V mesecu oktobru je Oktet In spiritu obiskal Argentino. Pred obiskom smo v Svobodni Sloveniji objavili intervju s predsednikom Okteta, Anžejem Gračnerjem.

Po vrnitvi okteta v Slovenijo, smo se znova pogovarjali z njim o turneji sami ter o svojih vtisih o Argentini in tamkajšnji slovenski skupnosti.

Vrnili ste se s kar dolge turneje po Argentini. Bi lahko naredili kratko bilanco o njej?

Turnejo ocenjujemo kot zelo uspešno in izjemno bogato izkušnjo. Želeli smo prinesti del slovenske glasbe našim rojakom v Argentini ter hkrati spoznati njihov vsakdan, kulturo in razmišljanje. Vse to se je v celoti uresničilo. Koncerti so bili dobro obiskani, odzivi pa so bili topli, iskreni in čustveni. Kot oktet smo veliko pridobili, turneja pa nas je osebno izjemno obogatila. Ob srečevanju z več generacijami argentinskih Slovencev nas je navduševala njihova srčnost, pristnost v ljubezni do ohranjanja slovenske besede in globoko spoštovanje do državnih simbolov. Pogosto sploh nismo imeli občutka, da smo zapustili Slovenijo. Slovenska beseda je bila slišati na vsakem koraku. Ob večernih druženjih pri družinah, ko smo skupaj zapeli preproste ljudske pesmi, se je marsikomu orosilo oko, saj so pesmi prebudile spomine na starše in stare starše.

Kje vse ste se predstavili?

Koncerte smo imeli v Našem domu v San Justu, na Pristavi v Castelarju, v Slovenskem domu v Mendozi ter v znameniti dvorani Usina del Arte v Buenos Airesu, kjer smo nastopili tudi za širšo argentinsko javnost. Poseben pomen so imeli nastop ob 65-letnici delovanja Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, koncert za starostnike v Domu škofa Gregorija Rožmana ter praznovanje 69. obletnice Našega doma v San Justu, kjer smo sodelovali v Linhartovi Županovi Micki in skupaj z Markom Štrubljem zapeli podoknico.

Potovati v skupini je gotovo večji izziv kot potovanje posameznika ali para. Kako ste se organizirali? Kje ste prebivali? Kakšen je bil vaš vsakdan?

Priprave na turnejo smo začeli že leto in pol vnaprej. Pri navezovanju stikov s tamkajšnjimi organizacijami je imel ključno vlogo naš član Martin. Pri pridobivanju finančnih sredstev nam je priskočil na pomoč tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ter številni donatorji. Vabilo smo prejeli iz Našega doma San Justo in organizacije Zedinjena Slovenija, za kar se iskreno zahvaljujemo predsednikoma Marjanu Godcu in Juretu Komarju ter njunim odborom. Veliko pomoč pri koordinaciji nam je nudila tudi Andrejka Selan Vombergar. Bivali smo v hotelu v Buenos Airesu, kjer smo imeli skupne zajtrke in pogosto jutranje vaje. Za logistiko in prevoze je skrbel naš »Sandro« Selan. Vsak dan je bil vsebinsko bogat, bodisi s koncertom, obiskom ali ogledom. Ogledali smo si mesto, delto Tigre, baziliko Lujanske Marije, stadion River Plate, doživeli pristno vzdušje na predstavi tanga, obiskali znameniti Teatro Colón ter se srečali z gospodom Marjanom Grumom. V Mendozi smo ob spremstvu fantov Slovenskega mendoškega okteta občudovali čudovito pokrajino Andov in obiskali svetovno znano vinarno Catena Zapata, kjer deluje enolog slovenskega rodu Nesti Bajda. Večere smo pogosto preživljali pri sorodnikih, rojakih in prijateljih, kjer smo ob petju obujali spomine na mladost, družinske zgodbe in domovino. Povsod je bilo čutiti izjemno močno ljubezen do domovine, ki jim je bila nekoč odvzeta, a je kljub temu ostala globoko zasidrana v njihovih srcih.

Katerega od vseh koncertov bi lahko označili kot “višek turneje”? Zakaj?

Vsak koncert je bil poseben in ganljiv, a če moramo izpostaviti enega, bi bil to nastop v Usina del Arte. Gre za pomembno dvorano, odziv občinstva pa je bil izjemen. Koncert smo začeli s sakralnimi deli, nato pa smo se predstavili v gorenjski narodni noši z izborom najlepših ljudskih skladb. Za dodatno navdušenje smo zapeli argentinsko Zamba de mi esperanza. Koncert je obiskala tudi slovenska veleposlanica v Argentini, gospa Tina Vodnik, skupaj z več diplomati drugih držav, ki so nas zelo pohvalili.

