Pred 60 leti, 28. novembra 1965 je bila slovesna blagoslovitev Slovenskega doma na južnem obrobju Buenos Airesa. Čeprav v tem mestu slovenska skupnost ni bila zelo velika, je 15 požrtvovalnih družin zgradilo slovensko središče, da bi v njem ohranili slovensko kulturo in versko tradicijo. Čeprav v sedanjosti ne deluje več, so se v tem domu skozi desetletja zbirali Slovenci na verske, kulturne in družabne prireditve in je bil sedež zborov in slovenske osnovne šole Ivana Cankarja.

Po prihodu v Argentino se je nekaj Slovencev naselilo na južnem predelu Buenos Airesa, v mestih Quilmes, Ezpeleta, Bernal, Don Bosco, nekaj več pa v Berazateguiju, zato je to mesto bilo od vsega začetka nekako središče slovenske skupnosti. Tu je nastal slovenski šolski tečaj Ivana Cankarja, otroci so se učili kar pri Štrbenčevih, večkrat so se Slovenci družili pri Lovšetovih. Kmalu so začeli sanjati o skupnem Slovenskem domu, kjer bi imeli prostore za šolo, slovensko mašo ter kulturne in družabne dejavnosti.

Leta 1960 se je 15 slovenskih družin obvezalo, da bodo s svojimi sredstvi postavile v Berazateguiju Slovenski dom. Prvo zemljišče je bilo kupljeno leta 1961, sosednja parcela pa dokupljena leta 1963. Zemljišče je stalo 200.000 pesov. Kupno ceno so delno plačali takoj, ostanek pa v mesečnih obrokih. Izvedbo načrta za zgraditev slovenskega doma je leta 1961 vzel v roke posebni pripravljalni odbor, ki je bil sestavljen tako: predsednik Janko Štrbenc, podpredsednik Lojze Žužek, blagajnik Rudolf Vidmar, tajnik Ivan Korošec, gospodar Miha Omahna, odbornik Vinko Pucko, kulturna referentka Pavla Lovše Koroščeva, šolski referent Jože Vidmar, nadzorni odbor Lojze Pozelnik in Andrej Lovše. Sami so tudi pripravili načrte za dom. Položitev temeljnega kamna je bila 12. avgusta 1961. Gradbena dela so bila v glavnem dokončana štiri leta pozneje. V domu sta bila dva večja prostora z odrom.

Na prvem občnem zboru so odborniki sprejeli pravila in določili namene Slovenskega doma: “združevati vse svobodne, demokratske Slovence, živeče v bližnji in daljni okolici. Ohranjati in krepiti narodno zavest ter vero v zdrav (pravi) demokratski duh. Ohranjati in učiti slovenski jezik, slovensko pesem, slovenske običaje in tradicijo Buditi v mladini zavest poslanstva Slovenije v svetu ter dolžnost borbe za svobodo in suverenost matične Slovenije.”

Blagoslovitev doma

V nedeljo, 28. novembra 1965 je bila slovesna blagoslovitev, združena s celodnevno prireditvijo, na katero je prišlo veliko Slovencev tudi iz drugih naselij na področju Buenos Airesa. V Svobodni Sloveniji je objavljeno naslednje poročilo: 

“Slavnost je začel g. Ivan Korošec. Pozdravil je vse, ki so se odzvali rojakom iz Berazateguija in prišli na njihovo slovestnost. Po dvigu argentinske in slovenske zastave na drog je g. msgr. A. Orehar ob asistenci g. Jožeta Guština blagoslovil podobo Brezjanske Marije, ki jo je domu podarila ga. Koritnikova, nato pa Slovenski dom. Za botra sta bila ga. Angela Šterbenc ter g. Ivan Pozelnik. Med mašo g. Msgr. Oreharja je pel mladinski pevski zbor pod vodstvom pevovodje g. Jožeta Omahne. 

Po sv. daritvi so bili pozdravni govori zastopnikov raznih ustanov organizirane slovenske izseljenske skupnosti. Prvi je izrekel čestitke in pozdravne besede tajnik Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloš Stare, v imenu Zedinjene Slovenije njen predsednik g. Božidar Fink, zatem pa g. Marjan Šifrer, predsednik Slomškovega doma, g. Rudolf Smersu, kulturi referent Slovenskega doma v San Martinu, g. Maks Jan v imenu Slovenskega doma v Slovenski vasi, g. Mirko Kopač kot predstavnik slovenske pristave, g. Jernej Dobovšek v imenu Slovenske fantovske zveze ter g. ing. Matičič v imenu društva slovenskih protikomunističnih borcev Tabor. Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, katerega glasilo je Vestnik, pa je poslalo pozdravno pismo. G. Aleksander Majhen je sporočil vsem pozdrave Mladinskega odseka Zedinjene Slovenije. 

