Četrtek, 20. novembra – KULTURNI VEČER
Kulturni večer Martinovanja 2025 je zaznamoval pevsko-klavirski koncert baritonista Lucasa Somoze Osterca in pianista Javierja Mása. Lucas Somoza Osterc je operni pevec, rojen v Buenos Airesu, slovenskega rodu. Po diplomi na Visokem umetniškem Inštitutu gledališča Colón se je izpopolnjeval pri velikih mojstrih v Argentini in Evropi. Že več kot desetletje živi v Sloveniji, kar mu je omogočilo mednarodno kariero, nastopanje v različnih državah v opernih vlogah, simfonično-koralnih delih in komorni glasbi.
Koncert, izveden v četrtek, 20. novembra, v Teatru Mendoza, je obsegal raznolik program. V prvem delu smo prisluhnili delom Franza Schuberta in Francesca Paola Tostija. Schubert, osrednji predstavnik nemškega liederja, je napisal več kot 600 samospevov, ki so postali vzor romantičnim skladateljem. Somoza je izbral štiri liederje, ki jih povezuje Goethejeva poezija: Schäfers Klagelied, Ganymed, Wandrers Nachtlied in Rastlose Liebe, zadnji posvečen njegovemu učitelju Antoniju Salieriju. Po Schubertovih liederjih smo prisluhnili štirim pesmim italijanskega skladatelja Tostija: Non t’amo più, A vucchella, Vorrei morire! in La serenata. Tosti, sicer tudi pevec in učitelj petja italijanske in britanske kraljice, je zaradi svojega poglobljenega vokalnega znanja ustvaril skladbe, ki so cenjene po vsem svetu. Lucas Somoza Osterc je v vseh delih izkazal izjemno tehnično odličnost, združeno z intrepretacijo, ki je ganila občinstvo.
V drugem delu koncerta je Somoza predstavil pesmi, povezane z njegovimi argentinskimi in slovenskimi koreninami. Med najbolj priznanimi argentinskimi skladatelji sta Carlos Guastavino in Astor Piazzolla. Z različnimi slogi slikata argentinsko pokrajino: Guastavino podeželje, Piazzolla mesto. Izvajali sta se El sampedrino in Los pájaros perdidos. Nato so sledile slovenske pesmi. Prva je bila Mesec v izbi Antona Lajovica, prežeta z melanholijo in nostalgijo po daljnem domu. Somoza je pesem zapel tako ganljivo, da so ga prevzela čustva ter jih prenesel na občinstvo. Sledila je Pojdem na prejo Frana Gerbiča z zanimivo klavirsko spremljavo, ki posnema vrtenje preslice. Z Na tujih tleh Davorina Jenka je na oder stopil prvi gost večera – veliki basbariton in eden Lucasovih učiteljev Marcos Fink, priznan po vsej Evropi. Skupaj sta zapela to lepo pesem o nostalgiji in izseljenstvu, nato pa še Ipavčevo Zdravico, uglasbitev besedila državne himne, pri kateri se jima je pridružil Slovenski mendoški oktet. Sledila je tradicionalna pesem En starček je živel v priredbi Jurija Fleišmana in Lavoslava Pahorja za opereto Deseti brat, izvedena s Somozo in oktetom. Zadnja skladba večera je bila Ti puəbəč ja kna lumpej, tradicionalni koroški napev v priredbi Pavleta Kernjaka, ki jo je zapel oktet, Lucas pa solistični vložek.
Kot prvi dodatek (bis) sta Lucas in Marko Fink zapela duet Bailecito cantado, skladbo, ki jo je skladatelj in muzikolog Manuel Gómez Carrillo napisal na osnovi severnoargentinske ljudske melodije Mucho te quiero. Kot drugi bis pa je Lucas na oder povabil svetovno priznano mezzosopranistko slovenskega in argentinskega rodu Bernardo Fink, da so v troje zapeli znamenito Guastavinovo pesem Pueblito, mi pueblo.
Posebno omembo si zasluži pianist Javier Más, vsestranski glasbenik, ki poleg klavirja igra trobento in je dirigent. Trenutno je glasbeni direktor Simfoničnega provincialnega orkestra v Rosariu, v Mendozi pa je že večkrat gostoval kot dirigent obeh mestnih simfoničnih orkestrov. Njegova muzikalnost je nedvomno izjemna, kar je dokazal z mojstrskim spremljanjem Lucasa Somoze. Njuno glasbeno sodelovanje traja že več let, tako v Argentini kot Evropi.
Za vse nas, ki smo obiskali koncert v Teatru Mendoza, je bilo doživeti tak glasbeni dogodek izjemne kakovosti pravi privilegij.
