Marcelo Brula je med slovensko skupnostjo v Argentini nadvse znan in ne potrebuje predstavitve, saj je bil dolgoletni učitelj petja, dolga leta je bil podravnatelj in ravnatelj Slomškove šole, pet let je bil v Zedinjeni Sloveniji referent za vse slovenske šole v Argentini, kot odličen operni pevec je sodeloval pri raznih pevskih zborih (Gallus, pevski zbor v San Justu, zbor Ex Corde). Poleg tega je režiral mnogo otroških in mladinskih iger, vsi se spomnimo predvsem muzikalov Hvalnico družine Trapp, Fantoma iz opere, Lepotico in zver in Kerigma. Zato ni bil nihče presenečen, ko ga je v Sloveniji (kamor se je z družino preselil leta 2021) strokovni odbor izbral za režiserja Škofjeloškega pasijona. (glej članek v Svobodni Sloveniji)

Tudi o Škofjeloškem pasijonu smo že večkar objavili v Svobodni Sloveniji (ŠKOFJA LOKA – ROJSTNI KRAJ ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA, Škofjeloški pasijon) in ne bomo sedaj ponavljali.

Bližajo se tako težko pričakovane predstave Škofjeloškega pasijona, z Marcelom pa smo imeli kar obširen pogovor:

→ Marcelo, kako si se za režijo Škofjeloškega pasijona odločil, kako je potekala selekcija, in kaj si počutil, ko si izvedel, da si bil izbran. 

Ni šlo za samovoljno imenovanje, temveč za resen, javni izbor. Strokovni odbor je razpisal razpis; do 30. 9. 2024 sem moral oddati celotno vlogo — koncept uprizoritve, motivacijsko pismo, življenjepis in režijske izkušnje. Na razgovor so povabili štiri kandidate; v miru sem pojasnil svojo vizijo in odgovarjal iz srca. Dokler ni bila odločitev znana, sem imel mešane občutke — navdušenje, odgovornost in tudi negotovost, vedno sem si pa rekel: naj bo Božja volja. Nisem veliko premišljeval o tem, če bom izbran ali ne. Bil sem popolnoma vdan. Miren. Imel sem družinsko podporo. Še predno sem se vpisal, smo doma govorili o tem, saj brez njihove podpore ne bi sprejel takega projekta. 

Ko sem konec oktobra 2024 izvedel, da sem izbran, sta se preplavila veselje in ponos. Zame ima izbira poseben pomen tudi zato, ker sem Slovenec, rojen v Argentini — režiji tako pomembne prireditve daje dodatno težo simbolike povezava diasporične zgodbe z domovino. Projekt sovpada s pomembnimi jubileji: 300 let pasijona in bližina stoletnice od Debeljakove uprizoritve — zato čutim tudi posebno zgodovinsko odgovornost. Pa še to ta bo prva uprizoritev po njegovem vpisu na UNESCOv seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva (2016), kar potrjuje njegovo izjemno vrednost in pomen v ohranjanju naše duhovne identitete. 

→ Kako se razvija delo režiserja tako pomembnega in edinstvenega pasijona?

Delo se je začelo že pred samim izborom — pri prijavi sem moral pripraviti konceptualno zasnovo, zato sem najprej temeljito preučil besedilo. Mnogi ga poenostavijo kot »križev pot«, a razlika je ključna: križev pot je pobožnost z razmišljanjem ob postajah, medtem ko je Škofjeloški pasijon baročna pasijonska procesija — široka, javna uprizoritev z mnogimi podobami, simboli in prizori, ki segajo zunaj same poti na Kalvarijo. Pasijon je nekakšna živa knjiga vere, mesta in skupnosti, zato režiser nima popolne svobode; treba je spoštovati zgodovinski okvir in režijsko knjigo, hkrati pa ustvariti jasen in čustveni ritem, ki nagovori sodobnega gledalca.

Ko sem besedilo »osvojil«, sem si začel predstavljati konkretne postavitve prizorov. Nato sem se povezal z vodji skupin, ki so moja neposredna vez z igralci; brez njihovega dela tega projekta ni mogoče izpeljati. Izvedel sem avdicije, sestavil prizore in organiziral vaje: do srede februarja so vaje potekale po vaseh (sam sem šel iz ene vasi v drugo, kjer so me čakali igralci za vajo), v zadnjem mesecu pa smo začeli z vajami v samostanu v Škofji Loki. 

→ Koliko pomočnikov imaš, in na katerih področjih?

