Jezusov »misijonski slog«. On ne uporablja uničujoče moči, ki tlači, temveč se odloči za spoštovanje svobode, za ponujanje in prebujanje ljubezni. Podoba semena nas uči, da njegova moč deluje, ko umre sama sebi, takrat pa zacveti življenje. To je majhna gesta iskrene bližine; radodarna roka, ki ne kaže navideznosti; služenje brez razkazovanja; solidaren napredek in ne tisti, ki nastane s teptanjem drugih. Božja metoda ruši naše posvetne sheme: zaupa v ponižnost in moč besede; ostaja zakrit in na voljo v evharistiji; prepleta se v ljubezni človeškega para; je navzoča v čudežu človeškega zarodka; v javnem uslužbencu, ki ne sprejema podkupnine niti za ceno izgube službe; veseli se mladega, ki se osvobodi odvisnosti; raduje se tistih, ki poslušajo in cenijo modrost starejšega; se gane ob tistem, ki daruje svoj čas in ljubezen bolnemu ali prizadetemu; se veseli tistega, ki odpušča žalitev in se odpove vsakemu maščevanju; ploska tistemu, ki se ne boji in ga ni sram pričevati o svoji veri. Kdor se resnično sreča z Njim, ga ne zamenja za nič in nikogar, kajti z Jezusom se vse v življenju spremeni v nekaj lepega in dragocenega.

Poslanstvo vernika je sprejeti Jezusovo trpljenje in se podati z njim na pot proti vstajenju. Tako razumljeno poslanstvo pomeni pogum vstopiti v duhovno dinamiko ljubeče daritve in samoodpovedi; drznost in gorečnost, da ne ostanemo v udobju obale; »Ne bojte se« (Mr 6,50), kajti »Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20). Vera se krepi, ko jo dajemo! Potrebujemo iti ven in oznanjati, da Kristus živi, da ima življenje smisel in je polno upanja, tudi tam, kjer kultura smrti prevladuje in poje svojo kratkotrajno in žalostno zmago. Usmerimo svoj pogled na križanega Kristusa, pustimo, da nas objame njegova neskončna dobrota in odpuščanje, in naj njegovo srce, prebodeno z ljubeznijo, stopi v nas vse slabe občutke ter nas spremeni v učence in misijonarje njegove usmiljenosti.

msgr. Andrej Stanovnik OFMCap – nadškof v pokoju

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 7, 5. 04. 2026