Govor g. Janeza Šterbenca 

Ko je stopil na govorniški oder, so ga vsi pozdravili. Je predsednik Slovenskega doma v Berazateguiju. Ko so ga rojaki izbrali za to mesto, so pač upoštevali njegove žrtve, ki jih je doprinesel za postavitev doma in ljubezen, s katero se ga oklepa. Rojake je nagovoril takole:

 „Velik ni in ne prostoren in zidal ga umetnik ni“, lahko rečemo o Slovenskem domu v Berazateguiju. Pa čeprav je majhen ta naš dom, v njem živi silna volja do življenja, ohranjati se kulturno in idejno mi starejši, še prav posebno pa naša mladina, da bo vredna naslednica težke, toda slavne preteklosti. Ta mladina naj zve in naj se zaveda, da so naši slovenski domovi zgrajeni z žulji njenih staršev v prvi vrsti zanjo, da bi se v njih idejno utrjevala in pripravljala za delo, ki jo čaka, Da zbira pšenico in jo ob pripravnem času poseje, da bo iz nje zraslo bogato klasje. 

Spominjam se, kako so po prvi svetovni vojni rastli prosvetni domovi po naši domovini. Kakšen praznik je bil to za vso župnijo. Pritrkavanje zvonov, pokanje možnarjev, na vrhu mlajev pa je vihrala naša zastava. Zbirali smo se prav tako kot mi danes. Stari in mladi. Kako so nas vzgajali ti domovi, je pokazala druga svetovna vojna in dogodki po njej. To, kar danes svobodni

svet spoznava za edino pravilno, smo mi vedeli že pred 20 leti. 

Zgodovina našega doma je podobna zgodovini drugih Slovenskih domov v Argentini. Rodila ga je potreba, ki je rastla z našimi otroki. Začeli smo in danes je naš dom prejel svoj krst in nekako uradno stopil v družbo ostalih Slovenskih domov. 

Čutim dolžnost, da se danes prav vsem iz srca zahvalim za pomoč in sodelovanje. Pa naj je bilo moralno ali materialno. Brez tega bi danes našega doma ne imeli.“ 

Po zahvali g. Msgr. Oreharju za blagoslovitev, Zedinjeni Sloveniji in zastopnikom domov in organizacij, je svoj govor nadaljeval z ugotovitvijo, da so s tem potrdili, „da jih sprejemajo v svoje vrste kot sebi enake, čeprav so maloštevilni“. Dobesedno je dejal: „Tako združeni in povezani med seboj bomo kljubovali viharjem, ki se bodo zaletavali v nas.“ 

Svoj govor je pa zaključil s prošnjo in naročilom slovenski mladini: 

„Tebi, draga mladina, pa polagam na srce, naj te ne bo nikdar sram, da si otrok slovenske krvi in ne pozabi, kar pravi Slomšek: “Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo prejeli od svojih staršev”. Bodite hvaležni svojim učiteljicam in katehetom, ki se trudijo z vami. Tu je sedaj vaš dom, da bi se v njem zbirali k učenju in pa tudi k veseli in pošteni zabavi. Naš dom je vaš dom. Na koncu pa prosimo Vsemogočnega Boga, naj blagoslovi naš trud, da bo v slavo njemu, nam v ponos, in narodu, med katerim živimo, v korist. Bog živi.“ 

Navdušeno odobravanje je sledilo govoru predsednika najmlajšega Slovenskega doma v Argentini. 

Po njegovem govoru je h g. Šterbencu pristopil g. Ivan Korošec ter mu je v imenu odbora izročil častno diplomo, za zasluge, ki si jih je pridobil za ta dom. Poudaril je, da je dom v veliki meri dobesedno delo njegovih rok. Pri tem je omenil, kako je bilo, ko so gradili dom: „Kadar smo prišli mi h gradnji doma in Šterbenca ni bilo, ker ni mogel priti, smo mi enostavno odšli. Kadar pa je prišel Šterbenc in nas ni bilo, je za delo prijel sam in delal naprej“. 

Po teh Koroščevih besedah sta gospodični Jelka Pucko in Milka Dolenc v narodnih nošah izročili g. Šterbencu lep slovenski šopek. 

S tem je bila dopoldanska slavnost zaključena. Rojaki so ostali v domu na kosilu in pričakovali popoldanskega sporeda. 