Kot sem omenil, za vsak prizor je odgovorna ena oseba: vodja igralske skupine. So pa prizori, ki so konceptualno eden, v praksi pa je razdeljen na več skupin. Torej iz 20 prizorov nastane 34 skupin in 30 vodij. Oni so moja vez z igralci. 

Poleg vodij prizorov deluje več ekip. Vodja projekta, imenovan s strani strokovnega odbora, je Jakob Vrhovec — on skrbi za finance, prodajo vstopnic, koordinacijo vseh ekip, pogodbe, dovoljenja in vse birokratske zadeve, brez katerih izvedba ne bi bila mogoča. Moja desna roka je Klemen Karlin; usklajuje termine, vodi evidence igralcev, opozarja vodje skupin, kje še kdo manjka, usklajuje termine, da igralci pridejo na poskus kostumov, da so vsi njihovi podatki pravilno vpisani, pa še ogromno drugega nevidnega dela. Zadnji mesec pa sta mi skočili na pomoč še žena Marta Selan in Angelca Miklič Podržaj. Pri tolikih igralcih na odru en sam režiser težko vse vidi.

Za operativno izvedbo skrbi tudi vodja organizacije, ki koordinira široko mrežo prostovoljcev — doslej jih je vključenih nekaj čez 300: redarji, postavljalci odrov, vezisti, scenografi, rekviziterji, tehniki, vodje prizorišč, informatorji, oskrba in še mnogi drugi, večinoma nevidni, a ključni za gladek potek. Poskrbljeno je tudi za logistiko prehrane prostovoljcev — kuharice in kuharji pripravljajo malice (ja, zagotovili bomo tudi približno 3.000 štrudljev!).

Veliko nevidnega dela opravijo šivilje in kostumografska ekipa: vsakemu igralcu je treba kostum pomeriti in prilagoditi. Sem kar zahteven v tem delu, saj me že poznate. Čeprav imamo v fundusu že več kot 900 skrbno hranjenih kostumov, ki so tudi zaščiteni kot kulturna dediščina, smo šivali tudi nove kose za aktualne potrebe. 

Za vizualno enotnost in izdelavo novih kostumov in scene skrbi Andrea Quadri — moja svakinja — s katero sva že dolgo let sodelovala v Slomškovem domu. Kot zanimivost: tudi dr. Tine Debeljak je nekoč imel za scenografinjo svojo svakinjo, Baro Remec — zgodovinske paralelnosti so ganljive.

Število prostovoljcev se bo ob pričetku predstav še povečalo, saj bomo potrebovali dodatne izmenične in podporne ekipe za varnost, informiranje gledalcev, prometno ureditev in vremenske neprilike.

→ Koliko igralcev bo? So vsi prostovoljci? Kje in kako si jih iskal? Kako si jih izbiral?

Skupaj igralcev, oziroma prostovoljcev je več kot tisoč. Govorečih vlog je 86. Kot omenjeno je velika večina prišla na pobudo vodij skupin, nekaj pa tudi prek odprte spletne prijavnice — vsak, ki se je prijavil, smo ga skušali umestiti v primeren prizor. Vodjem sem podal opis vsakega lika, oni so nato iskali (in še iščejo) in klicali sodelujoče v svojih skupinah. Posebno številčna skupina so otroci v zboru Adamovih otrok — prijavilo se jih je 165. 

→ Kakšni osebni pečat želiš dati letošnji različici pasijona? Kaj si spremenil glede originala?

Ni velikih vsebinskih sprememb — besedilo je zaščiteno in ga ne spreminjamo. Vsak režiser pa vseeno postavi svojo interpretacijo in poudarke; jaz sem se skušal držati Romualdovih navodil ter raziskav p. Marjana Kokalja iz leta 1999 in svetopisemskih razlag dogodkov.

Ena opaznejših novosti letos so rimski vojaki — v izvirniku jih ni, a vemo, da so bičali in kronali Jezusa, zato se mi je zdelo nenavadno, da jih ni v uprizoritvi. Namen ni sesuti baročne matrice, temveč dopolniti berljivost prizorov tam, kjer zgodba to zahteva. Velik poudarek dajem tudi Marijinemu trpljenju in njeni vdanosti v Božji načrt — želim pokazati, kako Mati spremlja Sina do smrti, kako v njej prebiva izjemna ljubezen kljub neizmerni bolečini.

