Svobodna Slovenija, Leto VIII, Številka 51 (21. 12. 1950)
Pred nekaj dnevi sem bral v bližini neke cerkve skromen, z roko pisan letak s temi—le besedami: “Božič je praznik duha, ne želodca.” Ta skromen poziv, ki ga je napisala preprosta roka, hoče dati izraza nezadovoljstvu nad praznovanjem svetih praznikov na novodoben način: s pijačo in pojedinami, pri čemer zmaterializirani svet popolnoma pozabi na lepo krščansko vsebino teh praznikov.
Tudi v naši domovini je marsikje materializem že močno zabrisal krščansko praznovanje praznikov. Eni se bodo podali v hribe, da bi tam, daleč od domačega ognjišča in cerkve “uživali čar božične noči”, drugi se bodo podali v kino ali gledališče, tretji k svojemu stalnemu gostilniškemu omizju. Pozabili so na to, da so božični prazniki, bolj kakor katerikoli drugi, prazniki krščanskih družin.
Vendar je velik del našega naroda ohranil prav do zadnjega časa prelepo navado, in bo praznoval božične praznike na resnično slovenski in krščanski način: v krogu družine. Za to priliko se bodo zbrali okrog toplega domačega ognjišča tudi tisti člani družine, ki jih je borba za vsakdanji kruh pognala po svetu. Zbrali se bodo otroci, starši, ded in babica, stare tete in strici, študenti in posli ter znova zaživeli nekaj srečnih trenutkov, polnih spominov na minula leta. Cela domačija bo zavonjala po blagoslovljenem kadilu, v kotu pod Bogcem bodo postavili jaslice in prižgali lučke pred njimi, odmolili rožni venec, ali kar vse tri, posedli okrog peči in se pomenkovali o sto rečeh. Na mizi pa bo stala skleda kuhanih krhljev, postna jed, ki bo morala zadostovati do vrnitve od polnočnice, ko bodo mati ponudili družini pečeno krvavico in še kaj drugega dobrega.
In naša polnočnica. Kako smo hiteli po svežem snegu z bakljami v rokah proti farni cerkvi, ki je bila ta večer tako slovesna. Kako so zatrepetala naša srca, ko se je s kora oglasila skrivnostna pesem “Sveta noč” in za njo še cela vrsta drugih, pristno slovenskih, ki so s priproščino besedila in melodije znale zazibati nas v pravo božično razpoloženje.
Božič je bil za nas praznik družin. Celo nam otrokom so prepovedali obiske pri sosedih, češ, za ta praznik ostane vsak pošten kristjan doma. Nas je nesreča, ki je zadela naš narod, pognala po svetu. Kako radi bi praznovali Božič tako, kot smo ga bili vajeni. Pa ni mogoče. Marsičesa nam bo manjkalo, da bi mogli reči: tako je, kakor da bi bili doma.
Pa vendar ga lahko tudi v tujem svetu po krščansko praznujemo. Saj nas je naša begunska pot in brezdomstvo še bolj približalo božični skrivnosti. Kaj niso naši slovenski očetje podobni glavarju svete Družine, ki je iskal po Betlehemu prenočišča za ženo-Devico in njenega Sina, pa ga ni dobil drugje kot v zapuščenem hlevcu na betlehemskih poljanah in ki je sredi noči vstal in se podal v tuji, neznani svet, da reši življenje Detetu, ki ga je zalezoval Herod. Kaj niso naše begunske matere podobne Mariji, ki je najprej z božjim Detetom pod srcem, nato z Edinorojencem v naročju tavala kot begunka iz kraja v kraj, in svojemu Sinu ni mogla dati ničesar, razen slame v jaslicah in vso svojo materinsko ljubezen. Kaj niso sinovi in hčere naših begunskih družin, kakor mali Jezus, ki je v revščini in življenjski nevarnosti doraščal v mladeniča daleč od svojega rodnega krova v Nazaretu. In kakor se je končala begunska pot svete Družine s srečno vrnitvijo v rojstni kraj, tako smejo tudi naši očetje upati, da se bo enkrat zaslišal glas: Vstani, vzemi ženo in otroka in vrni se na svoj dom, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.
Krščansko pojmovanje božiča naj bo za letošnje praznike naša osrednja misel. Trikrat po dva praznika bomo imeli letos: nedeljo in Božič, nedeljo in Novo leto in sv. Tri Kralje in nedeljo.
Dovolj prilike, da se bomo duhovno poglobili, da se bomo s svojimi mislimi malo dlje pomudili na naših domovih in doma in po vsem svetu pri naših dragih, ki nas tam čakajo in da se bomo navžili pravega božičnega veselja, ki pa naj ne bo samo to, kar oni lepak imenuje: praznik želodca.