Popoldanska kulturna prireditev:

Začela jo je gdč. Jelka Pucko, predsednica krajevnega dekliškega odseka z nagovorom, v katerem je poudarjala: „Če se mi, mladina, ne bomo najprej vzgajali v lastnem domu in potem v našem krajevnem domu kot Slovenci, ne bomo prihajali tudi v naše skupno slovensko središče, ker pač ne bomo čutili nobene potrebe.“

Petje otroškega zborčka pod vodstvom g. Jožeta Omahna je želo toplo priznanje. Prav tako nastopi ramoške otroške folklorne skupine pod vodstvom ge. Eme Kesslerjeve — Blejčeve. Ljubek je bil nastop najmlajših (Pavlinka Koroščeva in Janko Šterbenc). Prav tako simbolična vaja deklic, “Rožic ne bom trgala”, ki so jo izvajale Olgica Omahna, Mojca Škerbenc in Olgica Žužkova. Ostale točke popoldanskega sporeda so bile: nastop pevskega zbora, znova ramoška folklora, g. Rudi Dolenc je igral na kitaro, simbolična vaja fantov (Ivan Korošec) ter simbolična vaja deklet “Oj le šumi“ in “Slovenske mladenke“. Pripravili sta jo gospe Pavlina Korošec in Neža Čampova. 

S tem je bil popoldanski kulturni spored izčrpan. Bil je skrbno pripravljen ter so nastopajoči želi priznanje vseh za trud in napore, s katerimi so pripomogli blagoslovitveni slovesnosti do tako lepega uspeha. 

Sledila je prosta zabava, pri kateri je igral orkester Moulin Rouge.“

Dejavnost Slovenskega doma Berazategui:

Slovenski dom Berazategui je desetletja nudil zavetje osnovnošolskemu tečaju, mladinskemu pevskemu zboru ter Slovenski dekliški organizaciji. V domu se je vršil redni pouk slovenskih otrok in vse kulturne in družabne prireditve Slovencev iz Berazateguija in okolice: miklavževanje, silvestrovanje, materinske proslave, slovesnosti ob sklepu šolskega leta, spominske proslave, obletnice doma, mladinski dnevi, slovenske svete maše in svete ure.

. Otroški in mladinski pevski zbor ter Oktet Ivana Cankarja

Že pred ustanovitvijo Slovenskega doma je pevovodja Jože Omahna učil petje v slovenski  šoli Ivana Cankarja. Glasbeno jih je tako izšolal, da so dobili naslov “slovenski slavčki” in so se uveljavili tudi med drugimi emigrantskimi skupinami. 

Omahna je dolga leta vodil tudi mladinski pevski zbor. Ustanovil in vodil je tudi Oktet Ivana Cankarja, ki je izdal dolgotrajno ploščo z naslovom “Spomin”. Jože Omahna je pozneje sestavil in vodil tudi mladinski melodični orkester, ki je skupaj z oktetom uspešno nastopal na pevsko-glasbenih festivalih v Slovenski hiši.

. Šola Ivana Cankarja

Šolski tečaj Ivana Cankarja za osnovnošolske slovenske otroke je najprej vodila Anica Šemrov. Pouk je potekal v stanovanju družine Šterbenc. Po ustanovitvi Slovenskega doma Berazategui se je šola preselila v nove prostore. Anica Šemrov je šolo vodila do leta 1964, zatem jo je dve leti vodila njena sestra Olga Omahna, potem pa Cilka Pucko, Betka Vitrih, Pavlinka Korošec, France Vitrih in Monika Vitrih. Zaradi pomanjkanja naraščaja (mladina je odraščala in se odseljevala bliže Buenos Airesa) je šola Ivana Cankarja prenehala delovati leta 1990.

Med predsedniki Slovenskega doma Berazategui so bili: Janez Šterbenc, Jože Vidmar, France Vitrih in Ivan Korošec. 

Slovenski dom Berazategui je pred leti nehal delovati. Skozi več desetletij pa je bil prostor kulturnega udejstvovanja in druženja zavednih Slovencev, kakor je bivši predsednik Jože Vidmar izjavil: “Ne moremo vam pokazati ničesar, česar bi drugi domovi ne imeli v večjem obsegu. Vse je bolj preprosto in majhno, kakor je številčno majhna skupina, ki ga je ustanovila, zgradila in ki se udejstvuje v tem našem domu. Vendar pa Benjamin Slovenskih domov ni majhen v vseh ozirih, kajti velik, močan in trdno zasidran je slovenski in krščanski duh v njegovih članih. Vsak član našega doma je in mora biti prava trdnjava slovenstva in krščanstva”.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Zbornik dela zvestobe in ljubezni, Dve domovini