V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 50 LETI
Svobodna Slovenija – Leto XXXV, Številka 12 (25. 03. 1976)
Pod zgornjim naslovom je buenosaireški angleški dnevnik Buenos Aires Herald v petek, 19. t. m. izpod peresa “Kranjskega Janeza“ objavil naslednji članek:
“Z zanimanjem sem bral Sulzbergerjev članek: „Ali se marksizem more spremeniti?“. Sulzberger poskuša polemizirati s Solženicinom o totalitarnem bistvu vsake in vseh komunističnih partij. Sulzberger osebno ne deli Solženicinovega “črnogledega prepričanja“ in navaja kot primer komunizem v Jugoslaviji, katerega smatra za “nekoliko milejšega“ kakor v ZSSR.
Ker Sulzberger navaja samo Solženicinove splošne opazke o jugoslovanskem komunizmu (med drugim, da ta “ni deviacija od komunistične linije“ in da je Tito “popoln stalinist in lojalen komunist“), bi dodal nekaj neizpodbitnih dejstev o namišljeni “milini“ titoizma.
• Od 16 milijonov jugoslovanskih državljanov leta 1941 jih je bilo v 2. svetovni vojni v Jugoslaviji pobitih nad 1.700.000, kar je nad 12% celotnega prebivalstva te države. Od tistih 1,7 milijona mrtvih so nad 1,2 milijona pobili Titovi partizani v komunistični revoluciji, ki jo je Titova komunistična partija sprožila na ruševinah (po Hitlerju) uničenega jugoslovanskega državnega ustroja.
• Skoro vsi jugoslovanski proti-titovski borci (med njimi četniki generala Mihajloviča in slovenski domobranci), ki so se 5. maja 1945 umaknili na Koroško v južni Avstriji, okupirani po britanskih silah, so bili od istih britanskih sil v dneh med 27. in 30. majem 1945 repatriirani v Jugoslavijo. Nad 100.000 teh repatriiranih mož so junija 1945, se pravi mesec dni po koncu svetovne vojne, Titove sile pobile brez sleherne sodbe in njihova trupla pometale v množične grobove po raznih krajih Slovenije, najzahodnejše ljudske republike titoistične Jugoslavije. Ko so poročila o teh množičnih pobojih dosegle britanske zasedbene oblasti v Avstriji, je vrhovni zavezniški poveljnik za Sredozemlje Feldmaršal Alexander ukazal ustaviti nadaljnje repatriacije jugoslovanskih beguncev v Titovo Jugoslavijo.
• Prav tako je bilo na tkim. “ljudskih sodiščih“ leta 1945 tisoče jugoslovanskih državljanov obsojenih na smrt in usmrčenih. V letu 1946 je “justico“ jugoslovanskim državljanom delilo devetčlansko vrhovno sodišče, šest vrhovnih sodišč ljudskih republik, ki so skupaj štela 75 sodnikov; 60 okrožnih in 386 okrajnih sodišč s 1611 poklicnimi sodniki (od katerih mnogi niso imeli potrebnega ali sploh kakršnega koli poklicnega študija in prakse) in 34.675 porotnikov. “To relativno majhno število sodnikov je v letu 1946 sodilo nad 1.100.000 primerov,“ je izjavil takratni Titov pravosodni minister France Frol. Razvidno je, kakšno “justico“ so delila tista sodišča in tisti sodniki, vsi člani jugoslovanske komunistične partije, ki so v letu 1946 odločali o nad 3000 primerih dnevno!
• Še veliko več primerov “miline“ jugoslovanskega komunizma bi lahko našteli (koncentracijska taborišča na Golem otoku v Jadranu, v Bosni itd.), a dodajam le še informacijo, ki jo je M. W. Browne poslal iz Beograda New York Timesu, katero je ta objavil 22. januarja t. l., da “je sedaj v Jugoslaviji več političnih pripornikov kakor v kateri koli drugi evropski komunistični državi, razen v ZSSR.“ M. W. Browne tudi pravi, da “je v ZSSR sedaj okrog 10.000 političnih pripornikov, v Jugoslaviji pa okrog 8.000, “kar je relativno desetkrat več kakor v ZSSR.“
Ali je komunizem v Jugoslaviji, ki mu pravijo titoizem, milejši kakor v ZSSR?”
Objavljeno na: Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 6, 22. 3. 2026
