V četrtek, 27. novembra, je Fundacija dr. Emilio Komar na svojem letnem srečanju predstavila knjigo slovenskega filozofa dr. Milana Komarja “Pojmovanje človeka pri sv. Bernardu”. Knjigo so natisnili na osnovi Komarjevih tečajev o sv. Bernardu.

Srečanje je bilo na sedežu ustanove Don Orione v Buenos Airesu. Začelo se je s sveto mašo, ki jo je daroval msgr. Eduardo Taussig. Po maši je v dvorani sledila predstavitev Komarjeve knjige.

Knjigo “Pojmovanje človeka pri sv. Bernardu” je predstavil filozof in Komarjev učenec in sledilec dr. Héctor Delbosco. 

Krajši povzetek predstavitve:

Ta tečaj, enako kot drugi tečaji dr. Komarja, ni tečaj z učenjakarskimi ambicijami; noče posredovati učenosti — ne zato, ker je doktor ne bi imel, saj jo je imel, in to v izobilju, o čemer obstaja veliko primerov in pričevanj — temveč zato, ker je svojo učenost postavljal v službo nečesa pomembnejšega: modrostnega (sapiencialnega) spoznanja.

Sveti Bernard se je rodil leta 1090. Kot mladenič je slišal govoriti o Cîteauxu, tej benediktinski reformi njegovega časa, pri katerem sicer ni pobudnik, je pa eden njenih največjih razširjevalcev. Šlo je za vrnitev k začetni obliki, k obliki, ki je dajala smisel. V bistvu je bil Cîteaux to: poskus vrnitve k prvotnemu duhu svetega Benedikta, ki se je skozi stoletja nekoliko razblinil.

Navdušen nad tem je Bernard leta 1112 vstopil v Cîteaux skupaj s skupino prijateljev, znancev in sorodnikov. Tri leta pozneje so mu zaupali ustanovitev Clairvauxa, opatije Clairvaux, in že leta 1115 je bil imenovan za opata — pri svojih 25 letih. Iz Clairvauxa se je opatija začela hitro širiti, nastajati so začele hčerinske skupnosti. V svojem življenju naj bi sveti Bernard sodeloval pri ustanovitvi več kot 60 samostanov. Leta 1153 je umrl star 63 let. Le nekaj let pozneje — 21 let po smrti — je bil Bernard že proglašen za svetnika.

O njegovi osebnosti je treba povedati dve stvari. 

Prvič: sveti Bernard ni bil filozof. Sam bi to označbo zavrnil, če bi mu jo kdo želel dati. Njegova dela niso filozofska, temveč teološka, duhovna, nekatera celo mistična — vendar imajo vsa globoko filozofsko osnovo. V delih svetega Bernarda lahko vidimo implicitno in včasih tudi izrecno navzočo filozofijo.

Drugič, sveti Bernard je kontemplativec — izbral je meniško življenje, in vendar je bilo njegovo delovanje izjemno rodovitno: poleg ustanavljanja samostanov, izredno močnega pridiganja, poseganja v polemike, svetovanja kraljem in papežem itd. Skratka, rodovitnost njegove dejavnosti je ogromna. In kot poudarja doktor Komar, to ni nikakršno protislovje: kontemplativec lahko deluje izjemno rodovitno, saj ravno izvir njegove kontemplativne življenjske drže napaja rodovitnost njegovega delovanja.

To je popolno nasprotje aktivizma — tistih, ki zgolj delujejo, delujejo, delujejo, a gre za aktivizem, ki na koncu postane množičen ali malo trden, ker nima svojega vira hrane. Bernardovo delovanje, ki pije iz izvira kontemplacije, je izjemno učinkovito.

Omenil bom tri konkretne točke iz nauka svetega Bernarda, ki so obravnavane na tečaju: človek, svoboda in ljubezen.

