V SVOBODNI SLOVENIJI PRED 25 LETI
Te dni poteka dvesto let, kar se je v skromni gorenjski vasici pod Stolom rodil največji slovenski kulturni veleum France Prešeren.
Ta oznaka Prešerna je pravilna. Če se on ne bi postavil z vsem svojim zanosom in močjo za slovenski jezik, bi danes Slovenci – če bi sploh ostali Slovenci – pisali in govorili ilirsko, to je hrvaško.
Tudi je njegova zasluga, da smo z njegovo poezijo, klasicistično, svetovljansko, domačijsko, narodnostno zavedno in spodbudno, osebno introspektivno in izpovedno, vstopili kot enakovredni v kulturni evropski prostor.
Njegova slovenska zavest, politično preganjanje, težko življenje, njegova osebna bolečina in estetski občutek so izkristalizirali v najlepše pesnitve, ki so jih z veseljem in ljubeznijo brali tako na kmetih kot v mestih.
Pred njim je slovenska poetika, kot pravi sam Prešeren, “loviti miš učila gospodarje”. A za njim in z njegovim zgledom se je iz sprva neznatnega vira poezije razlil veletok, ki ga ni več moči zajeziti.
In še več, slovenska kultura, ki je ustvarjala in ohranjevala slovenski narod v preteklosti, je ta narod tako dvignila, da je v kratkem času tudi na drugih področjih – gospodarstvu in politiki, dosegla zrelost in svetovno razsežje, da je danes sposobna kot enaka med enakimi sodelovati v planetarnih dimenzijah, o čemer Prešeren niti sanjati ni mogel.
Tudi nam na drugi strani svetovnega oceana Prešeren ni tuj. Beremo ga, recitiramo, učimo se njegovih verzov in jih skušamo razumeti v novih časih, novih razmerah in novi zemlji.
Prešeren je srce slovenskega naroda tudi ob Reki Srebra.
TD