Veliko delam na tem, da igralci razumejo svoje like: kaj so mislili, kaj so čutili — le tako lahko sporočilo živo prenesejo na občinstvo. Novost, ki sem jo uvedel, je tudi, da imamo za skoraj vse govoreče vloge po dva igralca, kar omogoča večjo fleksibilnost in boljšo kvaliteto izvedbe. Druge spremembe ohranim kot presenečenje — naj publika sama doživi Pasijon.

→ Škofjeloški pasijon ni navadna gledališka predstava, saj se vrši kot procesija po ulicah in trgih starega mestnega jedra Škofje Loke. Kakšne posebne izzive ima ta posebnost?

Največji izzivi poleg same igre so logistika poti in prehodov, varnost množic, zvočna pokritost na odprtem terenu, vremenski vplivi, usklajevanje prostovoljcev na različnih straneh mesta in usmerjanje prometnih ter komunalnih služb. Hvala Bogu največ tega dela rešujejo prej omenjeni in njihove ekipe. Jaz sem seveda seznanjen z vsem, jim pa rade volje prepustim delo. 

→ Škofjeloški pasijon tudi ni navadna gledališka predstava, ker je po eni strani najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini in edina, v celoti ohranjena, režijsko pasijonska knjiga v Evropi iz začetka 18. stoletja. Leta 2016 je Škofjeloški pasijon dobil Unescovo priznanje in zaščito ter bil vpisan na UNESCOv Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Predvsem pa ima versko pomembnost. Kako je vse to vplivalo nate?

To breme je resno in neizogibno — hkrati velika čast in velika odgovornost. Unescovo priznanje nas postavlja v evropski kontekst: naše delo gledajo strokovnjaki in prijatelji pasijonske tradicije po vsej Evropi, obenem pa to priznanje zahteva strokovnost in skrbno varovanje izročila. EuroPassion povezuje pasijonce iz številnih držav, vendar je Škofjeloški pasijon edini vpisan na Unescov seznam — to je nekaj zelo pomembnega.

Kar zadeva vero: zame je Pasijon najprej verska izkušnja in šele nato kulturni dogodek. Ne znam in nočem ločiti teh dimenzij — prav versko sporočilo daje predstavi globino in smisel. Zato pristopam k uprizoritvi s spoštovanjem in premišljenostjo, z željo, da nagovori notranjo refleksijo gledalcev. Moje vodilo je: Pasijon ne govori samo o smrti in trpljenju, temveč predvsem o vstajenju, upanju in ljubezni — in to sporočilo skušam pristno in skrbno prenesti. Ob tem se zavedam, da nisem le avtor letošnje režije, temveč tudi skrbnik dragocene dediščine.

→ Škofjeloški pasijon je tudi povezan s slovensko skupnostjo v Argentini. Leta 1936 so ga uprizorili na dvorišču meščanske šole pod naslovom Škofjeloška pasijonska procesija. Pripravila sta ga dr. Tine Debeljak in režiser Pavel Okorn. Škofjeloški pasijon je bil uprizorjen tudi v Slovenski vasi v Argentini. In sedaj si režiser ti. Kakšni so tvoji občutki ob vsem tem?

Globoko ganjen sem, da ga je dr. Tine Debeljak pripravil leta 1936 in da so Škofjeloški pasijon igrali Slovenci v Argentini v ’70 letih, da obstaja ta zgodba vezi — ta nit povezuje diasporo z izvorom in me navdaja s ponosom in odgovornostjo. Čutim, da pasijon presega meje: ni le lokalna prireditev, ampak most med skupnostmi, kjer sem tudi sam rojen.

Veseli me, da me kar nekaj Slovencev iz Argentine spremlja na tem projektu. Jih omenim, ker vem, da jih poznate in da začutite, da smo še naprej povezani. Seveda je najprej vsa moja družina brez katere ne bi nikdar nič mogel narediti. Družinska podpora je bistvena za take projekte. Med nastopajočimi so Tati, Martin, Katja, Magu in Vero Brula, Andrejka, Tomaž, Sofi in Santi Gaser, Tomaž Filipič in Nataša Qualizza; za »odrom« pomagajo žena Marta Selan, svakinja Andrea Quadri in brat Pavel Brula, Angelca Podržaj Miklič in Adrian Gaser ter še drugi, ki se bodo pridružili pozneje. Poleg tega imam veliko slovenskih prijateljev, ki so mi nesebično priskočili na pomoč. Vsa ta povezanost dokazuje, da je seme, posejano daleč od domovine, obrodilo sad in se vrača kot živa skupnost prijateljev. Vesel sem, da me Bog ima tako rad, da me je obdal s tako dobrimi ljudmi okoli sebe.