1 . Človek:

Sveti Bernard ne razvija sistematične filozofske antropologije, saj to ni njegovo področje. Vendar pa je zelo jasno in očitno, da globoko razume celovito naravo človeka. Človek je utelešen duh — ni angel, čisti duh; niti ni angel, ki bi vstopil v živo telo. Kajti zveza duha in telesa v človeku je tako globoka, tako medsebojno prežeta, da je telo povzdignjeno v duhovno življenje.

Človek je žival, povzdignjena v duhovno življenje; človek je duh, utelešen v živem in čutečem telesu — a vse to kot enota, kot enotnost, ki jo je sveti Bernard zelo naravno živel.
Sveti Bernard močno poudarja, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. To je zelo močna ideja — in biti ustvarjen na Božjo podobo pomeni za človeka neizmerno dostojanstvo. To je znamenje njegove veličine. Toda človekova veličina gre vedno skupaj z njegovo bedo. Beda in veličina — velika patristična tema.

Biti ustvarjen po Božji podobi je veliko dostojanstvo, vendar pa je to dostojanstvo, ki si ga ne zaslužimo, ki ni naš zaslužni dosežek. Tako smo bili ustvarjeni. Zato je zavest o stvarjenju izredno pomembna za razumevanje naše veličine in naše bede — bede, ki je po eni strani ontološka majhnost.

2 . Svoboda

Svoboda je vzvišeni dar, ki nam ga je podarila Božja previdnost. Je eden od najizrazitejših potez Božje podobe v človeku. Kaj pomeni svoboda? Kaj resnično pomeni ta neizmerni dar, ki ga daje Bog?

Najprej — in v formulaciji, ki napoveduje eksistencializem 20. stoletja — sveti Bernard pravi: svoboda ni le izbiranje stvari. Z uporabo svobode izbiramo sebe.
Najgloblje dejanje svobode je namreč: kam usmerjam svoje življenje. Svoboda je veliko dostojanstvo — pomeni položiti v naše lastne roke smer, ki jo želimo dati svoji eksistenci. To je osrednja točka. Zato dejanje svobode nujno vodi v neko vez, v neko obliko navezanosti.

Če izberem to dobro, to vrednoto, se nanjo navežem, ostanem vezan nanjo, se ji posvetim.
V tem okviru je klasična Bernardova razločitev treh — lahko bi rekli — stopenj svobode: svoboda narave, svoboda milosti in svoboda slave.

Svoboda narave je naravni dar, ki ga imamo kot človeška bitja: biti prost nujnosti, prost zunanjih določitev. Toda to svobodo pogosto slabo uporabljamo — grešimo. In takrat pride na pomoč svoboda milosti.
Povišani z Božjo milostjo se lahko osvobodimo greha. Svoboda milosti, pravi sveti Bernard, v zelo kratki, a zelo globoki formuli, je: moči ne grešiti.

A obstaja še višja oblika — svoboda slave. Te seveda še nimamo zdaj, ampak jo bomo dosegli v blaženem gledanju Boga. Takrat bomo imeli svobodo slave.
V čem je svoboda slave? Svoboda slave je: ne moči grešiti.

3 . Ljubezen

S tem pridemo do tretje teme, do teme ljubezni, kajti ljubezen je nekaj kot vrhunec svobode. Duhovno življenje je življenje ljubezni — in ta ljubezen, ki se začne kot čutna ljubezen do samih sebe, raste in se razvija, dokler ne doseže popolne ljubezni. Nadaljevanje te ljubezni je srečanje z Bogom in s samim seboj.

In tako končamo s to mislijo:

Če je to, kar naše srce najbolj želi, če je naše srce nemirno, dokler ne počije v Bogu, potem nam počitek v Bogu daje dokončni mir.

Celotna predstavitev dr. Delbosca je dosegljiva na Youtubu na tej povezavi: https://youtu.be/8E9bvCmo3as

Pripravil: Jože Jan

fotografije: facebook.com/fundacionemiliokomar