Diego Bosquet
Petek, 21. novembra – SUNSET pri Belasco de Baqueano
V petek, 21. novembra, sva z ženo odletela v Mendozo na praznovanje Martinovanja, ki ga tamkajšnja skupnost slovenskih rojakov pripravlja v okviru štiridnevnega programa. To je bilo najino prvo udeleženje tega dogodka, a brez dvoma ne zadnje.
Zaradi potovalnega urnika sva zamudila uradno odprtje Martinovanja v četrtek in se neposredno pridružila programu naslednjega dne — v petek, 21. novembra — na dogodku SUNSET pri vinarju Belasco de Baqueano. Zapeljali smo se proti jugu v pokrajino Luján de Cuyo, natančneje v vas Agrelo.
Družina Belasco se z vinogradništvom ukvarja od leta 1988 v Navarri (Španija), v Agrelu v Mendozi pa delujejo od leta 2001. Sprejela sta nas Mikel Belasco in organizatorji iz Slovenskega doma v Mendozi.
Po registraciji smo se najprej pomaknili v obsežno klet, natančneje v prostor tik ob sodih, kjer imajo znano »sobo vonjav«. Ideja te sobe je, da iz kristalnih posod vdihneš posamezno aromo in uganeš, za katero snov gre. Zelo zanimiva vaja za preizkušanje naših vohalnih čutov.
Nato smo se prestavili na teraso, saj se je bližala osma ura in sonce je začelo zahajati. Pogled na pokrajino je bil naravnost edinstven: za nami proti vzhodu neskončna puščava, okoli nas vinogradi, obliti z zadnjimi sončnimi žarki, pred nami proti zahodu pa mogočni Andi, že ujeti v senco. Nad vsemi se dviga vulkan Tupungato kot zastavonoša tamkajšnjih strmin, za njim pa zahajajoče sonce. Težko je z besedami opisati to božansko krajino.
Ko nas sonce ni več grelo in smo že začutili padec temperature, za mraz ni bilo prav nič časa — sledila je namreč degustacija vin tako iz lokalnega okoliša kot iz slovenskih vinorodnih dežel. Medtem ko so vinske kozarce polnili različni natakarji, so iz kuhinje prihajali še krožniki z večerjo oziroma tapeom, pripravljenim v njihovi lastni kuhinji.
Degustacijo sta vodila vinar Mikel Belasco za lastna vina in enolog Nesti Bajda za slovenska vina. Oba sta nam predala veliko novega znanja. Okušali smo Llama Belasco 2021 Malbec, Llama 2022 Torrontés, Arguentota Malbec, Joannes Protner – Renski rizling in Capris – Refošk.
Noč je bila še mlada; želodci polni, v ustih okusi taninov in sočnih kislin, v nosovih pa vonji zrelih marelic, hrušk, cimeta in češenj. Manjkala je le še glasba! Za to je poskrbel ansambel Kerlci, ob ritmih slovenske pesmi pa smo hitro zaplesali. Valčki in polke so doneli pozno v noč, ko smo se počasi poslovili od tega čudovitega dneva.
Gostoljubnost mendoških rojakov je edinstvena. Vsakemu, ki je sodeloval pri organizaciji, sem iskreno hvaležen za tako čudovit konec tedna — med prijatelji, ob odlični hrani in še boljši pijači. Na zdravje!
Dani Kocmur
Sobota, 22. novembra – ENCUENTRO CRIOLLO
Sobota, 22. novembra, tretji dan Martinovanja, je bil posvečen v glavnem Argentinski kulturi.
Zbrali smo se opoldne na prostem, ob stari vinski kleti, v senci košatih, cvetočih in dišečih lip. Imeli smo krasen sončen dan. Sedeli smo okoli miz, brez pribora. Kozarcev pa ni manjkalo. Pijače smo imeli na pretek, po volji in ohlajeno! Imeli smo vodo, brezalkoholno pijačo in seveda vino!
Skupina najetih kuharjev-asadorjev nam je pripravila empanade, sendvičke s klobasami, nabodala z zelenjavo in mesom, ter sendviče z mesom, solato in paradajzom. Nobeden ni ostal lačen. Za posladek smo prejeli “Postre vigilante”: sir in kutino meso, v tem slučaju pa meso “sladkega krompirja” (dulce de batata). Pozneje so nam mladi še postregli z cvrtjem, ki je v Argentini zelo znan, “sopaipilla” ali “torta frita”. Kot sem že omenila so nam mladenke in mladci stregli hrano v belih majicah in črnih predpasnikih. Bili so nam vedno na razpolago.
Za dobro voljo so po kosilu postavili veliko nizko leseno posodo, kot se uporablja za mečkanje grozdja z bosimi nogami ob ritmu vesele glasbe. Po špansko se temu reče “pisada de uvas”. Pet parov iz različnih krajev se je pomerilo postopoma. Finalisti so bili iz Chile, Buenos Airesa ter Slovenije. Zmagal pa je par iz Slovenije!
