Bliža se poletje in z njim konec šolskega leta, daljši dopusti in zaslužen in potreben počitek. V kraljestvu južnega križa pa s poletjem prideta tudi Božič in novo leto, kar je za prebivalce severne poloble skoraj nerazumljivo: Božič brez snega?!
Mojstrsko je poletne dni opisal slovenski največji pisatelj, Ivan Cankar: “Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik vsahne, ko je temno Retovje skoraj prazno, in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od solnca spaljen. Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. Kakšna čuda prečudna hrani ta goli, posušeni prod! Očem, ki jih iščejo, srcem, ki verujejo vanje, se kažejo čuda ob vsakem pogledu, ob vsakem koraku. Polomljen, star lijak, obroč kolesa, preluknjana ponev, počeni lonci, vilice s poldrugim klinom, pipec brez ročnika — sam Bog nebeški vedi, odkod se je bilo vse to nabralo v Ljubljanico! Ali vsaka stvar posebej je bila čudo prečudno in je imela svoj važen pomen. Šimčevemu Lojzetu se je celo posrečilo, da je našel denarnico; res ni bilo nič v nji, denarnica pa je vendarle bila. Čudes največje so bili kapeljni, ki so se skrivali pod mokrim kamenjem kraj zadnjih rahlo pljuskajočih valčkov vode. Lovili smo jih z vilicami, z žeblji ali pa z golo roko ter jih pekli na žerjavici kar tam v šoli, ki je bila skrita neumnim očem. Zgodilo se je včasih, da je bila glava osmojena, repek pa še moker; toda bili so dobri in sočni, kakor na sosedovem vrtu pobrana jabolka.
V šoli smo bili vsi gologlavi in goloroki, hlače pa smo si zavihali visoko do vrh stegna. Nekoč sem v gorečem hrepenenju po nadaljni učenosti zašel malo pregloboko v vodo. Nenadoma se mi je zazdelo, da jaham na ogromnem zelenem konju naravnost proti sijajnemu solncu. Nadvse sladka, brezprimerna sreča me je vsega prevzela in mislil sem, da sem cesar . . . Tedaj me je zgrabila za lase neusmiljena roka ter me trdo zalučila na prod. Tam sem vztrepetal ter se bučno razjokal, sam ne vem zakaj.
Jurčev hlapec me je bil potegnil iz vode. Če komu ni povšeči to ali ono, kar sem storil v poznejšem svojem življenju, naj se prereka s tistim hlapcem, ne pa z menoj!”
Ni samo Cankar pisal o poletju, tudi pregovori nam marsikaj povedo:
- Poletje je kratek gost. (slovenski pregovor)
- Življenje brez ljubezni je kot leto brez poletja. (švedski pregovor)
- Poleti modrost izgine. (francoski pregovor)
- V osrčju zime sem končno spoznal, da v meni leži nepremagljivo poletje. (Albert Camus, francoski novinar, filozof in pisatelj)
- Poletje zbira, zima pojé. (ruski pregovor)
- Če je poletje vroče, bo zima huda. (slovenski pregovor)
- Ko so ljudje srečni, ne vedo, ali je poletje ali zima. (Anton Čehov, ruski pisatelj)
- Kdor poleti počiva, pozimi strada. (latinski pregovor)
- Poletna vročina ni razlog, da ne bi delal. (afriški pregovor)
- V sebi, tudi sredi zime, vedno ohranjaj poletje. (Henry David Thoreau, ameriški esejist, pisatelj, politični aktivist in filozof)
- Kakršno poletje, takšna bo jesen. (slovenski pregovor)
Izbral: Jože Jan