Za mnoge skupine je bil obisk Slovencev v Argentini nekaj posebnega. Kaj vam je bilo najbolj všeč, kaj je na vas naredilo globok vtis?

Najbolj nas je ganila izjemna povezanost skupnosti in predano prizadevanje, s katerim ohranjajo slovensko kulturo, jezik in tradicijo. To so vrednote, ki jih skrbno prenašajo naprej, danes že do četrte generacije. Čudovito je bilo slišati otroke in mlade, ki govorijo slovensko in s ponosom pojejo slovenske pesmi.

To smo močno začutili ob 65-letnici Srednješolskega tečaja in ob obisku osnovne šole France Balantič. Vsak od nas se je domov vrnil drugačen

Kaj pa vam ni bilo tako všeč, ali ste imeli bolj optimistično pričakovanje?

Če bi izpostavili eno stvar, bi to bilo pomanjkanje časa. Program je bil zelo natrpan, zato bi si včasih želeli kakšno uro več, da bi lahko kaj doživeli bolj umirjeno.

Koliko Argentine ste spoznali?

Spoznali smo predvsem raznoliko dinamiko prestolnice Buenos Airesa, od živopisnih ulic La Boca, ki ohranja pristnost delavske kulture in tango tradicije, do elegantnega severnega dela mesta z mogočno francosko arhitekturo ter živahnim utripom sodobnega metropolitanskega življenja. Pot nas je vodila tudi v Mendozo, kjer smo občudovali izjemne panorame Andov in razgibane cordillere ter spoznali bogato vinogradniško tradicijo tega svetovno znanega vinorodnega območja.

V tako obširni turneji gotovo ni manjkalo zanimivih in smešnih anekdot. Bi morda kakšno delili z nami?

Anekdot je bilo ogromno. Ena najlepših se je zgodila že na prvem koncertu na Pristavi v Castelarju, ko smo že ob prvi pesmi Oj, Triglav, moj dom prejeli tak aplavz, kot bi si ga doma zaslužili šele ob koncu koncerta. Razpoloženje je bilo izjemno. Po vseh odpetih bisih in skupni pesmi Slovenec sem, ki smo jo zapeli skupaj s Slovenskim moškim zborom, je iz publike nekdo navihano zaklical: »Fantje, zdaj pa dajte še Zdravico!«. Trenutek, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Pri pogovoru je bil tudi naš stari znanec Martin Selan, ki je član okteta in je turnejo doživljal na poseben način. 

Martin, zate je gotovo ta turneja imela poseben pomen, saj si se vrnil v skupnost, v kateri si se rodil in živel do preselitve v Slovenijo. Kakšni so bili tvoji občutki?

Po več kot štiridesetih letih sodelovanja v slovenski skupnosti v Argentini sem se prvič vrnil ne kot gostitelj, ampak kot gost. To me je globoko ganilo. Ponosno sem znova srečal ljudi in prostore, ki so zaznamovali moje otroštvo in mladost, ter bil hvaležen, da sem lahko fantom okteta pokazal del svoje preteklosti. Srečanja z domačimi, prijatelji in starimi znanci so bila izjemno lepa. Obudila so spomine in potrdila, kako močne vezi sem tam spletel. Vrnitev je prebudila občutek pripadnosti, kot bi se slovenski in argentinski del mojega življenja ponovno povezala. Čutil sem toplino skupnosti in ponos, da smo Slovenci, kljub razdaljam, še vedno tesno povezani.

Za zaključek smo znova dali besedo Anžeju:

Za zaključek: Naša turneja ni bila le glasbeno potovanje, temveč tudi priložnost, da utrdimo vezi s slovenskimi skupnostmi v tujini in ponesemo del slovenske kulture v svet. Upamo, da smo vsaj del te pripadnosti domovini lahko vrnili tudi našim rojakom, ki svojo slovensko identiteto ohranjajo z izjemno predanostjo. Ko se oziramo nazaj, ugotavljamo, da smo domov prinesli mnogo več, kot smo pričakovali. Nova prijateljstva, dragocene zgodbe in občutek skupnosti, ki presega razdalje. Argentina nas je sprejela odprtih rok, mi pa se vračamo bogatejši za nepozabno izkušnjo.

Anžej in Martin, hvala za pogovor, hvala za vaš obisk v Argentino in upam, da se bo obisk kmalu ponovil!

Pogovarjal se je Jože Jan