In ker govorimo o slovenski skupnosti, ne morem mimo tega, da se zahvalim vsem, ki so molili zame za čas moje bolezni. Sem neizmerno hvaležen vsakemu posebej, ki se je spomnil in molil zame in za moje zdravje. Božja previdnost je že tako hotela, da se je vse tako zgodilo. Včasih ne razumemo zakaj, se pa stvari tako lepo odvijejo, če se vdamo v Njegove roke. Res sem čutil bližino Boga in vseh vas, ki ste se spominjali name. HVALA vam iz srca!

→ Pasijon se bo predstavljal 8 večerov. Kaj se zgodi, če hudo dežuje? Koliko gledalcev je lahko vsak večer?

Predvidenih je osem predstav: generalka s publiko in pred generalka, premierni večer in sedem rednih nastopov. Generalka in petkova predstava sta namenjeni tudi šolam — osnovne šole jih pogosto vključijo kot del kulturnega dneva. Župnijskim skupinam tudi koordiniramo avtobus in vstopnice.

V primeru slabega vremena, močnega dežja, imamo rezervne termine. 

Na predstavo lahko sede približno 3.000 gledalcev, zraven pa je še prostor za stoječe obiskovalce. Predstava poteka na štirih prizoriščih hkrati — procesija se premika mimo vsakega prizorišča, pri čemer se posamezen prizor v praksi odigra štirikrat na dan, dokler procesija ne prehodi celotne trase. Uporabljamo tudi prenosne odre, ki jih nosijo močni moški in fantje na ramenih; na teh odrih nastopajo igralci — za marsikoga poleg kulturnega izziva je tudi pravi fizični napor. So pa vsi ponosni, da to zmorejo!

→ Prodaja vstopnic je na razpolago že nekaj časa. Ali veš, koliko so jih že prodali? Kateri sektor je najboljši za ogled pasijona?

Prodajo vstopnic sproti spremlja vodja projekta, zato nimam natančnih dnevnih številk. Lahko pa povem, da je do zdaj prodanih že več kot polovica vseh vstopnic – torej več kot 20.000. Škofjeloški pasijon se odvija na štirih prizoriščih. Prizorišče A je za vse predstave že razprodano. Tudi dve predstavi sta že razprodani.

Kateri sektor je “najboljši”, je težko enoznačno odgovoriti, ker ima vsako prizorišče svoj posebni čar:

Prizorišče A na Mestnem trgu prinese najbolj pristno vzdušje Škofje Loke – čar zgodovinskega jedra in značilnih hiš je res nekaj posebnega.

Prizorišče B je največje, pod gradom, in mnogi pravijo, da je med uprizoritvijo tam najlepši razgled.

Na prizorišču C se predstava najbolje sliši, zato je odlična izbira za tiste, ki jim je pomembna zvočna jasnost.

Prizorišče D pa je meni osebno najlepše – ima posebno atmosfero, ki jo je težko opisati, dokler je ne doživiš. Kamnita stena kašče daje odru čudovit okvir. 

→ Režijo si prevzel poleg običajnega dela in dela v kavarni Momentos. Ali sploh kaj počivaš? Koliko ur na dan ti uspe spati?

Poleg vseh drugih obveznosti režijo Škofjeloškega pasijona usklajujem z redno službo v Gozdnem gospodarstvu Bled, kjer sem vsak dan vsaj osem ur. Zadnje čase po službi pogosto grem skoraj neposredno v Škofjo Loko – včasih se doma ustavim le za hitro kavo in potem naprej. Seveda pa ne pozabim na našo kavarno Momentos. Čas v obdobju priprav res leti.

V tem ritmu v povprečju spim približno šest ur na noč — ali bolje rečeno, šest ur ležim, ker se je težko zares odklopiti. A naporno delo na srečo kompenzirata strast do projekta in podpora ekipe, na katero se lahko zanesem.

Zelo sem vesel in hvaležen, da bom lahko ta projekt izpeljal poleg vsega drugega. Kot vedno: hvala Bogu in hvala vsem domačim, ki me spremljajo, razumejo in spodbujajo.

→ Hvala, Marcelo, da si ob vsem tem delu dobil čas tudi za naš pogovor. Prepričani smo, da bo tvoje delo kot režiser Škofjeloškega pasijona zate in za vse nas nepozabno. Se vidimo v Škofji Loki!

Pogovarjal se je Jože Jan

Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 6, 22. 3. 2026