Kulturni program sta začela duet, Miriam s petjem in David Bajda na kitari z argentinskimi pesmimi.
Skupina mladih “Mendoški nageljni” nas je razveselila z argentinskimi plesi.
Plesalci Balleta Guaymallén so tudi zaplesali.
Nato je nastopila glasbena in inštrumentalna skupina “Los Martin Moran”.
Za zaključek pa narodnozabavni Ansambel Kerlci iz Slovenije.
Pri zadnjih dveh skupinah se je mnogo navzočih, od otrok do starejših, pridružilo petju z argentinskim in slovenskim plesom na travi ob sončnem in veselem vzdušju!!!
Marija Neža Fink
Nedelja, 23. novembra – SKLEP
Popoldanska vročina mendoških ulic nas ni odvrnila od tega, da se ne bi v lepem številu zbrali pod okrasom obokanega stropa stolnice loretske Matere Božje, kjer smo na Gospodov oltar položili svoje zahvale ob sklepnem dejanju letošnjega Martinovanja – že desetega po vrsti. Pri najsvetejši daritvi so k oltarju pristopili trije duhovniki: Franci Cukjati, delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, Gašper Mauko – slednja sta se v Mendozi mudila na pastoralnem obisku slovenske skupnosti – in Janez Cukjati, ki skrbi za duhovno oskrbo Slovencev v Mendozi. Svete maše so se udeležili tudi predstavniki civilne sfere: mag. Tina Vodnik, veleposlanica Republike Slovenije v Buenos Airesu, Tija Kuhar, sekretarka veleposlaništva Republike Slovenije v Buenos Airesu, Jože Šmon, častni konzul Republike Slovenije v Mendozi, in inž. Jure Komar, predsednik društva Zedinjena Slovenija. Med zbranim vernim ljudstvom je bilo poleg življa slovenske skupnosti v Mendozi moč opaziti tudi goste iz drugih delo Argentine in tujine. Z ubranim petjem so zahvalno bogoslužje, pri katerem je zbrane nagovoril delegat, obogatili člani mendoškega Slovenskega pevskega zbora. V skladu s slovensko tradicijo ob godu svetega Martina smo ob zaključku svete maše blagoslovili sodček vina enega izmed lokalnih vinarjev.
Sveti maši je sledila selitev zbranih v dom Slovencev v Mendozi nekaj ulic proč. Kot pritiče takšnim priložnostim, se je na odru najprej odvil kulturni program s slovenskimi folklornimi plesi, v nadaljevanju pa si je posebno pozornost zaslužila skupnost mladih, ki v letošnjem letu obeležuje 75. obletnico organiziranega obstoja v okviru slovenskega doma v Mendozi. Kulturni program so s svojimi nagovori sklenili veleposlanica mag. Tina Vodnik, predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar in predsednik Društva Slovencev v Mendozi Tine Šmon. Slednji je navzoče povabil na dvorišče doma, da bi skupaj prisostvovali slovesnemu odkritju in blagoslovu majhnega čebelnjaka, ki ga je skupnosti podaril Matej Arčon, podpredsednik Vlade Republike Slovenije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, s pripisanim slovenskim pregovorom: »Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum jača, enotnost nas napravi močne!«. Čebelnjak sta odkrila veleposlanica mag. Tina Vodnik in predsednik društva Tine Šmon, blagoslovil pa ga je Gašper Mauko.
Nadaljevanje programa je minilo v sproščenem druženju. Najprej so na oder kulturne dvorane stopili člani domačega slovenskega narodnozabavnega ansambla bratov Nemanič. Medtem si je zbrana družba lahko ogledovala različne stojnice na dvorišču doma, kjer se je našlo vse od arhivskega kotička Društva Slovencev v Mendozi in trgovinice s spominskimi artikli Martinovanja do umetniško izdelanih lesenih izdelkov in stojnice z domačo čokolado. Okrepčati se je bilo moč z domačimi »kranjskimi« klobasami s priloženim kislim zeljem in krompirjem ali z bolj vsesplošno prisotnimi jedmi z žara in kar še (nezdravega) spada zraven. Mendoza, ki širom sveta slovi kot vinorodna dežela, pa je poskrbela, da nam dobrega vina ni manjkalo. Lahko smo celo malo navihani in zatrdimo, da v kolikor je bil kdo tega večera žejen, si je pa prav gotovo sam kriv. Za domačini je na oder še zadnjič v teh dneh stopil gostujoči narodnozabavni ansambel iz Slovenije Kerlci. Dodobra razpoloženi plesalci in pevci pod odrom so od nastopajočih iztisnili še zadnje atome energije in jih s svojo razposajenostjo prepričali, da so z njimi vztrajali vse do poznih, ali bolje rečeno, zgodnjih jutranjih ur.
Gašper Mauko
